Miza za štiri

by Lara Paukovič

Mlada ženska J. leto dni po nenadni in boleči izgubi matere po naključju spet pride v stik z materino dolgoletno najboljšo prijateljico S. in njenim možem D. Skupaj preživijo večer, pa še enega, druženje postaja vse pogostejše. J. ni povsem jasno, kakšne namene imata starejša, dobro situirana zakonca z njo in njenim partnerjem B., a se njihova življenja začnejo vse bolj prepletati, razkrivajo se razpoke v njihovih razmerjih, pogledih na spolnost in družinskem ozadju, J. pa skozi druženje predeluje tudi kompleksen odnos z materjo, njeno smrt in generacijsko travmo.

208 pages, Hardcover

Published April 14, 2025

About the author

Lara Paukovič works as a journalist, editor and writer. Her third novel Miza za štiri (Table for Four) was published by Cankarjeva založba in 2025.

Reviews

[Viktorija Kante · Rating 3 out of 5]

Po prebranem me prežemajo mešani občutki. Lep čas so me begale začetnice, ki so uporabljene namesto imen glavnih protagonistov. V sami zgodbi ostane mnogo neizrečenega. Pravzaprav ne vem kakšno oceno bi dala in kaj sem od branja odnesla.

[Mitja · Rating 4 out of 5]

Meni je bila knjiga najbolj všeč od vseh avtoričinih dotedanjih. Začetnice me sploh niso motile kakor berem v drugih kritikah bralcev; ravno nasprotno. Veliko tematik prisotnih že v Poletju v gostilni in Malomeščanih se tukaj spet ponovi: napetost med delavskim in priviligiranim razredom, fasada blišča in performativnost jare gospode, zavist in fomo zaradi socialnih omrežij, samoizspraševanja glede doseganja lastnega potenciala in s tem povezana tesnoba.

Roman ni samo odet z melanholijo ob spoznanju minljivosti in otožnostjo ob zavedanju, da bivšega sveta in ljudi ni več. Velik del tragičnosti odnosov v romanu izhaja iz zamolčanosti, strahu pred artikulacijo svojih dvomov, potreb in fantazij, še posebej med ljudmi, ki naj bi bili tesno in globoko povezani. Ta pripoved se natančno prepleta z gradacijo erotičnega naboja med paroma. Protagonistka v starejšem paru spozna svojo možno prihodnost in do kam te lahko ennui srednjega sloja dokončno pripelje - do hedonizma in neetičnih odločitev. Sama se odloči, da temu ne bo sledila, zato se roman konča pozitivno, z novim začetkom.

Morda so mi bili trenutki, ki so posredovali idejo o “pravi ljubezni” preveč podobni Hallmarkovim filmom, pretirano Disneyjevski. Nisem verjel, da se ne bi protagonistka v potencialnem odnosu z M., o katerem včasih sanjari, spet ne znašla v istem ciklu kakor z B.

Zelo pa sem cenil humorne vložke, nakajkrat sem močno prhnil skozi nos in se zahehetal suhemu humorju. Še posebej tistemu delu z jezerom Rakitna.

Enostavno rad imam romane, ki krmarijo po vseh odtenkih človeških odnosov. Vedno so boleči, ampak kaj sploh smo brez njih? Tole je bilo prijetno plažno branje.

[Anja Drab · Rating 4 out of 5]

Lari je uspelo napisati knjigo, kjer se strani obračajo kar same od sebe, knjigo sem namreč prebrala v enem dnevu. Sama premisa romana je precej enostavna, nek povsem banalen zaplet, ki pa za sabo potegne ogromno (samo)izpraševanja. Marsikatero vprašanje sicer ostane neodgovorjeno, marsikatera tema je zgolj omenjena, ne pa do konca razvita, a to ne opehari pripovednega toka. Te zastranitve delujejo kot šum v ozadju nekega pogovora, kot nekaj, česar se ves čas zavedaš, a v tistem trenutku ni toliko pomembno, da bi se temu bolj poglobljeno posvetil. In res ni. Ves čas so namreč pomembni in v ospredju predvsem odnosi, ki nas izoblikujejo, spremenijo, nas pohabijo, iščejo, najdejo, ranijo, pozdravijo. Odnosi, ki so in niso samoumevni, ki so in niso zdravi. Ki nas tako ali drugače zaznamujejo in nas hočeš nočeš vedno znova učijo, da je treba včasih slišati tudi šumenje. In predvsem sebe.

[Nina Pernina · Rating 3 out of 5]

Imam mesane obcutke sedaj, ko sem koncala s knjigo. Ni mi bila zelo vsec, ni pa me tudi zelo znervirala, je berljiva.

Po eno strani mi je fascinantno, kako je avtorica izbrala zelo banalni zaplet in iz tega naredila zgodbo: gre namrec za druzenje mlade odrasle zenske s prijateljema (parom) od pokojne mame, s katerima prej ni imela stika. Banalna zato, ker ne vem, ce smo bralci kaj odnesli od tega zapleta.
Po drugi strani pa se med dogodki odvija notranji dialog glavne in edine pripovedovalke, skozi katero avtorica razstira stevilne aktualne teme, od samopodobe, polozaja kulture, medosebnih odnosov, zalovanja, spolnosti… Razmisljanja o teh temah so bila za moj okus prevec povrsinska, nastavki, ki pa jim manjka globina in izvirnost, da bi me premaknili in “zadeli v zilo”. Menim, da si avtorica ni upala dovolj izraziti svojega glasa (ali ni znala) in nas je drzala na distanci, med drugim tudi s tem, ko je uporabljala zacetnice za glavne like in ne celih imen (to me je zelo zmotilo in tudi oblikovno nisem videla, da ima kaksno posebno funkcijo…).

Zeli biti intelektualna, pa je cosmopolitansko povrsinska, kot clanki za 5-minutno branje.

[Ajda Naklada · Rating 5 out of 5]

Približno eno leto po nenadni smrti njene mame, mlado žensko J. pokliče S., mamina prijateljica, ki jo povabi, da pregleda stare fotografije in si izbere tiste mamine, ki bi jih želela imeti za spomin. Kmalu se začnejo J. in njen partner B., ter S. in njen mož D. vse pogosteje dobivati. Razvijati se začne dinamika med paroma, ki nakazuje na razlike v družbenem sloju in načinu življenja, prav tako pa se začne razkrivati zgodba J.-jine mame in številne razpoke v odnosih in posameznih življenjskih zgodbah naših junakov.

Miza za štiri je vrsta romana, ki mi po nobeni logiki ne bi smel biti všeč. Sama sem kot bralka namreč ena tistih, ki za bralni užitek potrebujejo več zgodbe in ne toliko razvoja samih likov, ta roman pa je prav to: ves poudarek je na likih, občutkih, vzdušju, medtem ko je zgodbe in dogajanja samega dokaj malo. A kljub temu me je avtorica uspela že s prvo stranjo povsem zasvojiti z osrednjimi štirimi liki in odnosi med njimi. Počutila sem se kot peta oseba za mizo, ali pa morda bolje rečeno, nekdo za sosednjo mizo, ki prisluškuje dogajanju in si ustvarja svojo zgodbo o njem. Ves čas sem se počutila kot nekdo, ki ne bi smel slišati, videti, vedeti. Po drugi strani pa prav po voajersko nisem zmogla odtegniti svojega pogleda.

Miza za štiri je zgodba o prikritih zgodbah, o večplastnosti, zatrtih strasteh in vdanosti v svojo usodo. Je tudi zgodba o strasti, poželenju. Je lekcija o tem, da so bili tudi naši starši nekoč mladi. Da so imeli svoje želje, izzive, da so delali napake in da so predvsem - ŽIVELI.

Če sem imela sprva nekaj težav s kraticami imen, se je na koncu ta avtoričin prijem izkazal za res učinkovitega. Z odstranitvijo imen je na videz ustvarila razdaljo med likom in bralcem, a včasih ravno razdalja ustvari tisto jasnost, zaradi katere stvari vidimo v pravi luči. Prav tako iskrene čestitke avtorici za fantastično uporabo erotike. Knjiga ni žgečkljiva, je pa avtorici uspelo ustvariti nekaj res vročih prizorov, ki so temeljili na čutnosti samega trenutka, česar v literaturi velikokrat manjka, sploh, ko je vse servirano na prvo žogo.

[Eva Hočevar · Rating 4 out of 5]

Mislim, da je Lara Paukovič slovenska Sally Rooney - v najboljšem možnem smislu. Je glas naše generacije, na glas razmišlja in piše o stvareh, ki se nam porajajo, a si o njih ne upamo ravno preveč razglabljati, sploh ne javno. Pa ne zato, ker bi šlo za tabuje ali neprimerne stvari, ampak zato, ker smo navajeni misliti eno, govoriti drugo. Postaviti sebe na zadnje mesto povsod tam, kjer šteje, in se potem obremenjevati še s tem, kako ne skrbimo za lastno duševno stanje.
Knjiga se mi je zato zdela dobra in pomembna, mislim pa, da nas pri tej avtorici čakajo še zelo velike stvari. Ta knjiga (tako kot njeni prejšnji dve) pa je po mojem mnenju še ena od stopnic do tja, ne gre še za njena najboljša dela. Zato me v resnici razveseljuje misel na vse, kar bom še lahko prebrala njenega.

[Mirjana (Mirjana_bere) · Rating 4 out of 5]

Miza za štiri je moje prvo srečanje z Laro Paukovič, v branje sem šla brez pričakovanj o zgodbi ali stilu pisanja, po prebrani knjigi sem navdušena.

Glavni junakinji J je nedavno umrla mama, zdaj živi s partnerjem B v podedovani garsonjeri, ko pa jo kontaktira mamina prijateljica in dolgoletna sodelavka S in povabi mladi par k sebi in možu D na večerjo, se dogodki, spomini in odnosi počasi začnejo mešati. J razmišlja o mami, odnosih v njihovi družini, dvomi o svojih spominih, nekatere si tolmači drugače, se sprašuje o svoji vezi z B in spominja preteklih, predvsem pa dvomi v razloge, zakaj si 30 let starejša S in D tako zelo želita družbe nje in njenega partnerja.

200 strani je šlo hitro mimo, želela bi si konec mogoče razvlečen na 10-20 strani več - a to je detajl.

Edino, kar me je motilo, je bilo, da sem se pogosto poistovetila s popkulturo, katero je oboževala mama od J - ne, nisem še toliko stara 🙈

Priporočam v branje!

Še tole - mnoge moti, da so junaki v knjigi omenjeni le z začetnicami. Mene to ni motilo - poleg tega pa so vsa imena v knjigi vsaj enkrat nekje omenjena, samo brati je treba pozorno.

[Sabina_bere · Rating 4 out of 5]

Všeč mi je avtoričin stil pisanja (zanimivo mi je tudi to, kako se poigrava z začetnicami imen oseb). Po prebranem ostaja še kar nekaj nerešenih vprašanj, vendar navsezadnje je bistvena samoanaliza glavne junakinje in njenih intimnih odnosov z drugimi (mama, partner, par S. in D.) Tako luštno, a pronicljivo branje, pogrešam še malo več dodatnih strani.🤭 Zaključek je pa ganljiv s primesjo otožnosti in daje pomen naslovu knjige.

[Juliette · Rating 5 out of 5]

“Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?”

Seveda sem si želela, da bi mi bila nova Larina knjiga všeč. Nisem pa pričakovala take izkušnje.

O zgodbi ne bom preveč razpredala. Spoznamo mlado dekle, ki ji je pred letom dni umrla mama, s katero je imela kompleksen odnos. Mamina prijateljica in njen mož jo s fantom vred povabita na druženje. Skupaj preživljajo vedno več časa, njihova življenja se prepletajo, situacije so vse bolj napete, občutek imaš, kot da gledaš v loku napeto puščico in samo čakaš …

Tu se bom ustavila z opisi.

Česa takšnega v našem prostoru še nisem brala. Igra mačke z mišjo je subtilna in pretanjena. Kaj se dogaja, kako se bo razvijalo, v katerem grmu tiči zajec … Vse to morda lahko ugibamo. A samo ugibamo. Ta knjiga je zame dostavila tisto, kar tako zelo rada berem: prepletanje odnosov, spoznanja o drugih in sebi, hrepenenje, nenadne trenutke, v katerih te spreletijo življenjska spoznanja, ki spremenijo celoten ustroj tvojega bivanja.

Dostavila je tudi notranje doživljanje, čustveno vlečenje vrvi zdaj v eno, zdaj v drugo smer, dokaz, da ljudi v svojem življenju ljubimo, tudi ko ni razloga za to, četudi je razlog za to nepravi, čeprav ga ne poznamo. Da to velja za vse, ki so nam v življenju pomembni, k njim nas vlečejo nevidne niti, ki so močne, kljub temu da ne vemo, da so tam.

Knjigo sem prebrala v dveh sunkih (ja, sunkih); prvi se je začel zvečer in trajal veliko predolgo, da sem že med pogledovanjem na uro vedela, da bom zjutraj to obžalovala, a si nisem mogla pomagati. Štirje glavni protagonisti in njihov zapleteni ples so me povsem obsedli. Počutila sem se voajersko, a povabljeno; odrinjeno, a vključeno, opazovalka, a del zgodbe. Lari je to uspelo na borih 200 straneh. Klanjam se.

Navdušena sem, da je to knjiga, v kateri ni izrazitih vrhuncev ali padcev, ampak gre za ljudi in njihova življenja. Priznam, da sem ob branju mislila na Sally Rooney in njene like, pri katerih se večina dogajanja v romanu odvije v njihovi notranjosti. A s Sally se ne razumeva. Če bi pisala tako in če naj bi to bili milenijski romani, vzamem in podpišem takoj.

[Zala · Rating 3 out of 5]

Uporaba kratic namesto imen me je vrgla iz tira😅 Razumem, da je bil poudarek na razvoju likov in odnosov, pa tudi da ni bila predolga pripoved - vendar mi je manjkalo več zgodbe, zapletov in manj skrivanja konkretnih podatkov - katero podjetje, kateri lokal, kje... morda, ker pač poznam Ljubljano in bi podatki pomagali pri predstavi.
Vseeno zanimivo - vsakdanje, a ne brezvezne tematike.

[Žiga · Rating 3 out of 5]

Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, ampak avtorici vseeno uspe ohraniti nekaj zanimanja. Malo mi je bilo čudno in motilo me je, da avtorica uporablja samo začetnice. A je res tako težko napisati celo ime?

[Jerneja · Rating 2 out of 5]

Mislim, da sem največji kritik slovenske literature, ampak se res trudim, da bi mi bili slovenski avtorji všeč, vedno znova jim dam priložnost.. but they are so hard to love. 😭

Knjiga me ni najbolj prepričala, izkušnjo mi je predvsem uničila izbira določenih besed, saj je vse skupaj zvenelo prepotentno. Po eni strani uporablja neke arhaične izraze kot so 'kakopak' in 'vandrati po mestu' (da bi zvenela bolj prefinjeno a la Cankar?), hkrati pa uporablja čisto poslovenjene besede (ki, mimogrede, imajo slovensko različico), npr. 'pedigre' ali 'prezenca'. Just pick a side. Ali je res tako težko pisati v neki normalni slovenščini, ki se jo dejansko uporablja v vsakodnevnem življenju? Da o 'Zdaj je živela v Amsterdamu' ali 'Otvoritev [...] se je imela zgoditi' ne govorim.

Uporaba začetnic namesto imen samo še podkrepi moj občutek pretencioznosti avtorice (njena beseda mimogrede).

Sama zgodba je ok, na čase čudna in nelagodna za branje, odpre veliko tem na katera čez knjigo pozabi in ne dobimo nobenih odgovorov ali zaključkov. Žal nisem mogla čez vse kar me je zmotilo.

2.5 ⭐, če sem radodarna.

[mo · Rating 3 out of 5]

2,5 zvezdic zaokroženih navzgor
Mogoče sem si bralno izkušnjo uničila sama, kajti od knjige sem pričakovala nekaj popolnoma drugega kot mi je dala. Namreč predvidevala sem, da se bo dotaknila razlik v žalovanju: naši starši so za nas druge osebe kot so za svoje prijatelje. Preko njih pa lahko mame in očete spoznamo v tej luči in se tako zavemo, da so konec koncev le ljudje, pa tudi če se to zgodi šele, ko jih izgubimo.

Nekaj zametkov tega se sicer v Mizi za štiri pojavi, a obenem avtorico precej bolj zanimajo žgečkljivi odnosi parov in neuresničene fantazije. Mene, žal, ne. Tudi komentarji o staranju, razrednih razlikah, materializmu in patriarhiji so le površinski. Škoda, a roman vsaj ni po nepotrebnem razvlečen in tudi slogovno je čisto všečen.

[Mojca Rudolf · Rating 5 out of 5]

Le ena lenobna nedelja je bila dovolj, da je bila knjiga prebrana. Brez skrbi, še vedno sem skuhala kosilo in naredila tistih nekaj več kot 10t korakov s psom, a za 207 strani dolgo knjigo, ki se lepo bere, je bilo časa ravno prav.
Zgodba poteka od enega prelomnega trenutka (nekaj mesecev po materini smrti glavne junakinje), pa do še enega zaključka. Prav k temu precej pripomorejo srečanja J. in B. s sodelavko in prijateljico njene mame ter njenim možem. Glavna junakinja ne ve, kam točno ta srečanja peljejo. Včasih so precej bizarna, nenavadna, spet drugič malce napeta. A vedno se najde kak vzvod, da se srečajo.
V knjigi je avtorica načela kar nekaj tem: od žalovanja do obžalovanja; od nenadne smrti matere pri nekje 60-ih letih do težav, ki jih naplete starost, kot se je to zgodilo pri mami materine prijateljice in jo je morala dati v dom.
Plete misli o svojem odnosu s partnerjem. Očetom. Službenih vezeh.
Meni osebno pa mi je najboljši prikaz razmerja med srednjim in višjim slojem. Ne bi ga mogla bolje ubesediti, kot je to storila avtorica:
- "Samo to bi rad, da se zavedaš, da se pri ljudeh, ki imajo vse, lahko zgodi ... no, da ne razumejo zares sveta. Navajeni so, da dobijo, kar hočejo. Ves čas plavajo na površini, na nobeno stvar se zares ne navežejo, dosežkov ne jemljejo osebno, naveličajo se stvari in ljudi." -
- "Pa še nekaj je: radi imajo površinske užitke. Upajo, da bodo od tega nekaj dobili, da jih bo nekaj premaknilo. Hitro zapadejo v odnose, v katerih hudo prizadenejo človeka, s katerim so se zapletli, lahko pa so prizadeti celo sami."-

Če le malo spremljaš na ig ali na goodreads, bralke in bralce, potem ti pri branju te knjige nekako odzvanja, da so tu imena označena le s kraticami. Trudila sem se med branjem najti vzrok. Morda jih tako poimenuje le glavna junakinja, a ne. Tudi ona sem ter tja ime izreče kot ime in ne kot kratico. Bralec vsekakor izve, kako je komu ime, tako da je to morda le tista pika na i, zaradi katere si knjigo precej bolje zapomniš. In še nekaj: ta knjiga kar kipi od izjemno dolgih stavkov, kar me ponavadi odbije, a tule so umetelni in zelo všečni in zelo sodijo v to zgodbo.
Če naredim zaključek: morda bi si res želela kakšno stran več, ker je nekaj tem, ki bi se lahko dodatno razvile. Če pa dobro premislim: ja, knjiga mi je bila všeč točno takšna, kot je napisana. Pravzaprav mi je bila zelo všeč.

[Meta Pavlin · Rating 4 out of 5]

Ko iščem romane slovenskih avtorjev, predvsem iščem avtentičnost in slog pisanja, ki te že na prvih straneh posrka vase.
Tako je bilo tudi z romanom Miza za štiri.
Všeč mi je, kako Lara Paukovič počasi ''odrašča'' v svetu pisanja, saj so mi do sedaj vsa njena dela bila zelo všeč.
Poletje v gostilni mi od njenih zgodb še vedno ostaja na prvem mestu, saj je svoj glas zapečatila po mojem mnenju s svojim prvencem, sedaj pa z Mizo za štiri, nadaljuje s svojim bolj ''odraslim'' glasom.
Kot pisateljica moje iste generacije menim, da prinaša svež veter v svet slovenske literature.
Tako kot Poletje v gostilni, so tudi romani, sicer drugih avtoric, kot so Na klancu ali Belo se pere na devetdeset, odraz tega, da imamo tudi v Sloveniji, kar precej dobre pisateljice.

Edino dve stvari, ki se mi zdita malce moteči, kar se tiče Mize za štiri sta to, da nisem jasno razbrala, zakaj se je avtorica odločila vsa imena okrajšati samo na začetnice imen (ko se nato vmes v zgodbi razkrijejo cela imena likov). Druga stvar pa, da se mi je konec zdel nekoliko pust, v smislu, ni nam preveč jasno podano, kaj je bil namen tega skoraj ''prisiljenega'' druženja iz strani S. in D., ko so si pa v letih bili kar tri desetletje razlike. Čakala sem, da bo na koncu prišlo do kakšnega globljega razkritja, čemu vsa druženja, kakšen je bil resničen odnos, ki sta ga imela do protagonistkine mame...zdi se mi, da pravega razpleta kot bralci nismo doživeli.
Ne glede na to pa menim, da je avtorica res na dobri poti svoje kariere, da nam bralcem ponudi še kakšno presenetljivo zgodbo.

[Kri · Rating 3 out of 5]

Zame tale knjiga odpre čisto preveč nekih tem in jih pusti nedokončanih nekje na površini. Glede na dolžino zapletanja, stopnjevanja napetosti, se mi je razplet zdel veliko prehiter in spet precej površinski, ogromno stvari ostane nedorečenih, nepovedanih.

Motilo me je predvsem, kako malo smo v knjigi izvedeli o razmerju J in B, pogrešala sem več razmišljanja glavne junakinje o razmerju, stvareh, ki so pripomogle k vrhuncu, po katerem je njuna zveza razpadla. Že res, da se ves čas nahajamo v J-jini glavi oziroma njenih spominih, a o samem razmerju smo za moje pojme izvedeli bore malo. Glede na recenzije, ki so me našle pred branjem samim, sem pricakovala, da bojo druženja štirih bolj pogosta, bolj... Udarna?, ali pa vsaj, da se bo med samimi srečanji zgodilo več. Nekje je bilo omenjeno tudi, da pijače v knjigi nosijo nekakšno simboliko, a me je tudi to obšlo.

[Koki · Rating 5 out of 5]

Redko kdaj preberem knjige v svojem jeziku, žal se nekako ne najdem v njih (pa naj gre za romane,kriminalke,karkoli...) Tale knjiga ima pa zasluženo 5 zvezdic.Zabavna in resna, se najdeš v njej, stil pisanja res dober.Ob bok se lahko postavi mojim top tujim pisateljem.

[Suzana · Rating 5 out of 5]

Čudovito branje, krasen stil pisanja, vsebina, ki odpira veliko razmislekov. Nisem je izpustila iz rok do konca.

[Sandra · Rating 5 out of 5]

Super knjiga, nekaj svežega v slovenski literaturi, vsaj če sodim po do zdaj prebranem. Strani se obračajo kar same od sebe, ampak ne na račun globine.

[Matteja LV · Rating 3 out of 5]

Knjiga mi ni bila preveč blizu, tudi večkrat sem jo odložila, ker me ni pritegnila. Začetnice imen so kar malce otežile zadevo, vseeno bi se s celim imenom bolj spomnim oseb, ki so v knjigi.

[Sara · Rating 4 out of 5]

Odlično branje, če bi malo bolj začutila konec, bi bila zagotovo 5.

[Maja · Rating 3 out of 5]

3.5, audiobook

[KajaOak · Rating 3 out of 5]

Avtorica pripoveduje zgodbo mlade ženske J., ki je pred letom izgubila mamo. Čeprav izguba matere ni sveža rana pa se J. še vedno zelo sveže spominja dogodkov v zvezi z materjo, ki so jo zaznamovali. Vstopna točka je prvo druženje s parom maminih prijateljev, ki skozi pripoved razkrivajo skrivnosti materine preteklosti. Predvsem pa razvoj zgodbe razkrije napetosti znotraj odnosa v katerem J. trenutno je.

Ker sem tudi sama doživela izgubo matere v podobnem obdobju me je zafrustriral način kako se je J. soočala z izgubo. Bil mi je blizu in hkrati zelo nerazumljiv. Zato sem zgodbo morda veliko preveč poosebila.

[Jana · Rating 4 out of 5]

Odlična!

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

Lep roman, napisan kot prvoosebna pripoved mlade ženske J., ki ji je pred kratkim nenadoma umrla mama. Mamina prijateljica S. in njen partner D. želita ostati v stiku z J.-jinim očetom, a ju on zavrača. Ko začne S. klicati J., se ta nekaj časa izogiba srečanju, a ko ji ponudi, da naj pregleda stare fotografije in si izbere tiste, kjer je njena mama v mladih letih, končno privoli v srečanje.

S. in D. sta premožen par srednjih let in J. ter njenemu partnerju B. je na večerji pri njiju neprijetno. A srečanja se kar nekako nadaljujejo ... drage večerje, obisk bazena in savne, "kakor" naključna srečanja v mestu ... Očitno je, da B.- ja privlači samozavestna in urejena S., prav tako je J. všeč šarmantni D. ... a ves čas je v zraku nekakšno nelagodje, nekaj neizrečenega, ...
Kakšen odnos sta imeli S. in J.-jina mama? Zakaj J.- jin oče ne mara S. in D.? Kakšen odnos sta imela J.-jina oče in mama? Zakaj sta J. in njena starejša sestra V. odtujeni?

Veliko vprašanj in kar nekaj jih ostane neodgovorjenih, nedorečenih, zgolj v obrisih. V preteklost se ne da vrniti ... Se pa skozi proces žalovanja za materjo in odnos s starejšim parom razrešijo nekatera čisto osebna J.-jina vprašanja in negotovosti. Ugotovi, kaj si v življenju pravzaprav želi ...

Marsikaj v romanu torej ostane odprto - ne pa tudi imena akterjev 😉. Na začetku je malo trajalo, da sem se navadila branja, kjer so osebe navedene le z začetnicami (vključno s filmsko igralko A.H. in pisateljem kriminalk A.D.), nato sem jim sama pripisala imena ... a vsa imena so prej ali slej razkrita v dialogih. V J.-jini pripovedi so povsod začetnice, ko pa recimo S. govori o svojem možu, omeni polno ime. Zanimiv pristop, ki mi je bil všeč.

Miza za štiri. Naslov, ki najprej zveni banalno - a po prebrani zadnji strani je zazvenel popolnoma ustrezno in ganljivo lepo.