What do you think?
Rate this book
Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem
Znana novinarka popisuje največje zločine pri nas. Informativna, pretresljiva in čisto prava kriminalka, v kateri je vse res!
Sara Volčič, priljubljena novinarka POP TV, »pokriva« črno kroniko že skoraj vso kariero. Kot poročevalka je spremljala preiskovanje nekaj največjih zločinov pri nas, od serijskih morilcev do posebno okrutnih in nenavadnih zgodb, ki pretresajo slovensko javnost. Avtorica se je z marsikaterimi zločinci srečala v živo, govorila je z nekaterimi njihovimi bližnjimi, obiskala jih je v zaporu, bila na prizoriščih zločinov in na sojenjih – z nekaterimi je imela opravka, tudi ko so kamere že davno ugasnile. To jo je zaznamovalo tudi zasebno, zato so v knjigi dejstva oplemenitena z osebnim, intimnim pogledom na zločine in zločince, razmisleki, kaj privede do tako nasilnih dejanj in v kako varnem svetu dejansko živimo, ter se dotakne tudi občutkov obžalovanja in krivde.
Sara Volčič, priljubljena novinarka POP TV, »pokriva« črno kroniko že skoraj vso kariero. Kot poročevalka je spremljala preiskovanje nekaj največjih zločinov pri nas, od serijskih morilcev do posebno okrutnih in nenavadnih zgodb, ki pretresajo slovensko javnost. Avtorica se je z marsikaterimi zločinci srečala v živo, govorila je z nekaterimi njihovimi bližnjimi, obiskala jih je v zaporu, bila na prizoriščih zločinov in na sojenjih – z nekaterimi je imela opravka, tudi ko so kamere že davno ugasnile. To jo je zaznamovalo tudi zasebno, zato so v knjigi dejstva oplemenitena z osebnim, intimnim pogledom na zločine in zločince, razmisleki, kaj privede do tako nasilnih dejanj in v kako varnem svetu dejansko živimo, ter se dotakne tudi občutkov obžalovanja in krivde.
- GenresNonfiction
311 pages, Integral
First published October 22, 2024
7 people are currently reading
136 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 12 of 12 reviews
January 21, 2025
Nekaj povprečnega. Zmotilo me je mešanje žanrov, saj po eni strani gre za novinarsko poročilo, po drugi strani pa avtobiografsko delo, kjer avtorica govori o sebi, o svojem življenju. Z vsem spoštovanjem do avtorice vseeno menim, da ni bila najbolj posrečena odločitev, da je avtorica vmestila njene lastne “slabe izkušnje” vštric z najhujšimi zločini. Na ta način je izgubila moč svoje zgodbe in hkrati zgodbe ostalih zločinov.
Glede na naslov bi bralec pričakoval poglobitev v psihološki profil zločincev in na določenih mestih, ko je avtorica pisala o svojih izkušnjah, ko je bila službeno na kraju zločinov ali s srečanjem z zločinci, se res bere kot true crime triler, vendar z vsemi vmesnimi mašili, se rdeča nit “najhujših zločincev na Slovenskem” izgubi.
Imam občutek, da avtorica ni imela dovolj gradiva za celo knjigo, ker je le povzela svoje novinarsko delo iz časa televizijskega poročanja, ni pa se lotila posebnega raziskovanja za to knjigo. Prav tako mi ni jasno, zakaj taka anonimnost pri opisovanju določenih zločincev: nekje omenja imena, nekje ne… Glede na to, da avtorica prihaja iz novinarskih vod, sem v knjigi pogrešala več dejstev in raziskovalnega novinarstva, in ob branju se nisem mogla otresti občutka senzacionalističnega poročanja, tako značilnega za našo komercialno novinarsko hišo (iz katere avtorica izhaja) z veliko pompa in malo vsebine.
Glede na naslov bi bralec pričakoval poglobitev v psihološki profil zločincev in na določenih mestih, ko je avtorica pisala o svojih izkušnjah, ko je bila službeno na kraju zločinov ali s srečanjem z zločinci, se res bere kot true crime triler, vendar z vsemi vmesnimi mašili, se rdeča nit “najhujših zločincev na Slovenskem” izgubi.
Imam občutek, da avtorica ni imela dovolj gradiva za celo knjigo, ker je le povzela svoje novinarsko delo iz časa televizijskega poročanja, ni pa se lotila posebnega raziskovanja za to knjigo. Prav tako mi ni jasno, zakaj taka anonimnost pri opisovanju določenih zločincev: nekje omenja imena, nekje ne… Glede na to, da avtorica prihaja iz novinarskih vod, sem v knjigi pogrešala več dejstev in raziskovalnega novinarstva, in ob branju se nisem mogla otresti občutka senzacionalističnega poročanja, tako značilnega za našo komercialno novinarsko hišo (iz katere avtorica izhaja) z veliko pompa in malo vsebine.
December 1, 2024
Knjiga prinaša zanimiv vpogled v zločine, ki so pretresli Slovenijo. Kaj vodi morilca v umor, je izredno kompleksno vprašanje, na katerega tudi ta knjiga ne prinaša ozkega oziroma enoznačnega odgovora. Odkar berem Chrisa Carterja, mi je zanimiva psihologija zločincev, zato moram pohvaliti, da se je avtorica pogumno lotila pisanja in upam še na kakšno podobno delo v prihodnosti.
January 23, 2026
Knjiga sama po sebi ni tako slaba. Morda imam nekoliko boljše mnenje izključno zaradi zanimanja za to tematiko in ker za veliko teh zločinov slišim prvič. Mogoče pa zato, ker nimam srca, da bi ji dal nižjo oceno (čeprav si jo glede na dolžino mojega mnenja verjetno zasluži).
Imel sem več različnih težav, ki so me precej zmedle, odvrnile ali pa pustile slab vtis. Najbolje bo, da jih kar postopoma naštejem:
1.) Sej vem, “ne obsojaj knjige po naslovnici” in vse to, ampak brez zamere, lik na naslovnici izgleda bolj kot “Poot Lovato” in manj kot avtorica. Prav tako me motijo naslovi poglavij, naslikani oziroma napisani v ozadju… kako zelo izvirno, skoraj tako kot rožaste obleke za pomlad (srhljivo).
2.) Če bi prej vedel, da gre za mešanje žanrov med biografijo in kriminalnimi zapisi, me to verjetno ne bi tako motilo. Proti koncu je postalo nekoliko neznosno, saj se je vse vedno bolj nagibalo k avtoričini biografiji. Ko sem že pri zaključku, res mi ni bilo všeč, kako se je vse skupaj končalo. Ne mislim same zgodbe, temveč način, kako je bilo vse povezano do konca, kot da bi stvari preprosto prilepili skupaj in rekli “ma sej nima veze”. Prav tako bi bilo veliko bolj jasno in smiselno, če bi pri opisovanju posameznih zločinov najprej predstavila sam dogodek in kaj se je zgodilo, šele nato pa, kako je ona poročala in si ogledovala kraj nesreče. Ampak okej, kaj naj, jebiga.
3.) Kronološko dogajanje. V knjigi je ogromno preskakovanja skozi čas in skakanja iz enega zločina na drugega, tudi kadar ti niso predstavljeni v pravilnem vrstnem redu. Ko k temu dodamo še vmesne odseke o avtorici in njenih osebnih dogodkih, postane vse skupaj precej zmedeno, saj sem se večkrat zalotil, da sploh ne vem več, v katerem časovnem obdobju smo. Lahko pa navedem konkreten primer, ki pokaže, kako si dogodki sploh ne sledijo po časovni liniji:
"V zaporu na Dobu smo ravno končali snemanje nekega drugega prispevka, in sicer o morilcu, ki se je v zaporu celo poročil in o katerem boste lahko brali v nadaljevanju knjige." (str. 198)
In kot rečeno, v tem poglavju (kjer je tudi zgornji odsek) sploh ne govori o tem, temveč o trojnem morilcu in njegovem intervjuju, ki pa se je zgodil šele po tem, ko sta se ta dva popolnoma druga lika poročila. Ne razumem povsem, zakaj me je to tako zmotilo, ampak dvignilo mi je raven iritacije precej bolj, kot bi rad priznal. Celo označil sem si stran, samo zato da sem lahko “tračal” o tem problemu. To se je zgodilo dostikrat, verjetno mi je do skoraj 200. strani že prekipelo.
4.) Primerjave s svojim življenjem sem omenil že prej, ampak tukaj ciljam bolj konkretno na vprašanje: kako si drzne? Resno, kdo je temu dal zeleno luč? Najprej bi rekel, da je absolutno pomembno slišati tudi dele, skozi katere je šla sama avtorica, in nimam nič proti temu, da so vključeni v knjigo. Pravzaprav so mi bili ti deli celo všeč, saj jih je lahko opisala bolj podrobno in čustveno. Ampak… lepo vas prosim. Kdo pri zdravi pameti ima pogum primerjati svoje osebne dogodke z zločini drugih ljudi in pri tem trditi: “tako, da sem razumela žrtve”? Ne, nisi, lol. Treba je razumeti, da tudi če policija dva dogodka uvrsti v isto kategorijo, obstajajo stopnje, razsežnosti in okoliščine, ki jih preprosto ne moreš enačiti.
Na primer: v poglavju o prometnih nesrečah, kjer so ljudje dejansko umrli, kjer so družine izgubile svoje bližnje in je šlo za najhujše možne scenarije, se je avtorici zdelo smiselno to primerjati s svojim karambolom na avtocesti, kjer se ni zgodilo nič hujšega. Zakaj je bil ta del sploh potreben? Ali je bilo treba njeno zgodbo omeniti? Ali je imela kakršno koli povezavo s primeri? Ne. Edino, kar je naredila, je to, da je pustila slab vtis. Še posebej po tem, ko opisuje izčrpane in uničene družinske člane žrtev. Ne vem, ali je to motilo samo mene? Enako velja tudi za druge primerjave, ki jih je v knjigi omenila. Rekel bi, da je do neke mere celo v kontradikciji sama s sabo oziroma bolj v načelu “velja za tebe, ne pa zame”.
Če se spomnim še druge stvari, ki so me motile, jih bom definitivno podal dodatno. Ta opis pa je že tako ali tako preveč dolg in jaz osebno rabim en masten cigaret.
Imel sem več različnih težav, ki so me precej zmedle, odvrnile ali pa pustile slab vtis. Najbolje bo, da jih kar postopoma naštejem:
1.) Sej vem, “ne obsojaj knjige po naslovnici” in vse to, ampak brez zamere, lik na naslovnici izgleda bolj kot “Poot Lovato” in manj kot avtorica. Prav tako me motijo naslovi poglavij, naslikani oziroma napisani v ozadju… kako zelo izvirno, skoraj tako kot rožaste obleke za pomlad (srhljivo).
2.) Če bi prej vedel, da gre za mešanje žanrov med biografijo in kriminalnimi zapisi, me to verjetno ne bi tako motilo. Proti koncu je postalo nekoliko neznosno, saj se je vse vedno bolj nagibalo k avtoričini biografiji. Ko sem že pri zaključku, res mi ni bilo všeč, kako se je vse skupaj končalo. Ne mislim same zgodbe, temveč način, kako je bilo vse povezano do konca, kot da bi stvari preprosto prilepili skupaj in rekli “ma sej nima veze”. Prav tako bi bilo veliko bolj jasno in smiselno, če bi pri opisovanju posameznih zločinov najprej predstavila sam dogodek in kaj se je zgodilo, šele nato pa, kako je ona poročala in si ogledovala kraj nesreče. Ampak okej, kaj naj, jebiga.
3.) Kronološko dogajanje. V knjigi je ogromno preskakovanja skozi čas in skakanja iz enega zločina na drugega, tudi kadar ti niso predstavljeni v pravilnem vrstnem redu. Ko k temu dodamo še vmesne odseke o avtorici in njenih osebnih dogodkih, postane vse skupaj precej zmedeno, saj sem se večkrat zalotil, da sploh ne vem več, v katerem časovnem obdobju smo. Lahko pa navedem konkreten primer, ki pokaže, kako si dogodki sploh ne sledijo po časovni liniji:
"V zaporu na Dobu smo ravno končali snemanje nekega drugega prispevka, in sicer o morilcu, ki se je v zaporu celo poročil in o katerem boste lahko brali v nadaljevanju knjige." (str. 198)
In kot rečeno, v tem poglavju (kjer je tudi zgornji odsek) sploh ne govori o tem, temveč o trojnem morilcu in njegovem intervjuju, ki pa se je zgodil šele po tem, ko sta se ta dva popolnoma druga lika poročila. Ne razumem povsem, zakaj me je to tako zmotilo, ampak dvignilo mi je raven iritacije precej bolj, kot bi rad priznal. Celo označil sem si stran, samo zato da sem lahko “tračal” o tem problemu. To se je zgodilo dostikrat, verjetno mi je do skoraj 200. strani že prekipelo.
4.) Primerjave s svojim življenjem sem omenil že prej, ampak tukaj ciljam bolj konkretno na vprašanje: kako si drzne? Resno, kdo je temu dal zeleno luč? Najprej bi rekel, da je absolutno pomembno slišati tudi dele, skozi katere je šla sama avtorica, in nimam nič proti temu, da so vključeni v knjigo. Pravzaprav so mi bili ti deli celo všeč, saj jih je lahko opisala bolj podrobno in čustveno. Ampak… lepo vas prosim. Kdo pri zdravi pameti ima pogum primerjati svoje osebne dogodke z zločini drugih ljudi in pri tem trditi: “tako, da sem razumela žrtve”? Ne, nisi, lol. Treba je razumeti, da tudi če policija dva dogodka uvrsti v isto kategorijo, obstajajo stopnje, razsežnosti in okoliščine, ki jih preprosto ne moreš enačiti.
Na primer: v poglavju o prometnih nesrečah, kjer so ljudje dejansko umrli, kjer so družine izgubile svoje bližnje in je šlo za najhujše možne scenarije, se je avtorici zdelo smiselno to primerjati s svojim karambolom na avtocesti, kjer se ni zgodilo nič hujšega. Zakaj je bil ta del sploh potreben? Ali je bilo treba njeno zgodbo omeniti? Ali je imela kakršno koli povezavo s primeri? Ne. Edino, kar je naredila, je to, da je pustila slab vtis. Še posebej po tem, ko opisuje izčrpane in uničene družinske člane žrtev. Ne vem, ali je to motilo samo mene? Enako velja tudi za druge primerjave, ki jih je v knjigi omenila. Rekel bi, da je do neke mere celo v kontradikciji sama s sabo oziroma bolj v načelu “velja za tebe, ne pa zame”.
Če se spomnim še druge stvari, ki so me motile, jih bom definitivno podal dodatno. Ta opis pa je že tako ali tako preveč dolg in jaz osebno rabim en masten cigaret.
December 11, 2024
Moje mnenje o knjigi lahko preberete na https://maticpise.com/2024/12/11/legl...
August 19, 2025
Pri opisovanju zločinov in ljudi, ki so jih zagrešili, umanjka vsaj osnovno poznavanje psihologije in navajanje predvsem psiholoških dejavnikov in socialnih dejstev, tudi zakonodaje, da bi se lažje približali razumevanju dejanj zločincev. Namesto tega se avtorica mestoma ponesrečeno, drugič neprimerno, sprašuje o denimo vzgibih za kazniva dejanja in jih poenostavlja (npr. vpraša se, ali se je sedemnajstletno dekle zaljubilo v deset let starejšega moškega, ker je padlo pod vpliv španskih telenovel, kjer je veliko drame in ljubezenskih trikotnikov).
Avtorica med zgodbami opisuje tudi svoje težke življenjske trenutke. Eden od njih je življenje z nasilnim partnerjem, kjer na kratko razloži, zakaj oseba od nasilnega partnerja ne zmore kar tako oditi ali o tem takoj govoriti s komerkoli - takšni opisi so vsekakor dobrodošli, ker pomagajo pri osveščanju te problematike. A vendar pri opisu femicida zapiše nevarno trditev: da bi moral vsak, ki je povezan z osebo, ki doživlja nasilje, takoj na policijo, če izve za grožnje in njeno situacijo - pri tem je zelo verjetno, da bomo tej osebi povzročili dodatno stisko, nasilje in viktimizacijo, bolje je osebi ponuditi podporo in pomoč, da se za ta korak odloči sama, če in ko zmore.
Tudi pri opisu intervjujev z ljudmi, ki so storili kriminalna dejanja je opaziti neprimerna, senzacionalistično obarvana novinarska vprašanja. Prav taka, senzacionalistična, sta tudi jezik in duh te knjige.
Avtorica med zgodbami opisuje tudi svoje težke življenjske trenutke. Eden od njih je življenje z nasilnim partnerjem, kjer na kratko razloži, zakaj oseba od nasilnega partnerja ne zmore kar tako oditi ali o tem takoj govoriti s komerkoli - takšni opisi so vsekakor dobrodošli, ker pomagajo pri osveščanju te problematike. A vendar pri opisu femicida zapiše nevarno trditev: da bi moral vsak, ki je povezan z osebo, ki doživlja nasilje, takoj na policijo, če izve za grožnje in njeno situacijo - pri tem je zelo verjetno, da bomo tej osebi povzročili dodatno stisko, nasilje in viktimizacijo, bolje je osebi ponuditi podporo in pomoč, da se za ta korak odloči sama, če in ko zmore.
Tudi pri opisu intervjujev z ljudmi, ki so storili kriminalna dejanja je opaziti neprimerna, senzacionalistično obarvana novinarska vprašanja. Prav taka, senzacionalistična, sta tudi jezik in duh te knjige.
May 2, 2025
To knjigo bi lahko opisala z pregovorom:" Tresla se je gora, rodila se je mis."
Ko sem vzela knjigo v roke, sem imela visoka pricakovanja. A bila sem resnicno razocarana. Moti me, ker med zgodbami o zlocincih avtorica prevec vpleta svoje zivljenje in tako mesa med seboj zanre - novinarsko porocilo in avtobiografsko delo. Knjigo sem obcutila kot da ima avtorica premalo materiala, in zaradi tega knjigo dopolnjuje z svojim zivljenjem. Ker berem veliko psihologije in dela Chrisa Carterja, sem pricakovala malenkost drugacne zapise, tako da me je tudi tu cakalo razocaranje.
V branje se ne podajte z velikim pricakovanjem!
Ko sem vzela knjigo v roke, sem imela visoka pricakovanja. A bila sem resnicno razocarana. Moti me, ker med zgodbami o zlocincih avtorica prevec vpleta svoje zivljenje in tako mesa med seboj zanre - novinarsko porocilo in avtobiografsko delo. Knjigo sem obcutila kot da ima avtorica premalo materiala, in zaradi tega knjigo dopolnjuje z svojim zivljenjem. Ker berem veliko psihologije in dela Chrisa Carterja, sem pricakovala malenkost drugacne zapise, tako da me je tudi tu cakalo razocaranje.
V branje se ne podajte z velikim pricakovanjem!
November 30, 2024
📚 Sara Volčič - Leglo zla 📚
Sara Volčič kot priljubljena novinarka na POP TV in Kanalu A že več kot trideset let pokriva črno kroniko. Med svojim delom se odpravlja na kraje zločinov, usodnih nesreč, predvsem pa se srečuje in pogovarja z vsemi, ki so vanje vpleteni; storilci, žrtvami in svojci obojih. Med svojim delom je tako govorila z največjimi zločinci na Slovenskem ozemlju, med drugim tudi z enim od dveh "domačih" serijskih morilcev, Silvom Plutom. V svoji knjigi prepleta svoj poklic in zasebno življenje, ter vse načine, na kakršne eno vpliva na drugo.
V knjigi Volčičeva bralca postavi pred enak izziv, pred kakršnega je bila postavljena tudi sama pri svojem delu: kako v komunikacijo in odnose s storilci najokrutnejših dejanj stopiti brez predsodkov in z empatijo in pripravljenostjo poslušati. Kako slišati razloge za dejanja, a jih ob tem ne opravičevati? Kako razumeti, da so tudi obsojenci le ljudje in, da jih bo le človeka vredno življenje, pa čeprav v zaporu, morda naredilo boljše ljudi, predvsem pa takšne, ki bi se lahko na varen način vključili v družbo?
Razprave o resničnih zločinih večinoma temeljijo na enakih vprašanjih: zakaj nekdo stori kaznivo dejanje, kako nanj gleda po tem, kakšna je primerna kazen in kakšna bo ta oseba po tem, ko jo prestane. Bo zrela z ponoven vstop v družbo? Kako prepoznati zločince, nevarnosti? Kako ravnati, ko slutimo, da se nekaj dogaja? Vseh teh vprašanj se dotakne tudi avtorica knjige in jih dobro podkrepi s primeri iz prakse in tudi z lastnimi izkušnjami, ki jih ima z nasiljem in nasilneži na žalost kar precej. Brez predsodkov nam pokaže različne obraze storilcev kaznivih dejanj in ne olepšuje dejstva, da očitno nekateri ljudje pač so samo in zgolj slabi.
Všeč mi je, da je dobro opisala slovenski sistem zaporov, različne oblike bivanja, ki so na voljo zapornikom, ugodnosti in kazni, ki sledijo bolj ali manj primernemu vedenju. Večina ljudi še vedno misli, da je za zapornike vse dobro, ker si pač zaslužijo bivanje v razmerah, kakršnihkoli pač so, saj so si sami krivi, da so pristali v zaporu. Po več prebranih knjigah na temo kazni in prestajanja le teh, pa sem tudi jaz mnenja, da s slabimi razmerami v zaporih ne dosežemo ničesar dobrega, kvečjemu nasprotno. Dokazano je, da se zaporniki v boljših, tudi lepših razmerah bolje rehabilitirajo in je med takšnimi manj povratnikov. Slabe življenjske razmere spodbujajo dodatno razvijanje vseh mogočih odklonilnih vzorcev vedenja in tudi težav z duševnim zdravjem. Zmotno je mišljenje, da so zapori namenjeni zgolj kaznovanju. Glavna naloga zaporov je rehabilitacija oseb, ki bi se naj nekoč varno in polnomočno vrnile v družbo. Verjamem, da pri nekaterih to ni mogoče, a živalsko ravnanje z zaporniki je lahko v korist le ameriškemu sistemu zasebnih zaporov, ki jim ni v interesu rehabilitirati zapornike, saj na povratnikih zelo dobro služijo. Slovenski zapori in razmere v njih so morda za nekatere premili, a v resnici na ta način bolje služijo svojemu osnovnemu namenu.
Težko je opisati vse, česar se avtorica dotakne v knjigi. Bralcu resnično da ogromno tem za razmislek. Edina pomanjkljivost, ki jo ima, je posledica majhnega prostora v katerem živimo. Ker se v Sloveniji med seboj praktično vsi poznamo, je težko sproščeno in povsem odkrito govoriti o resničnih zločinih. Pozna se, da avtorica ni mogla biti povsem sproščena in direktna, saj že v knjigi omeni nekaj groženj, ki jih je prejela že zaradi svojih prispevkov na televiziji. Kazni v Sloveniji so kratke, država pa majhna in že to, da si je upala spregovoriti o svojem delu z zločinci do te mere, je precej pogumno. A v primerjavi s tujimi knjigami s tega področja pač manjka tisto nekaj "žmohta," ki bi bil zagotovo prisoten, če bi bila lahko glede svojega pisanja bolj neobremenjena.
Vsekakor odlična knjiga ga vse, ki vas tematika zanima!
Sara Volčič kot priljubljena novinarka na POP TV in Kanalu A že več kot trideset let pokriva črno kroniko. Med svojim delom se odpravlja na kraje zločinov, usodnih nesreč, predvsem pa se srečuje in pogovarja z vsemi, ki so vanje vpleteni; storilci, žrtvami in svojci obojih. Med svojim delom je tako govorila z največjimi zločinci na Slovenskem ozemlju, med drugim tudi z enim od dveh "domačih" serijskih morilcev, Silvom Plutom. V svoji knjigi prepleta svoj poklic in zasebno življenje, ter vse načine, na kakršne eno vpliva na drugo.
V knjigi Volčičeva bralca postavi pred enak izziv, pred kakršnega je bila postavljena tudi sama pri svojem delu: kako v komunikacijo in odnose s storilci najokrutnejših dejanj stopiti brez predsodkov in z empatijo in pripravljenostjo poslušati. Kako slišati razloge za dejanja, a jih ob tem ne opravičevati? Kako razumeti, da so tudi obsojenci le ljudje in, da jih bo le človeka vredno življenje, pa čeprav v zaporu, morda naredilo boljše ljudi, predvsem pa takšne, ki bi se lahko na varen način vključili v družbo?
Razprave o resničnih zločinih večinoma temeljijo na enakih vprašanjih: zakaj nekdo stori kaznivo dejanje, kako nanj gleda po tem, kakšna je primerna kazen in kakšna bo ta oseba po tem, ko jo prestane. Bo zrela z ponoven vstop v družbo? Kako prepoznati zločince, nevarnosti? Kako ravnati, ko slutimo, da se nekaj dogaja? Vseh teh vprašanj se dotakne tudi avtorica knjige in jih dobro podkrepi s primeri iz prakse in tudi z lastnimi izkušnjami, ki jih ima z nasiljem in nasilneži na žalost kar precej. Brez predsodkov nam pokaže različne obraze storilcev kaznivih dejanj in ne olepšuje dejstva, da očitno nekateri ljudje pač so samo in zgolj slabi.
Všeč mi je, da je dobro opisala slovenski sistem zaporov, različne oblike bivanja, ki so na voljo zapornikom, ugodnosti in kazni, ki sledijo bolj ali manj primernemu vedenju. Večina ljudi še vedno misli, da je za zapornike vse dobro, ker si pač zaslužijo bivanje v razmerah, kakršnihkoli pač so, saj so si sami krivi, da so pristali v zaporu. Po več prebranih knjigah na temo kazni in prestajanja le teh, pa sem tudi jaz mnenja, da s slabimi razmerami v zaporih ne dosežemo ničesar dobrega, kvečjemu nasprotno. Dokazano je, da se zaporniki v boljših, tudi lepših razmerah bolje rehabilitirajo in je med takšnimi manj povratnikov. Slabe življenjske razmere spodbujajo dodatno razvijanje vseh mogočih odklonilnih vzorcev vedenja in tudi težav z duševnim zdravjem. Zmotno je mišljenje, da so zapori namenjeni zgolj kaznovanju. Glavna naloga zaporov je rehabilitacija oseb, ki bi se naj nekoč varno in polnomočno vrnile v družbo. Verjamem, da pri nekaterih to ni mogoče, a živalsko ravnanje z zaporniki je lahko v korist le ameriškemu sistemu zasebnih zaporov, ki jim ni v interesu rehabilitirati zapornike, saj na povratnikih zelo dobro služijo. Slovenski zapori in razmere v njih so morda za nekatere premili, a v resnici na ta način bolje služijo svojemu osnovnemu namenu.
Težko je opisati vse, česar se avtorica dotakne v knjigi. Bralcu resnično da ogromno tem za razmislek. Edina pomanjkljivost, ki jo ima, je posledica majhnega prostora v katerem živimo. Ker se v Sloveniji med seboj praktično vsi poznamo, je težko sproščeno in povsem odkrito govoriti o resničnih zločinih. Pozna se, da avtorica ni mogla biti povsem sproščena in direktna, saj že v knjigi omeni nekaj groženj, ki jih je prejela že zaradi svojih prispevkov na televiziji. Kazni v Sloveniji so kratke, država pa majhna in že to, da si je upala spregovoriti o svojem delu z zločinci do te mere, je precej pogumno. A v primerjavi s tujimi knjigami s tega področja pač manjka tisto nekaj "žmohta," ki bi bil zagotovo prisoten, če bi bila lahko glede svojega pisanja bolj neobremenjena.
Vsekakor odlična knjiga ga vse, ki vas tematika zanima!
December 30, 2024
This one was really interesting - it talks about different prisoners in Slovenia that did different crimes- ranging from murder to fraud - it also talks about different prisons in Slovenia. I genuinely enjoyed this one - it was different and not something I would usually pick up, it also got a little bit repetitive towards the end - but it was still a good book talking about something that isn't really spoken about - mainly about what makes people murder someone, do they regret it, will they change when they come out of the prison, how the prison affects them and the stigma surrounding being in prison and mental health because people don't speak about mental health enough and finding a therapist is still something most people feel guilty for/embarassed about so I really love that this book pushes the message that seeking help when we need it is okay and that nobody would judge you if you look for help when you need it. People need to be more open about mental health problems and seeking help when they need it.
June 6, 2025
Knjiga, ki je ne moreš odložiti.
Volčičina iskrena izpoved, ki kot britev zareže v resničnost zločinov v Sloveniji.
Številni sicer so mi bili neznani, morda pozabljeni iz naslovnic časopisov, drugi pa še dobro zatisnjeni v spomin iz otroštva - npr. ko je Plut s svojim ledenim pogledom strašil po vseh naših medijih.
Nevdomno smo država, ki ima kar precej zločina, samo se o tem ne redno piše ali podrobneje raziskuje. Je morda temu tako, ker se noče strašiti javnost in ustvarjati paniko?
Največkrat slišimo oz. preberemo o nekem zločinu, zatem pa zgodbi ne sledi največkrat nadaljevanje oz. razplet ali se temu ne dela več medijski ''pomp'' in zgodba potihne.
Zanimivo branje za tiste, ki želimo več vpogleda v svet oz. ozadje zločinov po naši državi ali bolje spoznati vlogo novinarke črne kronike ter zgodbam, ki so ji najbolj pustile pečat. Sploh pa izvedeti več o naših najodmevnejših serijskih morilcih. Tudi to je Slovenija.
Volčičina iskrena izpoved, ki kot britev zareže v resničnost zločinov v Sloveniji.
Številni sicer so mi bili neznani, morda pozabljeni iz naslovnic časopisov, drugi pa še dobro zatisnjeni v spomin iz otroštva - npr. ko je Plut s svojim ledenim pogledom strašil po vseh naših medijih.
Nevdomno smo država, ki ima kar precej zločina, samo se o tem ne redno piše ali podrobneje raziskuje. Je morda temu tako, ker se noče strašiti javnost in ustvarjati paniko?
Največkrat slišimo oz. preberemo o nekem zločinu, zatem pa zgodbi ne sledi največkrat nadaljevanje oz. razplet ali se temu ne dela več medijski ''pomp'' in zgodba potihne.
Zanimivo branje za tiste, ki želimo več vpogleda v svet oz. ozadje zločinov po naši državi ali bolje spoznati vlogo novinarke črne kronike ter zgodbam, ki so ji najbolj pustile pečat. Sploh pa izvedeti več o naših najodmevnejših serijskih morilcih. Tudi to je Slovenija.
April 26, 2025
Ne gre za zbisro slovenskih zločincev, pač pa za avtoričin neuklonljiv humanizem in željo, da bi na 'robnih' primerih našla sledi, da smo ljudje tudi po velikih grozotah in zlu pripravljeni napake popraviti, se odločiti za boljše. Če to označimo za naivnost, je avtorica plemenito, človečno naivna.
November 30, 2025
Precej ambivalenten odnos imam do te knjige. Po eni strani gre za senzacionalizem ali celo mrhovinarstvo. Avtorica je delala na komercialni televiziji, kjer je spremljala črno kroniko. Nesreče, umore, tragedije. V knjigi priznava, da ni preprosto z mikrofonom in kamero stopiti pred ljudi, ki so v nesreči ali kaznivem dejanju izgubili svojca - a prav to počne. Piše, da novinarji v sodnih dvoranah marsikdaj izvedo krute podrobnosti zločinov, ki jih zaradi spoštovanja do žrtev in svojcev zadržijo zase - a v knjigi je bilo za moj okus teh podrobnosti včasih preveč.
Bolj me je pritegnilo pisanje o problematiki kazenske zakonodaje, o smislu in namenu zapornih kazni, o vplivih kazni na obsojence. Velikokrat pozabljamo, da so nameni kaznovanja trije: kazen za storjen zločin, preventiva - grožnja kazni lahko deluje kot odvračanje od potencialnega zločina in tretje: rehabilitacija. Je možna?
Žal je to ostalo precej na površini in bolj temeljit razmislek o zločinu, kazni, krivdi, kesanju, obžalovanju, ... se je izgubil med sentimentalnim opisovanjem hladnih modrih oči ali grobih obraznih potez obsojencev.
Všeč so mi bili avtobiografski vstavki - avtoričine osebne izkušnje s kaznivimi dejanji, nasiljem, občutki krivde ali obžalovanja.
Verjamem, da je knjiga potencialna uspešnica. Naslov, podnaslov in opis vsebine sta me pravzaprav odvračala od branja - a ne berem le stvari, ki me pritegnejo. Velikokrat odnesem veliko več od branja dela, ki mi ni všeč.
Bolj me je pritegnilo pisanje o problematiki kazenske zakonodaje, o smislu in namenu zapornih kazni, o vplivih kazni na obsojence. Velikokrat pozabljamo, da so nameni kaznovanja trije: kazen za storjen zločin, preventiva - grožnja kazni lahko deluje kot odvračanje od potencialnega zločina in tretje: rehabilitacija. Je možna?
Žal je to ostalo precej na površini in bolj temeljit razmislek o zločinu, kazni, krivdi, kesanju, obžalovanju, ... se je izgubil med sentimentalnim opisovanjem hladnih modrih oči ali grobih obraznih potez obsojencev.
Všeč so mi bili avtobiografski vstavki - avtoričine osebne izkušnje s kaznivimi dejanji, nasiljem, občutki krivde ali obžalovanja.
Verjamem, da je knjiga potencialna uspešnica. Naslov, podnaslov in opis vsebine sta me pravzaprav odvračala od branja - a ne berem le stvari, ki me pritegnejo. Velikokrat odnesem veliko več od branja dela, ki mi ni všeč.
Displaying 1 - 12 of 12 reviews