Zbirka Steklene stene Ane Svetel združuje pet motivno in tematsko raznolikih kratkih zgodb. To, kar jim je skupno, je značilni vonj našega časa, ki ga upoveduje avtoričina ubrana, zanesljiva in izbrušena pisava. Po čem vonja ta vonj? Nemara po hektičnem času, v katerem so medčloveški odnosi podvrženi zmrzali? Ali po trdem steklu, ki ne da od sebe niti kapljice vonja? Po zarodkih v velikosti sadežev? Po žrtvah in storilcih v vrstah profesorjev in študentk? Po nesproščeni komunikaciji, ki se zatika zaradi družbenih razlik, predsodkov in nestrpnega preganjanja teh? Po blagi svetlobi onstran prosojnih sten? Pa tudi po nepremičninskih agentkah in večnih selitvah. In morda po nepreklicni odraslosti, v kateri se po dolgih letih spet srečajo stari prijatelji s faksa, a se ne morejo več zares spomniti minulega obdobja, zato jim nostalgija spolzi med prsti … Najbolj cajtgajstna pa je bržkone Elza, hlastno izpisana zgodba o spletni vplivnici, mami dveh otrok, ki s svojimi objavami na Instagramu postaja izčiščen komentar našega časa. Komu ali čemu bo sledila ona? Kakšen vonj pa zaznavate vi?
5/5. S Steklenimi stenami se bodo v prihodnjem šolskem letu seznanjali maturanti in v novelah (ali malce daljših krajših zgodbah) spoznavali trpkost žensk pozne milenijske generacije, ki se tudi v (o)pisani besedi ne more več zatekati v klišeje družbe, saj so jo le-ti dobesedno zdrobili in pohrustali vse upe na mirno materinstvo, kariero in družabno življenje. Bralec bo deležen neizumetničenega jezika avtorice, poznanega že iz prevozniških prigodnic.
Dobra zbirka, ki ji oceno dvigujeta zgodbi "Marelice" in "Ključi". Prva je odlična v razredni perspektivi (še posebej, ker ni nacionalno stereotipna) in zanimivem, v slovenski književnosti redkem vnosu elementa grozljivke (nekakšne pogodbe s hudičem). Druga zgodba, "Alzacija", je sveža v preobratu, izkoriščanju #metoo za akademsko napredovanje, čeprav ostaja tudi dovolj pomensko odprta (ne le v koncu, ko ni povsem jasno, kaj se je zgodilo); po drugi strani pa zelo neprepričljiva v odzivu fakultete, ki vsaj pri nas, kot žal predobro vemo, ne deluje tako (s tega vidika precej nefeministična perspektiva). Tretja, "Hobotnica", se me je najmanj dotaknila. Čeprav po eni strani preigrava nacionalne stereotipe, ne bi upal trditi, da to počne posebej poglobljeno, in vsekakor potem obdrži nekatere druge (liberalna mladost vs. konservativna starost itd.). "Ključi" so torej imenitna nadrealistična, malo celo fantastična (in spet grozljiva) pripoved o tujem vonju v stanovanju, ki ga sicer nekoliko pokvari eksplicitno povedana morala na koncu, ki bi bila res lahko prepuščena bralcu. Zadnja zgodba, "Elza", pa je mestoma duhovit prikaz življenja vplivnice, ki za lajke izkorišča svoje otroke, čeprav tudi nekoliko utrujajoča v nepotrebni dolžini, ki sicer po eni strani poudarja prepad med IG zgodbami in realnostjo, a po drugi vnaša zgolj zgražanje nad njenim početjem, zelo malo pa resnične kompleksnosti lika.
Še ena odlična zbirka zgodb Ane Svetel, v lepem, tekočem pripovednem slogu, ki ga je res užitek brati. Zadnja zgodba je bila pika na i, z izredno dobro zadetim portretom glavne junakinje.
Prebrala knjigo za maturo- zgodbe so bile okej nic kaj prevec posebnega, najbolj mi je bila vsec Marelice, ki si jo bom defenitivno zapomnila. Drugace pa nevem nothing special, Hobotnica mi je bila cisto neka nepotrebna zgodba, ta zadnja Elza pa mi je dala taki second hand embarrassment da sem jo komaj prebrala do konca. sem pa jo prebrala v enem dnevu tak da, kljub vsemu kar sem rekla se hitro bere
Zelo lep pripovedovalski slog. Izvirne vsebine zgodb spomnijo na Kratke zgodbe Roalda Dahla in bi si vsaka zaslužile svojo knjigo. Moteče pa je, da tekst v tujih jezikih, zlasti angleškega je po knjigi veliko, ni nikjer preveden, pa je marsikje zelo relevanten za zgodbo. Italijanski ‘hvala’ na str. 145 pa je dvakrat napačno zapisan ‘Gracie’.
Vsakič me preseneti, ko me klobčič premišljeno spletenih stavkov, skrbo zložena namagnetena pripoved in zašpiljena paraboličnost zgodbe, tako nežno, a tako brutalno oklofutajo. Najverjetneje zato, ker tega v resnici ni veliko. In po svoje je prav tako. Bralci smo jadralci na eni taki čudoviti regati. Plutamo po neskončni bonaci besed in na vsake toliko nekako dosežemo otok. Na otoku se okrepčamo, ojačamo in oborožimo, ter nadaljujemo s plutanjem - v smeri proti novemu rajskemu otoku. In moram vam povedati - land ahoy! Da je Ana Svetel ne le en otok, marveč celo otočje zalósti, je že znano - ne odkrivam ničesar novega. Njene "Steklene stene" so se z mojo dušo igrale twister. Vsaka zgodba me je zavrtela okoli osi, konci so me neizprosno puščali viseti s pečine. Ni veliko avtorjev, ki bralca prek zgodbe vključijo v nekakšen literarno-socialni eksperiment in mu na koncu v glavo zalučajo ogledalo videnja in vedenja, češ, poglej!, vidiš?, o tem ti govorim, vsi smo taki in tudi ti si tak. Kdaj ste nezadanje prebrali knjigo, ki je na vas inscenirala občutek sveže zaljubljenosti? Ko ti po trebuhu letajo metulji, po glavi se ti podijo oblački, oči se ti gorkó smejé in ti nimaš pojma, ali te vse boli od sreče, ali si srečen od te bolečine. Berite zgodbe, ki vas spravijo v jok ekstaze. Berite Ano Svetel.
Želim si, da bi bile prve tri zgodbe dokončane. Vem, da je bil to namen, a se mi kljub temu zdi, da bi bilo zelo zanimivo.
Knjigo sem prebrala zaradi mature, a je bila vredna mojega časa in bo všeč ljudem, ki radi v zgodbah iščejo simbole in pomen. Vse besede nekaj pomenijo in nič ni omenjeno brez razloga.