Roman o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. je izpisan v prvi osebi ter gostem, preobloženem, skorajda hipnotičnem jeziku, v njem pa – na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na Vzhod – odkrivamo pravo podobo te neobičajne vladarice.
Čeprav bi jo Zahod rad predstavil le kot krvoločno vladarico in prešuštnico, je bila Kleopatra VII. veliko več kot to; sposobna in genialna vladarica, ki je po očetovi smrti v deželi ponovno vzpostavila osiromašeno gospodarstvo, gradila namakalne sisteme, jezove, spomenike in najveličastnejše stavbe. Gojila je številna zanimanja, obvladala retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov, po zaslugi dveh najpomembnejših moških tistega časa – najprej Cezarja, potem Marka Antonija – pa je odigrala eno od ključnih vlog na Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost.
Roman se osredotoča predvsem na njeno notranje doživljanje in zapleten odnos s Cezarjem in Antonijem, pred bralca pa stopa kot ženska, ki je bila že z rojstvom predestinirana za božanstvo, in ki je ohranila oster um, hladno ambicijo in preračunljivost, a tudi željo po znanju, religiji, politiki in ljubezni.
Prva knjiga Vesne Milek o zapeljivi, neustrašni, nečimrni in razgledani ptolemajski kraljici Kleopatri VII. je skrivnostno, zanimivo, težko odložljivo branje. V prvi osebi nam o začetnih sedmih letih svojega vladanja pripoveduje kraljica sama; svoje spomine piše, da je zgodovina ne bi pozabila: "Zdaj pišem zato, da me ne bi pozabili tisti, ki bodo živeli za mano. Že takrat sem vedela, da sem rojena za to, da ne bom nikoli pozabljena. Nikoli ne bom pozabljena. Če kaj vem, vem to." Z njeno naracijo se na mestih prepleta beseda Vesne Milek, ki v kurzivi razmišlja o lastnem ustvarjalnem procesu, o pisanju, o doživljanju starega in novega Egipta, o materinstvu ...
Dotično delo izpostavlja intelektualni blišč egipčanske Aleksandrije, teokratizem antičnih družb, ljubimkanje med faraonko in diktatorjem Gajem Julijem Cezarjem ter boj za oblast - kako težko si jo je utrditi, kako enostavno jo je izgubiti.
Zanimiva in presenetljivo intimna bralska izkušnja. Vesna Milek je napisala roman, ki res deluje, kot da bi brala osebni dnevnik Kleopatre. Njen notranji svet, njene misli, strahove, ambicije. Prav ta občutek bližine mi je bil najbolj všeč: kot da sem zares sedela ob njej in poslušala njene izpovedi.
Me je pa nekajkrat zmotila struktura. Vmesni zapisi pisateljice so mi delovali nekoliko brez glave in repa, kot da prerežejo tok Kleopatrine pripovedi ravno v trenutku, ko sem najbolj zagnana v njene misli. Razumem, zakaj so tam, da pokažejo avtoričino lastno fascinacijo nad Kleopatro in njeno potovanje raziskovanja te fascinantne ženske.
Najbolj me je navdušilo to, kako človeško je pisateljica ujela Kleopatro. Ne kot stereotipno zapeljivko iz zgodovinskih romanov, ampak kot izobraženo, razmišljujočo, ambiciozno žensko, ki se zaveda svoje moči, odgovornosti in osamljenosti. Všeč mi je tudi, da je zgodba pisana bogato, skoraj hipnotično, kot tok zavesti.
Če potegnem črto: to je knjiga, ki zahteva pozornost in potrpežljivost, ampak te nagradi z atmosfero, ki te posrka vase. Meni je bila zelo všeč, kljub temu da me je struktura tu in tam vrgla iz ritma.
Popoln časovni stroj z ostrino današnjega pogleda. Ta knjiga (prva od dveh) je kot elegantno tkan mozaik zgodovine, domišljije in prefinjenega humorja ter kritike družbe. Avtorica nas popelje v čas Kleopatre, a nam hkrati postreže z vmesnimi avtoričinimi mislimi, znanji in spoznanji, ki nas vedno znova prizemljijo v trenutek - tukaj in sedaj.
Zgodba teče lahkotno in slikovito, skoraj filmsko, tako da se bralec brez težav znajde v veličastnih dvoranah antičnega Egipta in Rima. Dialogi so iskrivi, liki prepričljivi, dogajanje napeto, hkrati pa se v ozadju skriva subtilna, a pomenljiva kritika današnje družbe - seveda, gre za mojstrsko delo Vesne Milek, mojstrice govorne in pisane besede.
Odlična knjiga, bere se kot dober film. Z veseljem pričakujem 2. del.
Ob te, se pa ponovno sprašujem - kje so se izgubile navednice za lažje branje?
Opomba: oceno 4 kasneje dvigujem na 5, ker še kar razmišljam o zgodbi. Ne bi rekla, da mi je bila čista petica, ker se mi je zdel začetek malo težak, vmesni deli v ležečem tisku se mi po večini niso zdeli revolucionarno dobri, motilo me je tudi pomanjkanje navednic, a je knjiga vsekakor na veliko višjem nivoju kot marsikaj, kar je kdaj dobilo 4.
Res lepa pripoved, ki približa lik izpred dveh tisočletij. Jasno se opazi, da so v knjigo vložena leta raziskovanja in poglabljanja, in četudi je zgodba zgodovinsko zelo bogata in poučna (z večdimenizonalnimi človeškimi elementi) ni nikoli nobenega suhoparnega tvezenja in enciklopedijskega naštevanja. Besede te pač ponesejo tja v Aleksandrijo.
Zelo lepo, bogato napisano. Knjiga lepo teče in se tudi tako bere, kar pogresam je več zgodovinskih dejstev, ce je Milekova res tolikokrat potovala v Egipt, bi želela še več osebnih izkusenj.
Prav tako pogresam osebno refleksijo in dozivljanje lastne situacije, ne le povrsinsko opisovanje.
Zanima me zelo veliko stvari - od glasbe, literature, gledališča, psihologije, sociologije, matematike, medicine, živali, ... ena redkih tematik, ki me pa res ne zanima, je zgodovina. Predvsem tista oddaljena. Grki, Rimljani, stari Egipt - me puščajo hladno. Tako se nisem ravno z navdušenjem lotila te knjige. Na trenutke sem imela občutek, da berem učbenik zgodovine, da bi si morala delati zapiske in da bom na koncu morala vedeti, kdo je bil Apolodor, kdo Ciceron in kdo Gaj. Tako kot pri Wolf Hallu - nedvomno odličnem romanu, a frustriralo me je naštevanje nekih zgodovinskih likov, ki me ne zanimajo dovolj, da bi si jih zapomnila.
Med branjem sem razmišljala tudi o popularnosti fantazijskih romanov. Nekaj sem jih prebrala, a nisem navdušena nad njimi. Kleopatra me je pravzaprav spominjala nanje. Zgodovina, tako oddaljena, da deluje domišljijsko, kralji in kraljice, vojne in nasilje, spletke in ljubezni - vse opisano z obilico patosa.
Na platnici je zapis Irene Štaudohar, da je to zgodba 'o ženskosti in njeni neskončni moči '. Jaz tega nisem videla tako. Kleopatra je tekala za Cezarjem in si neskončno želela, da bi mu rodila sina, ker je to edino, kar šteje - moški otrok.
Mogoče sem se današnjega zapisa lotila z napačnega konca. Ko sem začela naštevati vse, kar mi ni všeč in me ne pritegne pri tem romanu. Kajti na koncu ostane vtis, da je to zelo dobro napisan roman. Predvsem so mi bili všeč metafikcijski odlomki, odlomki, kjer se pisateljica navezuje sama nase in na svoje pisanje romana. Pa tudi sama Kleopatrina zgodba me je dovolj pritegnila, da bom z veseljem brala nadaljevanje. Že zato, da vidim, kako bo Kleopatra spremenila mišljenje o Marku Antoniju, ki je na koncu prvega dela izrazit negativec. (Ah, tipičen kliše iz ljubičev - ko se nasilen aroganten tip spremeni v nežnega frajerja. Ali pač?)