In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo

by Andrej Inkret

»Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.«

Enfant terrible slovenskega kulturno-političnega življenja. Edvard Kocbek, morda ena najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. Bil je človek, besedni umetnik, politik, mislec in, tako kot vse vélike osebnosti, tudi vizionar. Njegova življenjska zgodba je razburljiva še danes, besedila aktualna za vse čase, njegova zapuščina še vedno ne povsem izčrpana, literarna in politična zgodovina pa do danes prav tako nista dali Kocbekove biografije.

Knjiga In stoletje bo zardelo je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Avtor Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu …
Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako – zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življenju in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se zgodile proti njegovi volji« …
A knjiga In stoletje bo zardelo ni le zgodba o razburljivem, povsem nenavadnem človeku, ki je po lastnih besedah ostal brezpogojno zvest do konca in ki si ni bal priznati, da ne zna razumeti svoje zvestobe; o intelektualcu, ki se nikdar ni mogel »zadovoljiti z obstoječim stanjem«, katoličanu, v katerem je bilo »vedno nekaj protestantskega«, revolucionarju, ki je skupaj s komunisti podiral staro, a se ni znal »do kraja vključiti niti v novo družbo« (čeprav jo je pomagal postavljati sam) – pač pa tudi dragocen dokument, ki se na trenutke bere kot napeta kriminalka slovenske zgodovine, in ki bi jo moral prebrati vsak, ki si želi spoznati in razjasniti usode mnogih, ki so stali na njenem odru v preteklem stoletju ...
V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij.

Vir: http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-pr...

639 pages, Hardcover

First published January 1, 2011

Reviews

[Andrej Černic · Rating 4 out of 5]

Biografija Edvarda Kocbeka, ki jo je napisal Andrej Inkret, zelo natančno popisuje življenjsko pot pesnika, pisatelja in politika. Gre za izjemno delo, ki v pretres jemlje objave v medijih in drugih javnih občilih, zajema pa tudi iz Kocbekovega dnevnika, do katerega je Inkret dobil dostop. Avtor se je analize lika Edvarda KOcbeka lotil malodane dlakocepsko. To je očitno pri predstavitvi literarnega opusa, v katerega sicer nikoli ne posega v 1. osebi, temveč se za oceno poslužuje recenzij posameznih medijev. Do omenjenih recenzij pa je še kako kritičen. Pravzaprav jih uokvirja in postavlja v prostor in čas: pisanje o Kocbeku je bilo v povojnem času vse do njegove smrti močno pogojeno s sovražno nastrojenostjo jugoslovanskega režima do enega od njegovih ustanovnih članov. Izjeme so bile zelo redke in še te večinoma zunaj Slovenije (Boris Pahor in revija Zaliv).
Pogled režima predstavlja Inkret skozi analizo dokumentov SDV (po domače Udbe), ki je ustvarila zajeten dosje o Kocbeku s pomočjo številnih ovaduhov (med njimi tudi Kocbekovi "tesni prijatelji") in celo s prisluškovalnimi napravami v Kocbekovem stanovanju. Ta material je sicer Inkret v večjem delu prevzel od raziskovalca Igorja Omerze. V kombinaciji z zunanjo, "uradno" sliko, ki jo je o Kocbeku širil režim, in intimno in zasebno podobo, ki jo razberemo iz Kocbekovega dnevnika, prinaša Inkret zanimivo in celovit portret.
Prav zasebni in intimni Kocbek je tukaj posebej zanimiv. Inkret se je namreč odločil za posrečen način portretiranja slovenskega pisatelja in pesnika. Vselej prepleta usodo Kocbeka - pisatelja in pesnika s Kocbekom - političnim človekom. In tak pristop je pravzaprav tudi edini pravilen pristop. Pesnika je močno pogojeval politični razvoj dogodkov v Sloveniji, v katere je bil po lastni želji vpleten v prvi osebi. Hkrati je politik Kocbek tudi vseskozi vplival na svoj literarni opus in na zasebno življenje. Eno brez drugega preprosto ne gre.
Pred obdobjem druge svetovne vojne gre za klimaks spora znotraj katoliškega tabora, ki doseže svoj višek s "Premišljevanjem o Španiji". Kocbek postane tako samostojni politični subjekt. V povojnem obdobju je v ospredje prišel drugi spor, ki je povezan z vse močnejšimi moralnimi Kocbekovimi zadržki v zvezi z usodo domobrancev po 2. svetovni vojni. Partizansko gibanje Kocbek vseskozi doživlja kot mitsko poglavje slovenske zgodovine, čeprav ga tare moralni maček in čeprav ga nekdanji tovariši vso povojno obdobje potiskajo v ozadje in mu onemogočajo vsako literarno delo. In pri tem lahko, čeprav med vrsticami, preberemo kritiko avtorja na račun Kocbeka. Slovenski pesnik, literat in vodja krščanskih socialcev ni znal nikoli dejansko prerezati s tistimi tovariši, ki so ga v javnosti očrnili in "medijsko pobijali". Kljub temu da mu je bilo jasno, da ne spada v "kasto posvečencev", je vseskozi (naivno) upal, da se bo tja nekoč vrnil. Ob vsaki obljubi, da mu bodo objavili knjigo ali da bo doživel javno rehabilitacijo (podelitev Prešernove nagrade), je Kocbek na novo zaživel. Vsak javni udarec (na primer žolčni napadi na Delu ob 70. rojstnem dnevu) pa so bili tudi zanj močan psihološki udarec, ki so pripomogli k njegovi bolezni. Vse to Inkret vestno zapisuje.
Gre skratka za kroniko, gre za novinarsko delo. Hkrati pa se zgodba tako pripoveduje, da je celostna slika ene od vidnejših slovenskih osebnosti v 20. stoletju vse prej kot banalna. In predvsem: Inkret se v svojem pisanju ne zaustavlja (in ne zadovolji) s črno-belim opevanjem oziroma kritiziranjem Edvarda Kocbeka. To je dodana vrednost biografije.