In če vsi pozabijo, zgodba o identiteti, tujstvu in nerazumevanju, je prvi roman, pod katerega se podpisuje Selma Skenderović, zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020.
Largomu, plakush!* mu je nekdo zakričal iz avta. Ni razumel. Dvainštirideset let je živel v Nemčiji, pozabil je še tistih nekaj osnovnih besed, ki jih je znal povedati po albansko. Ko se je zavedel, da stoji sredi ceste, je avto že zapeljal mimo njega. Iskal naju je po peronih. Medtem ko ga je mama vztrajno klicala in mu mahala, sem čakala, da mi Šaban Šaulić v slušalkah odpoje zadnji triler. Vedela sem, da bo srečanje z njim mučno. V mislih sem se že pripravila na uvodno rokovanje, ki se bo končalo s polobjemom in ljigavim nasmehom. (…)
In če vsi pozabijo je knjiga o prekarnem odraščanju, Selma Skenderović izmenično pripoveduje zgodbo glavne junakinje Zine od jutra do večera v študentskem domu v Rožni dolini in obiskom sorodnikov v rojstnem Kosovu oziroma Sandžaku, od kjer se je s starši in mlajšo sestro odselila v neimenovan slovenski kraj par let po začetku osnovne šole.
Na površini so revščina, kulturne razlike, vprašanje pripadnosti in osamljenost, pod površino pa nasilje v družini in njegove, kljub odselitvi od staršev, še vedno travmatične posledice na zdaj 22-letno Zino.
Neverjetno močna knjiga mlade pisateljice, komaj čakam še kaj izpod njenega peresa. Srčno pa upam, da je v tej knjigi zelo malo avtofikcije 🤞🏻💔
Vau. Selma mi je uspela pričarati neko drugo življenje o katerem, priznam, ne razmišljam preveč, če sploh kdaj. Mešali so se občutki krivde in sočutja, kasneje pa hvaležnosti, da Selmo tudi osebno poznam in da je knjiga našla pot do mene.
Hvala, Selma, to je bila resnično čudovita bralska izkušnja! ❤️ Čestitam! In hvala. Ta knjiga je bila nekaj, kar sem res morala prebrati.
Ob branju sem razmišljala o različnih stvareh - o poslovenjenju, o tujstvu in tem kako je, ko si tujec v Sloveniji in drugje, o kulturnih razlikah ter o malih kulturnih ritualih, ki jih izvajamo. Kako dejansko priimek vpliva na zaznavo osebe, se sprašujem že nekaj časa, sploh pred poroko. Bom potem kulturno drugačna? Zina bi se verjetno strinjala, da ja, jaz pa se ne strinjam. Skratka, zanimiva knjiga, ki te spodbudi k razmišljanju.
Zanimiv roman mlade avtorice me je malo spomnil na roman Lale Gül: Živela bom. Žal tudi po precej dokumentarnem slogu pripovedi, ki meni ni blizu. Prvoosebna pripoved Zinete, študentke socialnega dela v Ljubljani. Njeni spomini na otroštvo, na nasilnega očeta, na pasivno mater, na vzvišen odnos nekaterih učiteljev do nje kot priseljenke. Razpetost med študentskim življenjem v Ljubljani (nezmožnost vzpostavljanja prijateljstev, nerazumevanje študentskih zabav z alkoholom, ...) in obiski sorodnikov na Kosovu. Zineta se želi iztrgati iz konzervativnega, ženskam nenaklonjenega okolja, hkrati ji pa tudi slovenski način življenja ni blizu. Branje, ki spodbuja k razmisleku. O tolerantnosti, o asimilaciji, o svobodi.