S knjigo Svetišča narave avtorica zadala prav poseben izziv: za sedem tednov se je odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila na lastni koži. Ne le kot mimogredna pohodnica in popotnica, temveč kot pozorna opazovalka.
Poti in bivanja so avtorico vodili od samotne koče v divjini kočevskega gozda, med pastirje in volkove v planine pod obronke slovenskih gora, ob rečne struge prekmurskih ravnic, kjer je nepričakovano izkusila katastrofalne poletne poplave, v Škocjanske jame z bogato raziskovalno zgodovino, na slovensko obalo, v soline in še kam. Njeno izkušnjo so še poglobili različni ljudje, ki te prostore dobro poznajo ali jih strastno raziskujejo.
Knjiga Svetišča narave je kombinacija terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravoslovnih zanimivosti, literarnih in mitoloških perspektiv, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave v vsej njeni raznolikosti. Je tudi iskren poskus dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi.
To je knjiga, ki nudi resnično velik užitek in je čudovita hvalnica slovenski naravi, ljudem, živalim, legendam, literaturi in mitologiji. Prinaša intimno doživljanje avtorice v različnih slovenskih habitatih, ki se prepletajo z ljudmi na različne načine. Očarljivo.
Knjiga Svetišča narave je mojo pozornost pritegnila takoj po izidu, še preden je prejela naziv Knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2024. Sem izredna ljubiteljica naravopisja in opis knjige se je bral naravno sanjsko. Avtorica Irena Cerar je sedem tednov preživela v naravi, v šestih slovenskih naravnih habitatih (v gozdu, gorah, jamah, kulturni krajini, mokriščih in ob reki ter na morski obali). V teh okoljih se je družila z različnimi strokovnjaki in občudovalci teh naravnih habitatov, predvsem pa se je učila biti prisotna in preprosto videti, slišati in občutiti vse, kar nam sporoča narava. Knjigo sem začela brati že pol leta nazaj, brala sem jo počasi in v krajših odmerkih in z avtorico vendarle zaokrožila zgodbo, ki je name naredila velik vtis.
Pred kratkim me je nekdo vprašal, če se ob pogledu skozi okno še zavedam lepote Bleda, ali pa se človek nanjo nekoč navadi. Moj odgovor je bil najbrž kar logičen. Seveda čisto vsak razgled zate na eni točki postane samoumeven, pa čeprav je eden od najbolj ikoničnih za našo državo, in resnične lepote svoje okolice se zaveš šele, ko se uspeš ustaviti, ali pa ti jo pokaže nekdo, komur ni samoumevna in vsakodnevna. Ko sem se preselila na Bled, so mi mnogi govorili, da sem šla pa res na lepo in vsem sem odgovorila, da je bilo lepo že prej. Moravška dolina, sploh moje domače Peče so zame še vedno eden najlepših delov Slovenije, če ne kar sveta. In Svetišča narave so me spomnila prav na to. Svetišča narave so ta “nekdo,” ki pokaže na tisto vsakodnevno, tisto samoumevno, kar te obkroža in reče: “a ni izjemno?”
Moj novi dom je po svoji lepoti svetovno znan in čeprav mu le te ni mogoče očitati, je lepota Bleda nekako ukročena, urejena. Doma doma, kot sama rečem, pa sem lahko uživala v lepoti, ki jo opisuje avtorica v svoji knjigi. Neokrnjena narava, tišina, višinski travniki, ki jih kmetje kosijo morda enkrat na leto in zato na njih najdemo na desetine različnih rastlinskih vrst, divje orhideje, cel kup žuželk, divjih živali in njihovih sledov … Na vse to me je spomnila ta knjiga, ki se tudi sicer v neki meri dogaja v krajih mojega otroštva. Moravški kras, Rača, … Vse to mi je bilo zelo blizu. Pa sadovnjaki, stare vrste jabolk … Kako dolgo že nisem slišala koga omeniti beličnikov, voščenk in kosmačev.
Moj pokojni ata (dedek) je bil gozdar in mi je privzgojili ljubezen do gozdov in na splošno narave. Poleg ljubezni mi je privzgojili tudi globoko spoštovanje do narave in dolžnost do varstva le te. Celotna knjiga, čeprav se dotika tudi naravnih okolij, ki mi niso tako blizu (npr. jama, morska obala), je v meni vzbujala te podobne občutke, ki so bili na nek način tako nostalgični, da so me do srca ganili.
Knjiga je vsekakor zelo gosta, ni lahko branje, sploh, če jo želiš res užiti in sprejeti vsa sporočila, ki ti jih predaja. Sama sem ob njej tudi ves čas brskala po internetu, iskala ljudi, kraje, živali in rastline, ki se pojavijo v knjigi. Vsekakor se bom k njej še kdaj vrnila, po branju pa razumem, zakaj je presunila toliko bralcev - predvsem tistih, ki prihajajo iz urbanih okolij in jim tovrsten stik z naravo ni tako poznan. Jaz osebno, ki sem v naravi in z njo odraščala, sem se počutila, kot da sem se vrnila domov.
Vračanje k naravi, pri čemer narava tu ni strogo naravoslovno uzrta, temveč jo Irena gleda skozi svoje navdušenje nad ljudmi, mitologijo, zgodbami, zgodovino, navsezadnje pa čuti preprosto otroško povezanostjo z okoljem. Z marsičim sem se poistovetila in marsikdaj sem ob opisih čutila vznemirjenje, kot bi bila tam - posebej ob gorah, jamah in starih sadovnjakih.
Oh, kako čudovita knjiga, ki v nas- ženskah vzbudi tisto hrepenenje po odmiku od vsakdana in pobeg k prvinskosti. Popotovanje k sebi, k naravi in k medsebojni harmoniji. Knjiga, ki je v meni vzbudila to, da sem se zopet začela ozirati gor v krošnje dreves, dol v rahlo zemljo, in uživati v tem, da mi veter kuštra lase. Jaz sem narava in narava je jaz. Priporočam♥️
Odličen doživljajski vpogled občutenja nekaterih najvrednejših delov slovenske narave. Čudovit prikaz in opomnik, v kako lepi in z naravo (še vedno) bogati deželi živimo.
Nazorna in z aktualnimi podatki bogata predstavitev šestih izbranih tipov življenjskih okolij, tako značilnih za Slovenijo, to so gozd, reka, gore, morska obala, jame in kulturna krajina.
Zame je bilo branje prav poseben užitek, saj poznam večino oseb, ki jih avtorica omenja v knjigi. Dobil sem priložnost nekoliko drugačnega vpogleda v profesionalno delo in življenje svojih kolegic in kolegov. Osebno me je zelo pritegnilo avtoričino doživljanje trenutkov, preživetih v naravi. Morda bi si želel, da bi bilo tega globokega doživljanja še kanček več. V dveh poglavjih bi lahko bilo kanček manj mitoloških vložkov, a to ne vpliva na najvišjo oceno, ki jo dajem knjigi.
Verjamem, da lahko knjiga prispeva tudi k dvigu ozaveščenosti o pomenu ohranjanja narave. Prav to je tisto, kar ji daje dodatno vrednost.
Če bi ocenjevala zgolj skozi prizmo svojih bralnih preferenc, bi knjiga prejela nižjo oceno – saj običajno posegam po romanih, enciklopedično opisovanje pa mi ni najbližje. A bi bilo to do knjige Svetišča narave velika krivica. Gre namreč za izjemen potopis bogastva naše države, ki v bralcu prebudi občutek ponosa, da živi v tako čudoviti in raznoliki deželi. Obenem pa bo marsikomu vzbudil željo, da bi se tudi sam odpravil na podobno raziskovalno pot.
Čeprav bi si osebno želela še več avtoričinih refleksij in notranjih doživetij, razumem, da je bil že ta zapis za avtorico “korak iz cone udobja”. In prav v tem je čar – razkrivanje narave skozi osebni pogled, ki je iskren in avtentičen.
Hvaležna sem za to knjigo. Brala sem jo sicer dlje kot katerokoli drugo, a prav zato je postala izkušnja, ki me bo spremljala še dolgo.
Res čudovita knjiga. Ravno prava mešanica doživljanja in opisov narave, osebne izkušnje in zgodovine. Seveda sem si zaželela, da bi obiskala vse te kraje, predvsem pa, da bi pobegnila od vsakodnevnega tempa. Spisana je z velikim spoštovanjem do narave, brez sledu sentimentalnosti ali povzdigovanja samega sebe. Reflektivna, nežna, ves čas v lahnem gibanju.
Knjiga me je odpeljala po krajih, ki jih morda že poznam, a jih bom zdaj gledala z drugačnimi očmi – počasneje, globlje, s spoštovanjem. Irena Cerar s svojo toplino in občutljivostjo lepo odpira prostor tišini, zgodbi in naravi. Navdihujoče branje za vse, ki v sebi nosimo hrepenenje po miru in pristnem stiku z okoljem.