Živalsko mesto

by Manca G. Renko

Manca G. Renko v knjigi esejev Živalsko mesto odpira ulice svojega miselnega mesta pa tudi vrata v njegovo podzemlje. Prostor daje tako prosto živečim živalim, kot tudi tistim, ki smo jih udomačili do te mere, da se premalokrat zavedamo, kako samoumevne so, ali pa jim v rove, v katerih živijo, nepremišljeno mečemo hrano. Avtorica je začela kopati, poiskala vhode, se spustila v areno, se soočila z živalmi in začela trenirati – torej, pisati.

Vsak od esejev je vstop v enega teh rovov, ki odpirajo nadaljnje odvode in izrisujejo njen miselni svet. »Kako dobro je, da imam toliko notranjega življenja,« zapiše in nam razgrne zemljevid svojega dela, prijateljstev, akademskega raziskovanja, preteklosti, čustev in strasti, pomembnih odnosov, spola, travme kot univerzalne izkušnje, življenjskih spoznanj, odnosa do živali; nazadnje pa razkrije tudi, od kod živalsko mesto prihaja. Na vsakem koraku si preko zelo različnih referenc obsežnih časovnih in kulturnih diapazonov zastavlja pomembna vprašanja, pri čemer ves čas samoreflektira, samokritizira in tudi dvomi vase, secira surova čustva in jih obenem uspe držati nad paro, si nastavlja ogledalo.

Genres: Nonfiction, Essays

144 pages, Paperback

Published October 1, 2024

Reviews

[Aljoša Harlamov · Rating 5 out of 5]

Res je, tole je ena najboljših esejističnih knjig v slovenščini. Niti ne toliko po temah, čeprav recimo o popu na ta način res še nisem bral. Ampak ključna beseda je "način". Celo življenje se trudim pisati tako kot Manca - in kolikor sem se ji kadarkoli približal, sem se ji zato, ker je bila nekaj časa in za nekaj mojih ključnih tekstov moja urednica in učiteljica. Ampak tole je neprekosljivo. Njeno ravnovesje med pogovornim jezikom in teoretično pisavo, kako reference iz popa, literature, umetnosti in teorije vplete v svojo/našo vsakdanjost, s kakšno pripovedno močjo opisuje tako doživljanje nekega pop komada kot travmo. Zanjo noben detajl ni premajhen in nobena poved nepomembna ... Brezšivno, gladko, mojstrsko. In to kljub občasnim kontradikcijam, zamolkom, preskokom ... Ker so vpisani v tekste, ki večinoma sploh ne želijo dajati iluzije zaključenosti, konca, katarze, ampak so, kot piše sama, "trening", potovanje, za katerega nikoli ne veš, kam vse te bo zaneslo in kje te bo pustilo. Tole knjigo sem bral tako počasi, ker sem dele besedila prebral dvakrat ali trikrat. In užival v branju kot že dolgo ne.

[Igor Harb · Rating 5 out of 5]

Ne bom pisal poglobljene recenzije, samo poudaril, da je to res dobra knjiga in da jo priporočam.

[Hana · Rating 5 out of 5]

Ahh ✨ Ta knjiga je hkrati čaj s prijateljico, girl therapy, zgodovinska študija človeških značajev in filozofski/kulturni/sociološki ekskurz v (tudi) tiste kotičke družbene stvarnosti, ki so tako univerzalni in vsakdanji, da jih je verjetno prav zato najtežje ubesediti.

Šele ko jih imamo pred sabo, postane jasno, kako zelo željni in žejni smo prevpraševanja, osmišljanja ali vsaj prepoznavanja tega (sicer navidezno nepomembnega, neoprijemljivega) zunanjega sveta, ki vsakodnevno vdira v nas in nas počasi in vztrajno spreminja. Refreshing. 🍋‍🟩🎀💌

[Ajda Naklada · Rating 5 out of 5]

Le redko posegam po esejih in priznam, da v kolikor je Živalsko mesto sicer takoj pritegnilo mojo pozornost, ga najbrž ne bi vzela v roke, če me ne bi od nekdaj zanimalo vse, kar gre ljudem, predvsem tistim na poziciji neke moči, avtoritete, tako zelo v nos. Takoj sem vedela, da bom delo podprla vsaj z nakupom, saj se mi zdi pomembno podpirati neodvisne založbe in predvsem neodvisna mnenja in razmišljanja. Priznam pa, da nisem pričakovala, da me bo delo tako zelo pritegnilo, odprlo toliko vprašanj in nenazadnje tudi ran, za katere večkrat pozabimo, da jih kot družba imamo in da še zdaleč niso zaceljene, ampak morda v teh časih zevajo še širše, kot kadarkoli prej.

Če bi želela napisati polnovredno mnenje, bi celoten prostor te objave najbrž lahko namenila vsakemu eseju posebej. Eseji se dotikajo pop kulture, feminizma, zgodovine, skratka vseh zelo pomembnih tem, o katerih se sicer veliko govori, a velikokrat zelo površinsko in tudi zelo enostransko. Slog Mance G. Renko je izredno berljiv in bralca na začetku vsakega eseja nežno prime za roko in ga varno pelje čez strme čeri vsake tematike posebej. To ni zanemarljiva informacija, saj so mnogokrat tematike, ki jih opisuje avtorica, povedane na tak način, da jih marsikateri bralec ne zmore razumeti. Velikokrat se razlog za to tudi skriva v hiperintelektualizmu, ki želi namenoma vzpostaviti vrzel med avtorjem - intelektualcem in "navadnim bralcem," ki ni dovolj pameten, da bi ga razumel. Čeprav je jasno, da je avtorica izjemno inteligentna, razgledana in je vse tematike, o katerih govori dodobra raziskala, ne čuti potrebe, da bi sporočila svojih esejev prekomerno zaljšala s tujkami in strokovnimi izrazi in s tem poglabljala prepad med seboj in bralcem.

Upam si trditi, da Živalsko mesto lahko razume vsak, ki je sposoben svoje misli odpreti do te mere, da sprejme svojo lastno ujetost v družbene konstrukte in pravila, ki jih nevede živimo, celo vsiljujemo, privzgajamo.Čeprav se z vsemi razmišljanji ne poistovetim, sem ob branju večkrat doživela aha moment in dojela, zakaj se še vedno kdaj spomnim na pripombo “če nisem nič ženstvena, ker nimam pomitih oken.” Bolj jasna mi je tudi razlika v dojemanju knjig dveh zdravnikov; v eni avtor pove, da so medicinske sestre fajn, ker vedno kaj spečejo, v drugi pa drug avtor medicinske sestre in celo strežnice ter inštrumentarke opiše kot nepogrešljive članice ekip, ki ključno doprinesejo k uspehu zdravljenja. Veliko stvari, ki so sicer vsakdanje, a se ti zdijo nekako narobe in nesprejemljive, avtorica v svojih esejih obrazloži in družbeno umesti.

Nenazadnje pa mi je eden od najljubših delov knjige umeščanje pop kulture v družbo in umetnost. V knjigi avtorica uporabi krasen izraz, “nerazgledanost, ki se skriva za intelektualnim napuhom,” in tudi med bralci je tega ogromno. Zdi se mi sicer, da se literarna krajina vseeno spreminja, da je jasno, da je branje žanra prav tako koristno in pomembno, čeprav na druge načine, in ga je treba obravnavati spoštljivo in predvsem producirati kvalitetno, a še pred nekaj leti je veljalo splošno pravilo, da si bil kot bralec vreden manj, če nisi bral zgolj klasik, esejistike in neleposlovja. Pa seveda “resne” in “prave” literature, čeprav so le redki znali opredeliti, kaj to pravzaprav je.

Kot avtorica lepo pove v svoji knjigi, je bila skoraj vsa klasična umetnost v svojem času del pop kulture. Mnoge najbolj znane slike niso bile nič drugega, kot delo po naročilu, torej nekaj, kar ni nastalo iz nekega umetniškega erosa ali navdiha, ampak proti plačilu, po navodilu in željah naročnika. Tudi marsikatero klasično literarno delo je v svojem času veljalo za pogrošno, celo ceneno, saj je bilo morda pred svojim časom ali pa v neskladju s takratnimi družbenimi normami. Seveda je tudi pop kultura polna dobrih in slabih izdelkov in stvaritev, a če nekoga v nekem trenutku popularna pesem, knjiga, film nagovori in iz njega izzove neka čustva, v čem je torej razlika, če to isto izzove klasično ali kritiško sprejeto delo?

Vsekakor fantastična zbirka esejev. Ne bojte se poseči po njej, tudi če takšne literature ne berete pogosto. Obstaja pa vendarle nevarnost, da boste po branju (pre)več razmišljali o stvareh, ki so bile za vas do sedaj samoumevne.

[Mirjana (Mirjana_bere) · Rating 5 out of 5]

Šest od petih zvezdic bi dala, če bi bilo možno.

Eseje sem uživala počasi, po enega na dan, čeprav se je bilo zelo težko držati nazaj. Zame idealna mešanica feminizma, popularne kulture, literarnih referenc v besednih igrah, politike, spominov, ranljivosti. Čeprav Renko pravi, da ji samó pisanje omogoča, da lahko ustavi in fokusira neskončni paralelni tok misli, jih je zelo veliko tekoče berljivo in smiselno uspela vplesti v to zbirko esejev.

Draga Manca G. Renko, prosim za še kakšne!

[Mitja · Rating 5 out of 5]

Te knjige ne odlikujejo le presenetljivi intelektualni uvidi in eruditsko poznavanje kulturnih referenc ampak tudi senzibilnost v soočanju z lastno čustveno krajino, ki tako pogosto umanjka v dobi pozitivističnega materializma in obsesije z racionalnim, včasih avtističnim pogledom na svet. Znotraj nas je vesolje, ki je ortogonalno na razum in torej zanj nedosegljivo. Čeprav v njem potekajo procesi, ki vplivajo telo na popolnoma fizikalni ravni, pa zanje ni besed in ne enačb. Bilo bi fajn, če bi to razumelo več ljudi.

[Simon · Rating 5 out of 5]

Manca G. Renko v Živalskem mestu v veliki meri razgradi koncepte kulturnega/zgodovinskega kanona in genija in je zato skor mal čudn rečt, ampak men se zdi njena esejistika čist essential branje za čas in prostor, v katerem se srečujemo, in mislim da imamo res srečo, da imamo zgodovinarko, ki piše in objavlja tok eloquently o popkulturi, razredu, identiteti in travmah v slovenščini in slovenskem kontekstu. prebereš na en mah in pol ostane s tabo še dolg

Ful priporočam tut njen substack Delovna doba:))

[Heli · Rating 5 out of 5]

Ta zbirka esejev me je našla ob pravem času, res sem vesela, da neko tako delo obstaja v slovenskem literarnem prostoru, še bolj, da ga je napisala mlada, očitno zelo razgledana ženska. Evo, pobuda, da dajo Tartuffa ven iz šolskih načrtov in ga zamenjajo z Živalskim mestom.❤️

[Anja · Rating 4 out of 5]

"lepotna industrija razume, da se mora osredotočiti na vsak del ženskega telesa posebaj, saj se tako nikoli ne bomo mogle videti kot cele osebe." ipd. !
loti se ful raznolikih tem, enih na čisto svež način, nekateri eseji pa so se mi zdel kot da bi jih že prebrala. overall odlična zanimiva knjiga, ki je resna ampak se ne jemlje prevec resno.

[tjaša · Rating 5 out of 5]

Deset zvezdic majkemi

[Nina Pernina · Rating 4 out of 5]

Všeč mi je ta žanr mešanja eseja z avtofikcijo. Deli besedil so intelektualni, kjer se lepo odraža avtoričin strokoven background, deli pa zelo osebni, kar je pogumno za tako majhen slovenski prostor. Nisem se poistovetila z vsemi deli besedila, v smislu, da so teme napisane direktno zame, me je pa knjiga definitivno premaknila, če ne drugega k kritičnemu razmišljanju.

Še več takih knjig prosim!

[Sabina_bere · Rating 4 out of 5]

"Paradoxically though it may seem, it is none the less true that life imitates art far more than art imitates life."

(Oscar Wilde)

Zanimivi eseji prinašajo svež in pronicljiv vpogled na pop kulturo, umetnost, čustva, travme, pisanje in naše ravnanje z živalmi.

P. S. Sama še vedno občasno poslušam Lano Del Rey, ki v eni izmed svojih pesmi (Gods and Monsters je naslov🙂) uvršča tudi prirejen citat 'life imitates art', ki mi je takoj smuknil v misli ob začetnih esejih.

[ela · Rating 5 out of 5]

Brez besed, ampak je itak Manca že vse povedala

[Sandra · Rating 5 out of 5]

brilliant

[Ana · Rating 5 out of 5]

jz ne čutm "national pride" velikrat ampak po tej knjigi sm bla prou ponosna da je to blo napisan od slovenke🫶

[Sabina˚ ° ♡ ° ˚ · Rating 5 out of 5]

Knjiga o napredku družbe, nostalgiji, Lorde lyrics, Sartrovih računih za pralnico, pridnih puncah in travmi. Stvari o katerih razmišljaš pred spanjem, debatiraš na kavicah in najdeš v kotičkih vsakdana, ker so floating, ampak vseeno vedno prisotne. Besede, ki jih ne moreš nehat prebirat in misli, ki ostanejo, in mogoče takoj, mogoče pa s časom počasi režejo v predstave, ki jih imaš o svetu. Manca napiše, da razkriti bolečino zahteva več poguma kot opolnomočenje - mislim da ta knjiga naredi oboje♡.

[Brina · Rating 4 out of 5]

4.5⭐️

[Ita · Rating 3 out of 5]

Zelo so mi bili všeč eseji Življenje onkraj tradicije, Duhovi med nami, Kot da moram - teli so bili res genialni in izvirni, ne morem jih prehvaliti!

Ostala poglavja so mi bila pa bolj comme ci, comme ça - malo sem se morala prebiti skozi njih. Za moj okus je bilo tu malo preveč citiranja pop pesmi in pisanja o pop temah, za katere obstajajo meni ljubši video essayi na YouTube-u (tradwives, Lana del Rey & feminizem) Dodala bi še, da se ne strinjam z izjavo, da je Lana del Rey nerazgledana in da ne cenim pisanja "lol " za besedami v knjigah.

Je pa nasploh zelo zanimiva knjiga, ki mi je ogromno dala misliti in jo štejem med moje ljubše slovenske knjige❤️

[Tim Horvat · Rating 5 out of 5]

Z radovednostjo sem se lotil branja knjige, ki jo je napisala avtorica, ki jo že dalj časa spremljam na Instagramu, že po nekaj straneh pa mi je bilo jasno, da ne gre za še eno influensersko knjigo. Zbirka esejev je mojstrsko izpisana, da se včasih zdi, kot da bi tekst govoril sam. Razgledana in navidez lahkotna, a jasno strukturirana razmišljanja o zgodovini, veganstvu in tradiciji, liberalnem feminizmu, položaju genijev in položaju pridnih punc v zgodovini, pa so osvežujoča in pustijo bralcu, da razmisli kaj tudi sam pri sebi.

[Katja · Rating 5 out of 5]

Široko, presunljivo in mojstrsko.

[Nia · Rating 5 out of 5]

čas ni linearen in travma je nikoli končana izkušnja preživetja. Vse ostalo je pa samo čudovito in resnično in empatično.

[Eva Rajher · Rating 5 out of 5]

All adventurous women do

[Urša Menart · Rating 5 out of 5]

Ene od tem so bile pred leti že precej obdelane v Trick Mirror, ampak to je precej boljša knjiga.

[Jernej Strmšek · Rating 5 out of 5]

Senzacionalno

[Matic Ferlan · Rating 5 out of 5]

Živalsko mesto Mance G. Renko je najverjetneje nekaj najboljšega, kar je bilo v slovenščini napisanega v zadnjih letih. Kar naredi to delo izjemno, ni le virtuozna obrtniška spretnost občutljivega pletenja stavkov in mojstrska veščina pripovedanja, ki jo premore le peščica, marveč predvsem anatomsko razumevanje našega časa, ki ga G. Renko bralcu odstira nežno in nadvse sočno. To doseže s spojitvijo lastnega notranjega in kolektivnega zunanjega duha, v njegovo osišče pa postavi galejo in vanjo bralca. Zapletene družbeno-kulturne, zgodovinske in filozofske premisleke na cilj vsakokrat dostavi kristalno jasne. Tisto, o čemer piše, je namreč premislila in pregnetla do obisti. Kakofonija prizemljenih referenc, ki jo ubrano tvori unikaten cvetober Taylor Swift in krožišče Tomačevo, Zofka Kveder in Cela ulica nori, bacardi breezer in Batman, reakcionarnost in "od najstniškega potu mokri zidovi" ter William Turner, čustvena inteligenca, izpuljeni žlebovi in "neke noči v Londonu, ko je bila ura ravno dovolj, da je alkohol iz ljudi potegnil najboljše", nam služi kot knjižnica markacij v svojstvenem slovarju naše lastne bestialnosti. Četudi je Živalsko mesto šopek avtoričinih "esejev o popularni kulturi, zgodovini in čustvih", je ne zgolj to, marveč še mnogo več. Je duhovita zgodba, napeta drama, v vseh pogledih zaokrožena narativna celota, ki je lahko zrasla le na eruditski podstati, od katere se medita iskrenost in intimnost. Slavoj Žižek je rokopis Živalskega mesta požrl v dolgem večeru, in lahko le rečem, da že dolgo nisem tako uravnoteženo nahranil lastnega duha, kot sem ga ob goltanju esejev Mance G. Renko, seciranih na devetdeset gramskem papirju založbe No!Press.
P. S.: Sočasno s koncem sklepnega odstavka, je jez na moji mrežnici popustil pod težo stoletnih voda.

[David Heredero]

"Če kaj, sem z leti branja in pisanja ugotovila, da je pisanje le še eden od načinov, kako si lahko lažemo o tem, kdo smo, medtem jo hkrati verjamemo, da je to, kar pišemo, rezultat brezkompromisne iskrenosti"

"Izkušnja z Morriseyem (in z Lano del Rez sta si v mnogočem podobna!) me je naučila, da vera v umetnost ne prenese vdora resničnega in da je, ko enkrat uvidiš umetnikove ali umetničine hibe, pogubljena tudi umetnost"

"Razumela sem namreč, da se me nekdo sramuje samo zato, ker sem punca. Da sem v zaprtem svetu provincialne osnovne šole vredna manj zaradi svojega spola"

"Zaključiti ali celo preboleti prijateljstvo je težje kot končati partnersko razmerje. Obe razmerji sta romantični, le da se za prvo to redkeje zavedamo in zato nimamo predpripravljenih ritualov, kako preboleti. Se napiti, odpotovati, spremeniti frizuro, spati z nekom drugim (ali več drugimi) - nič od tega ne prinese odrešitve, zapolni pa čas. In vsak, ki je kdaj imel strto srce, ve, da je ukrotiti razvlečenost časa edini možni boj proti bolečini. Zaključeno prijateljstvo ne pozna nadomestkov; z leti človek s čedalje več odpora spoznava nove ljudi in zdi se, da nekatere praznine nikoli ne vodo zapolnjene"

[Tjasa · Rating 5 out of 5]

To je prav baržunasta zbirka besedil, eruditska, zabavna in mestoma naporna, ker je življenje včasih takšno. Doživela sem jo kot neke sorte emancipacijo - saj imamo nekaj izvrstnih pisateljic in pišočih intelektualk, a nobena, se mi zdi, doslej ni ob klasični ponudbi "malo več se smej in ne kompliciraj toliko" udarila po mizi, da je vse odneslo okrog in zasikala: "Ne bom."

[Mariša Cvitanič · Rating 5 out of 5]

Insightful, fun, relatable, emotional. One of my favourite reads of 2024.

[Miha Zorz · Rating 5 out of 5]

Nekaj najboljšega, kar sem kadarkoli prebral. Po dveh mesecih sem jo ponovno vzel v roke in zdi se mi, da jo berem prvič. Preprosto generacijski biser.

[Linna · Rating 5 out of 5]

what the fuck manca (i love you)