V pesniškem zalivu nove zbirke Marka Kravosa vznikajo valovi enakomerno in urejeno: razporejeni so v šest razdelkov, v vsakem od njih je po dvanajst šestvrstičnih pesmi. Sicer pa kot pri morskih valovih, vsaka ima svoj značaj, svojo pojavno in pojmovno konstitucijo. Skupni imenovalec jim je Kravosov posluh za vetrove in tokove, da preko njih doseže obalo in bralca. Pesmi s slanico iz zamolklih globin, a vrh vsakega vala pena očaranosti in razburjenja s svetom.
So verzi bolj trpki, pikri ali bolj lahkoživi kot nekoč? Veliko je odvisno od brežine – bralca, kamor val prileze, od njegovega zaznavnega in čutnega polja. Najbolje, če bi jih prebirali zjutraj, opoldne, ob zarji in mraku zvečer ter v trdi noči: tako se bo ob njih svetloba vedno drugače lomila. Po malih zalogajih jih je treba okušati, ker so vtisi in arome močni. Zato je pesnik zastavil zbirko kot mediteranske prigrizke in tako tudi označil razdelke. Knjiga pesmi, ki je symposion: pojedina z duševno in meseno hrano.