V mejah normale

by David Zupančič

David Zupančič se v svoji tretji knjigi vrača med zidove bolnišnice, v kateri dela, kadar ne piše knjig. Branje je še privlačnejše, ker je v besede prenesel velik del sebe, skozi razmisleke o vsakdanjem življenju in njegovih vijugavih poteh.

Duhovita, včasih pa tudi ganljiva in pretresljiva zgodba prinaša anekdote, razmisleke in utrinke iz ambulant in bolniških sob, v katerih se odvija življenje, kot bi ga gledali po televiziji. Vmes pa se nam avtor kot še nikoli doslej razkriva tudi sam.

272 pages, Hardcover

Published January 1, 2025

Reviews

[Sabina_bere · Rating 3 out of 5]

Glede na to, da mi je bila avtorjeva prva knjiga všeč, druge pa nisem prebrala, sem se na slepo prepustila tretji knjigi in sem jo hitro prebrala v enem dopoldnevu. Sicer je prijetno branje, ampak....
Najbolj, kar me moti pri prebranem, je to, da avtor šviga kot smučar sem in tja (sam sicer tudi poudarja, da tako piše). Poleg tega sem pogrešala več globine in ne nekaj zgolj na hitro nanizanih epizod, ki vijugajo med osebnim in zdravniškim življenjem. Notranji dialog je zanimiv (nič se bat, ni tak kot notranja boginja iz 50 odtenkov sive😂). Avtor je res fascinanten človek, s katerim bi se dalo veliko pogovarjati na kavi. 😄Knjiga ni napačna, da ne bo pomote, le meni ni dala tistega, da bi bila navdušena.

[Nina (Nabiralka zgodb) · Rating 4 out of 5]

Hitro berljiva, zabavna in refleksivna. Opomni na tisto, kar je pomembno in kar v resnici šteje. Uživala sem v avtorjevem slogu, anekdotah, in se pri knjigi na glas smejala, kar je pri meni redko.

[Zala · Rating 3 out of 5]

Všeč so mi bili zapisi, ne pa knjiga/celota.

[Ajda Naklada · Rating 3 out of 5]

Letošnje poletje sem imela zdravnikov vrh glave in na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi njihovo družbo iskala še med stranmi knjig. Ironično je, da sem ravno med dolgočasnim čakanjem na poseg v bolnišnici, kar na telefonu začela brati najnovejšo knjigo izpod peresa Davida Zupančiča. Očitno sem si res močno želela, da se vse skupaj povrne v meje normale.

Prva knjiga je prišla v času, ko je bila njena tematika močno aktualna, druge še nisem prebrala, čeprav bi se o Znanosti mirnega življenja res lahko še česa naučila. Tretja knjiga nas ne uči mirnosti, niti ne govori o delu med epidemijo, ampak nam prikaže delo mladega zdravnika, v večini knjige še specializanta infektologije, v "normalnih" razmerah, če takšne sploh obstajajo. Zapisi s terena se prepletajo z avtorjevimi otroškimi in mladostnimi spomini, ki bralcu orišejo njegovo pot do današnje kariere in z zanimivim slogovnim prijemom - pogovori z namišljeno terapevtko/novinarko, ki med pisanjem avtorja preizprašuje o le tem. Slednje nam ponudi vpogled v zaodrje in prikaže vse dileme in razmišljanja, ki se pisatelju porajajo.

Avtor uspešnic, bestsellerjev, nekdo, ki je anomalija v pisateljskem svetu, kar se tiče zaslužka (tako se avtor večkrat v knjigi poimenuje sam) je v tretji knjigi zagotovo posegel po drugačnih pisateljskih prijemih, kot v prvi. Manj je direktnih reportaž z delovnega mesta, več razmišljanj, refleksij, tudi stremenj v prihodnost. Veliko je humorja, ki je seveda vedno stvar osebnega okusa vsakega bralca. Marsikaj bi sama morda izpustila, a spet, stvar okusa.

V prihodnosti naj bi se Zupančič posvetil pisanju leposlovja, če prav razumem, že nastajajo grozljive kratke zgodbe. Verjamem, da bi v tako majhnem prostoru, kot je naša država, le s težavo še naprej pisal zgodbe z bolniških hodnikov, skrbel za anonimnost pacientov in konec koncev tudi za svoj položaj zdravnika.

In še ena ironija, tale zapis zaključujem v čakalnici. Na srečo čakam le na kontrolni pregled. Vse v mejah

[Maja · Rating 4 out of 5]

Audiobook

[Nina Plantan · Rating 4 out of 5]

Zelo zanimiva knjiga, ki te hitro potegne vase. Uvod mi je bil sicer najmanj prepričljiv del in za trenutek sem celo razmišljala, da bi odnehala, a kmalu se je zgodba prevesila v povsem drugo smer. Avtor ponudi čudovit razmislek o eksistencialnih vprašanjih, minljivosti in vrednotah. Z vsako prebrano knjigo slovenskih zdravnikov in zdravnic sem še bolj hvaležna za njihov doprinos družbi.

[Gaja · Rating 5 out of 5]

"𝒁𝒏𝒂𝒏𝒐𝒔𝒕 𝒛𝒂 𝒑𝒓𝒆ž𝒊𝒗𝒆𝒕𝒋𝒆, 𝒖𝒎𝒆𝒕𝒏𝒐𝒔𝒕 𝒛𝒂 ž𝒊𝒗𝒍𝒋𝒆𝒏𝒋𝒆."

Lepo je, ko se tako različna svetova združita v čudovito celoto in lepo je, ko te ta celota popelje na potovanje od solz smeha do solz žalosti. Uživala sem v vsakem poglavju in prav nič me ne bi motilo, če bi imela knjiga še kakšnih dvesto strani več.

[Ajda · Rating 1 out of 5]

Prvi dve sta super, ta pa je žal absolutno neberljiva. Stil pisanja je raztreščen, zgodbe pa ne glave ne repa. Imaš občutek, da je spisana precej na hitro in na silo, v smislu "kujmo železo dokler je še vroče". Škoda, je imel avtor dober potencial.

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

Slišala sem govorice, da naj bi se Zupančič preizkusil v leposlovju, a zaenkrat to žal ne drži. Prav rada bi ga brala. Po mojem mnenju je eden od dveh slovenskih zdravnikov, ki pišejo, in imajo tudi res talent za to. (Drugi je Franjo H. Naji).
Zupančičeve knjige so mi všeč, ker iz njih veje globoka človečnost; s toplino in dobronamernostjo govori tako o svojih kot tujih človeških napakah. Všeč so mi, ker je avtorjeva osnovna nastavitev razumska, hkrati pa se dotakne tudi najglobljih tém o človekovem bivanju, čustvih, umiranju, ...
Všeč so mi, ker je Zupančič široko izobražen, kar je danes že skoraj redkost. Tako kot on nekje v knjigi zapiše - in s čimer se popolnoma strinjam - "branje leposlovja je nujno za človekov razvoj in zdravnik ne more biti zdravnik, če ni v prvi vrsti človek."

V mejah normale je literarni hibrid; mešanica spominov na mladost, utrinkov iz zdravniškega življenja in razmišljanj o življenju nasploh. Vse to povezujejo fiktivni pogovori avtorja z imaginarno osebo - morda s svojo podzavestjo? zavestjo? Na trenutke duhovito, na trenutke ganljivo, na trenutke pretresljivo.

Občudujem ljudi, ki so geniji na svojem področju. Še bolj pa občudujem in spoštujem tiste, ki gredó v svojem delovanju v širino.