Saif v avtobiografskem romanu Hidžra (2024) deli življenje na pred in po: pred je njegovo otroštvo v Rawalpindiju, skupaj z ammo Shakeelo, dvema mlajšima bratoma in veliko družino dedka po materini strani, vsi v isti hiši z odprtim dvoriščem, skozi katerega vstopa nebo, z obredom priprave začimb in skupnih družinskih obrokov; po je pri enajstih letih, ko se amma z mlajšima bratoma pridruži očetu, abbi Shabbirju, v Italiji. Po pomeni dve leti čakanja, preden se jim zaradi dokumentov in uradnih kriterijev lahko pridruži. Dve leti, ko je Saif izpostavljen nevarnosti, ker rad pleše, rad kuha, rad češe svoje sestrične, rad počne »ženske« stvari. Toda po je tudi Italija, ponovno srečanje s starši v majhnem Bellunu, daleč od znanih vonjav in prijateljev, polnem snežne brozge in predsodkov. Ko se poln upov na drugačen sprejem vrne v Pakistan, ga sprejmejo kot italijanskega nečaka, ki ne more več zastopati družinskih tradicij. Obe državi se od njega distancirata, ker ni »čist«. Preveč je Pakistanec za Italijane, preveč je Italijan za Pakistance. Postane apolid, ne po svoji volji, brez države, ki bi ga sprejela, in brez družine, ki bi ga priznala: Saif je istospolno usmerjen oziroma, kot ga imenuje abba Shabbir, hidžra, polčlovek, ki mu mora pretepanje to idejo izbiti iz glave. Kako torej pridobiti pravico do samostojne identitete, če je vse, kar človeka določa, etiketa nekoga drugega? Kako vzpostaviti to identiteto? Deček, razpet med dvema kulturama in žrtev dvojnih predsodkov, je odločen, da bo o svojih željah, identiteti in pripadnosti odločal sam.
3.5 ⭐️ È uno di quei casi in cui le considerazioni credo vadano fatte su ciò che viene raccontato, piuttosto che sull’opera letteraria in sé, che è comunque ben scritta e piuttosto scorrevole.
La storia invece, è una di quelle necessarie. Perché è vivida. Perché è vera e si percepisce in ogni aneddoto, ogni parola, subita, ascoltata, pensata o ricordata. Ma anche imparata. Con fatica. Con dolore. Con tenacia.
È una di quelle storie che non solo ci fa riflettere, ma deve farci riflettere. È un’esperienza singola che racconta una pluralità ancora troppo poco “là fuori”. E allora grazie: all’autore, al destino che ha deciso di seguire, alla forza di volontà e all’amore per se stesso che riesce, come tanto altro, a imparare. E a raccontarci.
Ho pianto sempre: di rabbia, di dolore, di gioia. Un libro meraviglioso. Una storia che riempie il cuore: fa riflettere, ti scuote, ti prende a pugni ma sa anche accarezzarti, abbracciarti e io, se potessi, abbraccerei forte Saif e la sua adorata Amma per l'enorme bellezza che persone così apportano nel mondo.
Consiglio di leggere questo libro se avete voglia di immedesimarvi nel corpo di un bambino di circa 8 anni che lascia la propria terra per trovarsi in un paese completamente diverso per usanze, tradizioni, cultura, colori e lingua, provocandone un profondo senso di alienazione. È inoltre affrontato il tema dell'omosessualità e dell'omofobia. Essere gay e pakistano nell'Italia di 20 anni fa a Belluno in una famiglia pakistana. L'autore scrive in un modo profondo, che permette di provare le sue stesse emozioni attraverso le parole. Mi è piaciuto moltissimo questo libro.