Metaforika, ki mestoma izziva bralca, zato pa morda tudi vabi k vračanju; tako kot se izpovedovalka misli kot to, kar se razlikuje od samega sebe, raste, zmerom v toku, trgajoč se pečatu identitete (dolgo pohajkujem / ker tam me nič ne doseže / in blazno trajam). V izhodišču knjige stoji citat Barthesa, ki pravi: Fragmenti so kamni na obodu kroga: razgrnem se naokoli: ves moj mali unierzum v drobtinah; v središču, kaj?. Tu se mi razpira asociiacija na rane filozofske antroploge, ki pravijo, da je človek prazno gledišče, "nična točka", potem pa svoje pridoda Heidegger, ko pravi, da se človek v poskusu samo-razumevanja ozira po opornih točkah lastnega okoliša, zgodi se t. i. "ontološki odblesk", kjer sebe tolmači skozi elemente sveta. Tako je povsem normalno, da se izpovedovalka, v nekem negativnem prostoru samo-prevpraševanja zapolni z navzočim, znotraj-svetno srečljivim, lepo pa se mi zdi, da si pri tem izbere izrazito biocentristično perspektivo (ne razkosam se / iz telesa mezijo gorke kaplje / goste vsebine / mojih blatnih meandrov / potrpežljivo jih raztezam / ali so to tipalke ne vem / oprezam za razgledom na površje / opazujem jih z vznožja / ugaslega melišča). Ko se takole zakorenini v začasnih označevalcih, se v razdelku Pridotiki obrne k Drugemu in erotičnemu približevanju z njim ( bliskamo okoli ognja / v lisastih vzorcih / se približujemo drug drugemu /.../ zdaj menda živiva / zmerneje / kolaborirava s časom /.../ večplastno zajemam pojme // jezik provocira / odločneje), drugega hočemo zase, a erotično razmerje lahko imamo samo s tem, kar ni naše, kar se ne da prisvojiti, kar živi po svoje ( prepiri sekajo kamne /.../ ne poznajo pravice / do lastne avtonomnosti:). S tem se že približuje uvidom v intersubjektivnost sveta iz svoje druge zbirke ( me, kapljice) , kjer bo tako kot v ciklu Tok še veliko globlje pobrkljala zgodovini sebe in svojega okolja.