Machine, Do You Know Your Duty?

by Esad Babačić, Erica Johnson Debeljak (Translator), Lukas Debeljak (Translator)

We gradually become accustomed to our delusions. If we are not too ambitious, we may have a chance of retaining a sufficient measure of optimism to defy the sadness that the years deposit on the soles of passing time. This truism applies to my visits to the sea as well, turned golden by a particular kind of melancholy and gratitude. Those who experience the sea as a kind of reward, a gift rather than a mere fact, will know what I am talking about. Some of us only become aware of the great blueness when we sink to the bottom of it, and there’s no shame in that. “That’s how I’ll be while I’m alive, he’d say always and everywhere, until summer love took him down. The season’s here, she’s here, her name is Libi, she comes from London.” The Split rappers TBF—The Beat Fleet—shout at me through my earphones. They’re great jokers, having found the perfect mixture of existential bitterness and the honey of human illusion. I’ve been here at this writer’s residency for only a couple of days but I’ve already fallen in love with Split and its smoothly polished kalas—the characteristic narrow streets of our Mediterranean cities—which I celebrate with the loyal company of my footsteps.

192 pages, Paperback

First published August 1, 2020

About the author

Študiral je srbohrvaščino in slovenščino na ljubljanski Filozofski fakulteti. V osemdesetih je bil član novovalovske popskupine Via ofenziva in je eden od “zaslužnih krivcev” za njihov zvočni zapis.
V hrvaškem jeziku je leta 1999 izšla knjiga prevodov njegovih besedil, naslovljena Oprosti poezijo. Knjigo Malemu boksarju je leta 1995 v okviru dejavnosti Vodnikove domačije v Ljubljani prevedel Josip Osti.
S svojimi pesniškimi besedili je sodeloval pri projektu Literature express Europe 2000.

Reviews

[Mika Hočevar Helbl · Rating 3 out of 5]

Zelo sem si želela, da bi mi bila knjiga tako všeč, kot avtorjeva poezija in ustvarjanje v bendu Via Ofenziva, a me je ta skupek šifriranih esejev malce razočaral. Po vsem prebranem ne vem ali zato, ker dejansko piše, kot bi bil vsak stavek zapisan ob neki svoji priložnosti in po nekem določenem času bi si jih avtor odločil združiti v celoto, pri čemer bi nastala kratka zgodba o... ničemer ali vsem. Skozi zgodbe je razbrati avtorjevo ljubezen do športa, panka in Braneta Bitenca ter nekakšno fascinacijo z vlaki in železniškimi postajami. Vrača se v otroštvo, v novi val osemdesetih, kateremu priča bi želela biti tudi sama, če bi se rodila nekih dvajset let prej. Upala sem na več zgodb iz obdobja panka, vesela bi jih bila. Morda bo o teh napisal čisto samostojno knjigo. Na trenutke mučna za branje, ravno zaradi nepovezane celote zgodb, a vseeno me navdaja upanje, da avtorjevi vrstniki popolnoma razumejo zapisano. Predvsem tisti z veliko čuta za filozofiranje (ne toliko za filozofijo, da ne bo pomote).

[Maša Bratuša · Rating 3 out of 5]

razmišljala sem kako to napisat, brez da si s tem sama sebi nekam pljunem. namreč, in čeprav je nespodobno to reči na glas, slovenija je tako majhna, da se še preenostavno in prehitro maščuje, če se nekomu vsedeš v želodec. sem najprej hotela počakat do takrat, ko bom eksistenčno "na varnem" pa sem zdržala samo en dan laganja sama sebi, da to ni ogabno strahopetno (in potem še dva tedna premišljevanja, če je dovolj obzirno zapisano). mislim, da bi se avtor strinjal s tem, da pogum velja in upam, da mi mnenja ne bi zameril. glede na to, da bi se bilo smešno pretvarjati, da ne vem, da bo g. babačić to najverjetneje prebral in glede na to, da nas je pod alpami mnogo premalo, da ne bi bilo smešno tudi, ko se pretvarjamo da nismo bratje, tovariši, kar-je-še-tega (v.v.godina: "korenine našega čuta za enakopravnost segajo v naselitev slovanov" ali nekaj v tem smislu) in predvsem, ker ne želim, da karkoli od napisanega izpade vzvišeno, sem se odločila da bom prvič v življenju napisala odprto pismo, a brez vikanja, ki bi enemu od očetov slovenskega panka sicer verjetno še kako pritikalo. konec koncev pa, verjemite mi, nisem v položaju (in upam, da se mi nikoli ne bo zazdelo, da sem), da bi na kogarkoli gledala zviška. sicer pa dovolj patosa, to je samo ena knjiga in še noben avtor ni v svoji živel cel!

preden rečem karkoli drugega, želim poudariti, da je v knjigi nekaj edinstvenih opažanj in premislekov, in da so ti brez izjeme ujeti v osupljivo skladnjo. res, kapo dol. je torej mestoma čudovit zapis o časih in ljudeh, ki jih marsikdo ni imel sreče doživeti in spoznati. ljubljana, ki jo poznam zgolj kot priseljenka, je s tem delom zame dobila bolj človeški obraz in mislim, da je že zato vredna branja.
vendar to vseeno ni knjiga, ki se jo bere z užitkom. verjetno je k temu veliko pripomogel njen opis, ki ustvari pričakovanje, da bo šlo za eseje. to je netočno, ker esej dobi svoje ime iz "poskusiti" - bralcu nekaj sporočiti? tukaj, nasprotno, se zdi da so besedila polna aluzij na dogodke in ideje, ki jih razume le avtor. to se kaže tudi v tem, da se večkrat najdemo sredi metafore, za katero ne vemo kdaj se je začela ali končala, vmes pa ne izvemo niti o čem je pravzaprav govorila. teksti tudi v najbolj splošnem smislu nimajo jasne rdeče niti in bolj... prosto skačejo med raznobarvnimi šivi. torej, misel se začne, pa ne vemo če je prejšnja končana ali ne, in potem se ti dve stvari niti ne povežeta, niti ne zaključita, pa že pride tretja, ki spet ni nujno sorodna obema in tako dobimo občutek, da besedila pravzaprav nimajo cilja. tudi knjiga kot celota ni "notranje urejena", da ne bi nekaterih stvari prebrali tri, štiri, petkrat. skratka, prej kot o esejih se pogovarjamo o dnevniku, spominih, beležkah, krokijih toka zavesti, saj jih naslovi določajo zgolj delno (in obenem sploh ne) in jih tudi ne razločujejo na unikatne enote. morda pa je to zdaj moderno, in samo jaz ne razumem, da je tako čisto prav... no, kakorkoli, užival bo bralec, ki je sposoben predati vajeti in ki se na koncu vsakega eseja ne bo vprašal kje je začel in kje je končal in kaj se je zgodilo vmes, v kakšnem vrstnem redu in zakaj.

je pa še druga težava, ki me mnogo bolj skrbi. namreč, slovenski intelektualci že celo moje življenje govorijo eno in isto. po vrsti: v jugi so nas imeli preveč na kratko ampak zdaj bi šli nazaj, tovariši so postali vampirski kapitalisti, poceni smo se prodali, povsod so reklame, folk noče štekat da je konzumerizem brezveze, folk govori butaste vice, stari bi še najbolj banalno resnico takoj zamenjali za tišino pred tvjem, od turistov nimaš kam stopit, v naših klapah vedno ostaja malo tistega malomeščanskega primerjanja, megle več ni, pank je mrtev in ne bo ga nazaj, zakaj ni več otrok na stopniščih, pa še ti glanz in genau in alles klar... a ne vidite da smo zgleda nekje zgrešili, če že trideset let jadikujemo nad istim? s tem, da je seznam vsak dan malo daljši in luč na koncu tunela medlejša? da so naše nostalgije, zaradi svoje globoke otožnosti sčasoma postale le še reakcionarnost in da je naš neusahljiv seznam pritožb samo dokaz, da očitno potrebujemo nemogoče, tj. popolno kritičnost in čuječnost prav vseh soljudi, da bomo lahko vsaj zadovoljni? (v dobro štejem, da avtor ni kriv katastrofiranja prihodnosti - pa vi?). ja, je že res, da se resne knjige pišejo o resnih stvareh, ampak ali to nujno pomeni, da smo pridni samo, ko imajo prav vsi naši nasmeški, taki iz zob ali iz črk, ciničen priokus?
bralo se je frankfurtsko šolo in postalo se je bolj papeško od papeža in papež ne šteje več svojih repriz. smo igralci in hkrati gledalci, ki so od brezupa na robu pameti, in misli in slike se menjujejo same od sebe... morda je zato slovenija tako polna umetniškega izraza? tudi takega pri katerem se presedamo na mestu. pa ne zaradi sebe, ampak zaradi avtorja, ki zgleda misli, da nihče ne bo opazil, da je še najpogosteje omenil en (prav določen, a zgolj pretekli) samomor, ki pa zagotovo nima veze s vsemi preostalimi naveličanimi srečanji, visokimi stolpnicami in težkimi vlaki. ker se to ne da prevesti: esade, brate, smiri doživljaj. kot nekdo, ki je levico prehiteval po levi tako hitro, da je moral na neki točki zavirati na polno, da se je ustavil in odločil, ali bo ves ta cirkus jemal tako zelo "za res" ali pa je to zadnja stvar, ki se jo bo odločil, te prosim, da poiščeš nove načine, da te svet ne bo več stiskal iz vseh teh strani. malo je že prav, ampak obljubim, da je večina teh stvari pravzaprav kar precej smešnih! ne tako kot pri jokerju, iz grla, ampak iz dna trebuha! iz prav tiste točke, kjer se začuti absurd; že ve šalamun o čem govori. verjetno ga bo še najlažje najti, če iz mesta vsaj popoldne malo odmakne in se vse te otroke z ipadi, večne popuste, japonske turiste, električne gaserje in ljubljansko jutranje sonce pusti daleč od oči, daleč od srca. zakaj bi čakali v mestu svoje mladosti, da se vrne (ali mladost ali mesto) - če pa smo lahko kot gospa muck? držiš se za sebe in ne j*beš sistema, ježa, žive sile, niti ničesar drugega na spisku. verjetno se tako še najlažje kaj napiše, brez kompulzije, ob bistrem potočku in be like water my friend, malo za hec, malo za šalo (ki pa zbode. tudi pod rebra, ko je pač treba).

in obljubim, pankerji so še, samo zafrkancije so danes internacionalne. "what is to be done?" - "touch grass". tečejo ogrevalne kroge. za solarpunk. in res mi je žal, a brez tega svojega pejt ga pogledat brane nisem mirno spala. pa čeprav tega tako ali tako nihče ne bere.
za pričujoče pa - dajte prebrat knjigo pa preverit, če vam je v njej hudo domače. preverit, če je danes dan, ko je čas, da priznamo, da je v bistvu še kar za bit, ker kak si narejiš... tak maš. pa nimaš dolgo.

[Gus · Rating 2 out of 5]

A collection of essays with no particular theme. There is some beautiful poetry in here about melancholy, waiting and moments, that really resonated with me.

Much of the writing is undecipherable, though.

And there's way too many essays about basketball, for which I couldn't possibly care less.

[Matic Slapšak · Rating 5 out of 5]

Imenitna zbirka esejev.

https://maticpise.com/2020/09/28/ves-...