Nikogaršnji čas

by Klemen Kordež

»Ob vročih nočeh najbolj trpijo tisti z največjimi sanjami.« Sklepni stavek romana Nikogaršnji čas strnjeno povzema atmosfero knjige, sestavljene iz štirih vsebinsko zaokroženih delov, ki so med seboj povezani z zgodbama Tamare in Samirja.

V delu prevladujejo liki, ki jim je življenje namenilo ravno dovolj možnosti, da se jim njihovi cilji zdijo dosegljivi, a obenem premalo, da bi jih lahko uresničili: skupina delavk, študentje primerjalne književnosti, ulični prodajalec knjig, bivši marksist, podeželski alkoholiki, pripadniki druge generacije priseljencev iz držav bivše Jugoslavije … Zaradi tega v njih zlagoma prevlada izkrivljeno stremljenje po nečem, česar ne znajo ubesediti in jih vodi na stranpoti, ki jih poskuša popisati roman. Dogajanje je postavljeno v Ljubljano in deluje kot poklon izumirajoči vrsti ljudi, ki še ni (popolnoma) podlegla nezadržnemu tempu sodobnega vsakdana. Kljub turobnemu vzdušju pa se vsak izmed štirih delov zaključi – ne s srečnim koncem – ampak s pomirjujočo noto: prek številnih porazov Tamara in Samir naposled prepoznata meje, ki jima jih je odredila okolica oziroma usoda.

508 pages, Hardcover

Published June 6, 2024

Reviews

[Tanja · Rating 3 out of 5]

Roman na devetsto straneh (pravi špeh) bi lahko imel potencial, sama zgodba je zanimiva, struktura precej spretno zastavljena, čeprav preveč predvidljiva. Najbolj mi je bil všeč prvi del, ki govori o športnem novinarju Samirju, ki gre na tinder zmenek, ki se razvije v celonočno žuranje s Tamaro in njenimi prijatelji, obiskujejo različne lokacije, tako orto slovenske, kot čefurske in Kordež nas dokaj spretno pelje skozi kalejdoskop nočnega dogajanja v Ljubljani in okolici, pri tem pa spoznamo različne karakterje in poglede na svet. Drugi del se začne kot Tamarina pripoved o sebi. Tukaj se zgodi prva napaka. Če je to pripoved o sebi, potem je hecno, da je celo obsežno poglavje napisano v tretji osebi (popolnoma neosebno) in v enakem tonu kot prvo. Tamare ne spoznamo z njenega vidika, temveč kot zunanji opazovalci, ki je v resnici nikakor ne moremo razumeti, še manj pa vzgibe za njena dejanja. Kordež očitno žensk ne razume in ga begajo, kar je razvidno iz površinskega zunanjega opisovanja Tamare, ki ostaja nekakšna skrivnostna upornica, ki bega od ene situacije do druge, ne da bi sama vedela kaj sploh hoče. Značilen pogled moškega, ki ne ve kako naj si razlaga nekatere vidike ženskega obnašanja, nas pusti kastrirane in razočarane (vsaj ženske, morda se zdi moškim tak pogled logičen in zanimiv). V tretjem delu Kordež uvede čisto nove like (tokrat brez kakršnega koli povoda), tri študente primerjalne književnosti, ki na sveže pridejo v Ljubljano, vsak po svoje ekscentričen, v novem okolju najdejo svobodo, pa tudi izzive. Veliko je poskusov nekakšnega teoretiziranja, predstavljanja različnih pogledov na svet, na umetnost in književnost, kar se vedno znova povezuje tudi z življenjskim slogom. Debate bi lahko bile potencialno zanimive, če ne bi vsakič znova izvenele v nedokončanosti in replikah kot: saj to je čisto brez veze. Morda je bil Kordežev namen, da na ta način predstavi nezrelost študentskih razmišljanj, ampak bralca s tem pošteno kastrira. Ravno ko misliš, da se bo razvilo nekaj zanimivega iz vsega tistega govorjenja, se liki umaknejo vase in začnejo početi nekaj drugega. V tem delu sta kot dva pola izpostavljena David (propadli študent, samouk, hipi, ki na stojnici prodaja knjige) in pesnik Klovnar (ta priimek se mi zdi precej podel), ki je imel v mladosti veličasten cikel, zdaj pa se je obrnil h krščanstvu, postal skrajno desničarki, oblači se v meniška oblačila in se čudaško obnaša. Ti dve skrajnosti oba mladeniča, geja in pesnika, zelo privlačita, nihata od ene do druge strani, navsezadnju ju oba razočarata. Uličnega knjigarnarja Davida spoznamo že v drugem delu kot Tamarinega partnerja (tudi ona je študirala primerjalno književnost in potem pustila študij). V tretjem delu pa se David najprej zaplete z Alenko, tretjo prijateljico obeh mladeničev, ki jo s svojo fatalnostjo čisto obrne (znova njenih vzgibov ne razumemo, razen z vidika zunanjih dveh opazovalcev), potem pa jo zapusti zaradi Tamare in Alenka se s pomočjo obeh prijateljev znova vrne k študiju. Spet bolj zanimiv je sklepni del z naslovom Tragi komično – kar se mi spet zdi sporno. Znova se vrnemo k Samirju in fužinski sceni, ki se zdi meni osebno najbolj zanimiva, ker je rahlo eksotična. Sklene se povezovalna zgodba na katero Tamara namiguje že v prvem delu – namreč, da Samirja od nekod že pozna. Razrešitev je preveč predvidljiva, namigov na pretep mladih fužincev z Davidom, je skozi ves roman veliko. Že sredi romana postane jasno, da je Alen (Samirjev prijatelj, ki obtiči v kriminalni getovski skupnosti in je bil kolovodja malih mulčkov) tisti, ki je napadel in pretepel Davida in grobo otipaval Tamaro, kar jo je pripeljalo do tega, da je pustila Davida in si spremenila celo ime (samo slutimo lahko zakaj, meni ni jasno).
Po eni strani hoče biti roman nekakšna akcija, po drugi filozofija, oboje naredi samo napol. Za akcijo so zapleti preveč predvidljivi (dolgočasni) za filozofijo pa pogovori preveč banalni in nedokončani. David in Klovnar sta preveč karikirana, ženski liki pa popolnoma neprepričljivi. Avtorju bi svetovala: manj je več, saj v zgodbo stlači vse mogoče strategije, poglede in zaplete, potem pa nobenega ne izpelje tako kot bi bilo treba.