Katja Fink Naglič, nekoč uspešna poslovna ženska, popolna žena in mati, se po izkušnji hude izgorelosti za nekaj časa preseli k mami na Dolenjsko, kjer poleg nabiranja moči in zbliževanja z nekoč poznano ji naravo koplje po svoji zgodovini in dediščini: ugotoviti želi, ali res prihaja iz vrste podjarmljenih žensk ali pa je kakšna od njenih prednic zmogla in znala živeti drugače.
Ko ne ve več, kdo je ali kako naprej, upa, da se bo dokopala do informacij, ki si jih bo lahko kot zdravilo vtrla v zavest. Skozi raziskovanje in introspekcijo ozavešča privzgojene vzorce in vloge, tudi na svoj zakon s premožnim poslovnežem začne gledati z drugačnimi očmi. Ravno v času celjenja se v njeno življenje vrne ljubezen iz preteklosti …
V zbirki Razmerja Cankarjeve založbe izhajajo ljubezenski romani. Dva, ki sem ju prebrala lani, sta bila tipična prijetno berljiva "ljubiča", polna klišejev, ki pritičejo žanru. Roman Suzane Zagorc je nekaj drugačnega. Globljega. Bolj kompleksnega. Naslovnica mu dela krivico - zdi se mi, da bo roman všeč tistim, ki jim naslovnica ni, in obratno. Kogar bo pritegnila naslovnica, bo razočaran. Mene je navdušil. In mislim, da se bom kmalu lotila tudi prejšnjega romana te avtorice "Ne me silit, da ti lažem", od katerega me je v knjižnici vedno odvrnil naslov. Seveda bi jaz tudi dala na prvo stran naslovnice Vojnovićev blurb (ki je sicer na zadnji strani) in se mi zdi veliko bolj relevanten za literarno plat romana kot tisti Alenke Ružič Jovović.
Prvoosebna pripovedovalka je dobrih štirideset let stara (ja, kaj počne retuširano dvajsetletno dekle na naslovnici?) Katja, ki se sooča z izgorelostjo. Služba je naporna in je ne izpolnjuje, mož ji ni v pomoč, najstniška hči prav tako ne. Med daljšim bolniškim staležem se nastani pri materi na Dolenjskem. In začne raziskovati svojo družinsko zgodovino. Uskoki, priseljevanje, Bela krajina. Čudoviti opisi narave. Na tem mestu bi prišla prav skica rodovnika. Na trenutke je bilo težko slediti babici, prababici, tetam, pratetam ... Med pogovorom Katje z mamo mora bralec vseskozi dešifrirati, za čigavo mamo oziroma babico oziroma prababico gre.
Seveda Katja med obiskom pri materi sreča tudi zanimivega moškega, ki ga pozna že od prej ... a zgodba ne zaide med klišeje ljubičev, ampak se odvija po svoje. Seveda ne bom povedala, kako.
Odlično branje, polno snovi za razmislek o ženskah skozi zgodovino, o samostojnosti, opolnomočenju, o staranju (Katjin pogovor s prijateljico Piko proti koncu romana), o ljubezni, zaupanju, navezanosti ... Morda se v zadnjih poglavjih odvija malo prehitro, tako Katjo kot bralca avtorica sunkovito premetava sem in tja ... a, konec koncev, takšno je življenje.
"Umetnost je postalo znati reči dovolj v svetu, ki kriči, da rabiš več."
"Reke to znajo. Prestopati, poplaviti, izbruhniti. Za razliko od žensk. Od nas se pričakuje, da bomo tlačile, samo da ne bo kaj pljusknilo čez."
Življenje je nepredvidljivo in se vsak čas lahko poruši do temeljev, tako kot to na svoji koži izkusi glavna junakinja Katja. Izgorelost, neprestan stres v službi, nezanesljiv partner in zadovoljevanje potreb drugih, vse to jo pahne na dno. Ko Katja vendarle po dolgem oklevanju sprejme ponudbo svoje matere, naj se začasno preseli k njej na Dolenjsko, se ne zaveda, da ji bo to potovanje prineslo več od fizičnega okrevanja. Prineslo ji bo veliko spoznanj o naravi (ta ji bo zelo pomagala na poti celjenja) in sprejemanja sebe kot nove ženske, poleg tega pa se bo Katja potopila v družinsko dediščino prednic, ki so tu bivale, trpele in ljubile. Tudi ljubezen pokuka na plano, vendar je v ospredju pomembno predvsem Katjino zavedanje same sebe. Ta preporod ji omogoči, da zadiha s polnimi pljuči in naredi pogumne korake v prihodnost.
Čudovit roman o ženskem zavedanju in prebujanju iz kokona, da iz njega poleti razcveteli metulj. ❤️
Zaželela sem si branja enega lahkotnega ljubiča in glede na dosedanjo izkušnjo branja dveh knjig (Padam na besede in Najboljše šele pride) iz zbirke Razmerja, sem pričakovala, da ga bom s to knjigo dobila. Pa ga nisem. No, proti koncu kanček.
Naslovnica mi po prebranem nekako ne gre skupaj z vsebino. Za moj okus sta prvi dve tretjini romana malo razvlečeni. Avtorica v zahvali zapiše, da ji je urednica odrezala sto strani proč. Da bi bila knjiga drugače še obsežnejša. Knjiga ima zaradi tega verjetno sila droben tisk.
Drugače pa izredno dobro napisana zgodba. Opis izkušnje izgorelosti, iskanja družinskih korenin, izpraševanje o smislu zakona... Želela bi si več ljubiča, takega kot je tu v tej knjigi. Nič klišejskega, že v naprej znanega.
Ta knjiga me je potegnila iz cone udobja. Prepoznala sem dele sebe, ki sem jih raje potisnila globoko. Bolečina, ki ni vedno jasna in glasna ampak tiha in vsakdanje dušeča.
Knjiga je tudi pokazatelj, kako si lahko privilegiran, pa se vseeno izgubiš. In kako se nekateri odločijo to izgubo... zapisati.
izsla je letos spomladi, kot del zbirke Razmerja, ki so v svojem jedru ljubezenski romani. V tej zgodbi je poudarek na ljubezni do sebe in kakšna je pot do tega, ko jo izgubiš.
- Kakšnega okusa je obup? Ta pride verjetno kasneje, za bolečino. Bolečina te raztrga, a te ne dotolče. Izmenjuje se z žarki upanja, ki ti dajejo moč, da se boriš. Še vedno si živ, gledaš svoje otroke, jokaš, iščeš rešitve. Ko pride obup, začneš razpadati. Ne točiš več solz, tudi ko gledaš svoje izsušene roke. Nimaš več kaj dati, od kod jemati, več koga prositi. -
Knjiga Ne poznam je, je z eno besedo: čudovita. Izšla je v zbirki Razmerja, vendar ni niti ljubezenska, niti romantična zgodba. Prvoosebno pripovedovalko Katja ustavi bolezen, ki se ji v današnjem času reče izgorelost, v prejšnjih je bilo morda - kot nekje omeni pisateljica: je malo zbolela na živcih -. Pride nenapovedano. Iznenada. In te ustavi brez vnaprejšnjega opozorila. Vse preveč je bilo: zmorem, grem, lahko, samo še tole... Kako se vrniti vsaj v približek prejšnjega stanja, je vprašanje, ki si ga postavlja tudi Katja
Po prvih dveh knjigah avtorice (ki sta me navdušili), te knjige nisem začutila. Na trenutke mi je bila odlična in je odpirala velika vprašanja, po večini pa sem ji na trenutke kar težko sledila.
"Lahko raziščemo, prehodimo, prekolesarimo, prečolnarimo, odkrijemo še tako imenitne, mogočne, slavne ali skrite kraje, države sveta, a bo samo določenim uspelo vzbuditi v nas silo večnega koprnenja. V nas jim uspe vzbuditi pristnost, prisotnost, občutek; tu sem jaz res jaz, to je moj košček sveta. Samo določene kraje pozdravimo: Evo mene, vrnil sem se. In pri tem ne vemo, ali je ta kraj ves čas čakal nas ali smo mi njega."
Zelo zanimiv preobrat, vse do zadnje strani. Celotna zbirka Razmerja (Cankarjeva založba) je vredna branja. Nekoč uspešna poslovna ženska, popolna žena in mati, se po izkušnji hude izgorelosti za nekaj časa preseli k mami na Dolenjsko, kjer poleg nabiranja moči in zbliževanja z nekoč poznano ji naravo koplje po svoji zgodovini in dediščini: ugotoviti želi, ali res prihaja iz vrste podjarmljenih žensk ali pa je kakšna od njenih prednic zmogla in znala živeti drugače.
Glavna junakinja Katja se sooča z izgorelostjo in skozi roman odkriva in opazuje resnice, ki jih je zgradila v svojem življenju. Plast za plastjo lušči zgodbe svojega življenja dokler ne prepozna tiste zaradi katere je zašla.
Meni osebno je bila zgodba razvlečena saj sem takoj nekako prepoznala, kaj je bistvo njenih težav. Je pa verjetno ta slog in upočasnjenost ravno na mestu za nekoga, ki doživlja trenutno podobno situacijo v svojem življenju.