Z romanom Kurja fizika Feri Lainšček zaključuje trilogijo z naslovom Kurji pastir, v kateri nadvse živo, literarno prepričljivo in nepozabno upodablja svoja otroška leta v obmejni vasici Dolenci na Goričkem v Prekmurju. Mali Fêrek v Kurji fiziki že obiskuje osnovo šolo, njegova starša pa si še zmeraj ne vse načine prizadevata, da bi se družina kmalu lahko s püjkla preselila v novo hišo. A taka matematika se siromakom včasih ne izide povsem po načrtih in tudi roman se konča drugače, kot bralci morda pričakujejo. Dečkov horizont izrazito določajo domišljijske in sanjske podobe, ki se v romanesknem dogajanju postopoma spreminjajo v arhetipske vzorce. Zgodbe, ki jih je nekje na slovenskem robu, ali pač bogu za hrbtom, napisalo življenje, se zato ob koncu trilogije lahko zaokrožijo v veliko metaforo, ki ni več zamejena z resničnostjo in lahko nagovori slehernega bralca. Romani Kurji pastir, Petelinje jajce in Kurja fizika se zlijejo v monumentalno literarno celoto, kakršnih je v slovenski književnosti le malo.
Rodil se je očetu Štefanu Lainščku in mami Tereziji. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti. Svojo študijsko pot je nadaljeval na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je študiral novinarstvo. Lainšček ima status samostojnega ustvarjalca v kulturi in je solastnik in urednik Podjetja za promocijo kulture Franc-Franc.
Feri Lainšček je za svoja literarna dela prejel številne nagrade in priznanja. Leta 1995 mu je Prešernov sklad dodelil nagrado za roman Ki jo je megla prinesla. Dve leti kasneje je prejel nagrado kresnik za roman Namesto koga roža cveti. Leta 2007 je ponovno prejel nagrado kresnik za roman Muriša. Zbirka pravljic Mislice so prejele nagrado večernice za najboljšo slovensko mladinsko literarno delo. Prejel je še Kajuhovo nagrado za roman Raza in nagrado sklada Vladimir Slejko za roman Astrallni niz. Scenarij Črni klovn mu je prinesel prvo nagrado Centra za dramsko umetnost iz Zagreba. Po romanu Petelinji zajtrk je bila posneta velika slovenska filmska uspešnica, po njegovih delih pa so bili posneti še štirje celovečerni igrani filmi in TV nadaljevanka. Že četrti mandat je član upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev.
Že od prvega dela avtobiografske trilogije, Kurji pastir, ki je izšla leta 2020, sem nad pisanjem Ferija Lainščka, ki se v vseh treh delih poigrava tudi z elementi magičnega realizma, povsem navdušena. Čeprav so dela označena kot literarna fikcija in so resnični dogodki iz življenja malega Fêreka, njegove sestre Trejzike in staršev, Trejzike in Pišteka, večkrat le ogrodje za pripoved, se mi zdijo čustva, ki vejejo iz Lainščkovega pisanja povsem resnična in se bralec z njimi lahko še kako poistoveti.
V prvem delu (Kurji pastir, 2020) smo spremljali dogajanje tik pred rojstvom sinka, v Petelinjem jajcu (2023) je Fêrek že tako velik, da se sprašuje o vsem mogočem in sprašuje, sprašuje, sprašuje. Včasih tudi tisto, česar ni dobro spraševati na glas. V zadnjem delu trilogije, Kurji fiziki (2024) pa deček hodi že v šolo. V živo spremlja pristanek človeka na Luni in se čudi, da večine njegovih sosedov ta velik korak za človeštvo sploh ne zanima. Spremlja pa še en velik korak za svojo lastno družino. Končno je namreč prišlo do gradnje nove hiše, ki je bila za očeta Pišteka nekakšen glavni cilj v življenju vsakega nekaj vrednega moškega in gospodarja. In tudi v zvezi s tem dogodkom se zdi Fêrek edini, ki vidi, da vsaka novost s seboj prinaša tudi slovo.
Tudi tokrat je jezik izredno lep in prepreden z narečnimi prekmurskimi izrazi, ki jih najdete v slovarčku na koncu knjige. Tudi v tej knjigi se dogajanje na videz začne "nekje na sredini" in bralec včasih ne ve točno, kdaj je vpadel v dogajanje in kakšno povezavo ima le to s pripovednim lokom, a avtor čisto vse niti zgodbe spretno preplete v čipko svojega otroštva.
Čeprav je selitev v novogradnjo za vsako družino, predvsem v tistih časih lahko le lep dogodek, s seboj nosi tudi dobršno mero grenkobe, ki jo je Fêrek še kako začutil. V času, ko so ves tvoj svet potepuški maček, ki si je za dom izbral tvoj domači prag, sosedove krave in bližnji studenček, ki skriva tudi nekaj magičnega, je slovo od tega večje od veselja do nečesa novega, še nepoznanega.
Ob knjigah se redko jočem, a na nek povsem nelogičen način me je v jok spravilo slovo od stare hiše, njeno rušenje in polkna, ki jih je deček skrbno spravil pod posteljo, da ne bi postala kurjava ali pokrivalo za toplo gredo. Vsak, kdor se je kdaj preselil ve, da hiša in dom niso le zidovi in geografska lokacija. So ljudje, občutki in vse tiste male stvari, ki ne bodo več na dosegu roke. In četudi ne svet vse manjši, razdalje vse lažje premagljive, je občutek, ko nekaj pustiš za seboj in se na nek kraj odslej vračaš na obisk, še vedno nekaj nenavadno tragičnega in žalostnega, čeprav zreš v lepe nove zgodbe in čase.