In tako Zoja pristane v bendu. Še sama ne ve, kako se je znašla v tej zgodbi, morda je stvar usode, posledica dejstva, da je bil tudi njen Foter svojčas član relativno uspešne glasbene skupine in da je tudi Zoja talentirana glasbenica, ki pa o glasbi (še) ni razmišljala kot o poklicu. Sicer pa, ali je v Sloveniji z glasbo sploh mogoče preživeti? Je bend lahko poklic? In če to postane – koliko prepričanj mora mlada ustvarjalka zatajiti, koliko kompromisov mora sprejeti? Vprašanja zvenijo drugače, če jih izrekaš ob bogato obloženi mizi ali v zanemarjenem kletnem stanovanju. Naslov Benda, prvega romana Boštjana Narata, ne bi mogel biti bolj ekspliciten in hkrati bolj varljiv: to je zgodba o snovanju benda, hkrati pa tudi pripoved o iskanju poti med delom in sanjami, med preživeti in zaživeti, med kompromisi in principi, pa tudi med generacijo, ki se je vdala v usodo (pa se je res?) in tisto, ki se mora šele prebiti do svojega zavetja (pa ji bo uspelo?). Mogoče pa ideja južnega otoka ni samo metafora.
Še en roman z letnico 2024, ki opisuje dileme in težave generacije mladih odraslih. Osamosvajanje, prekarstvo, iskanje ravnovesja med preživetjem in razvojem talentov. Podobno tematiko obravnavajo tudi romani Katarine Gomboc Čeh, Liu Zakrajšek in Nike Nikolič, ki sem jih prebrala lani. Vsak na svoj način, vsak s sebi lastnim slogom in umetniškim izrazom.
V ospredju Benda je družina, ki jo skozi roman srečujemo ob zajtrkih za skupno mizo. Mama Ksenija, uspešna pisateljica priročnikov za samouresničitev. Oče, bivši roker, ki postopa po stanovanju, filozofira in izdeluje ptičje hišice. Sin Teo, ki se po razpadu razmerja vrne v svojo otroško sobo. Njegova deset let mlajša sestra Zoja, ki gre na avdicijo za pevko in kitaristko v bend.
Všeč mi je bil slog. Kratki stavki, veliko dialoga, zanimiva razmišljanja protagonistov (tudi o glasbi, kar mi je bilo še posebej zanimivo. Vključno z naštevanjem harmonskih postopov, ki so presegali mojo zmožnost notranjega slišanja. Moram si jih zaigrati na klavir). Humor. Delno pogovorni jezik.
In pesem Južni otok Kajetana Koviča. Je južni otok? Je?
Čestitke avtorju. Eden boljših romanov v zadnjem času. Ki sem ga ob izidu kar malo spregledala - sproti sledim založbam, ki skoraj tedensko izdajajo novosti (MK, CZ, Beletrina), občasno pokukam na spletne strani Goge, Litere, Felixa, Pivca - ampak očitno še premalo. K temu romanu me je zvabil intervju z avtorjem v sobotni prilogi časopisa.