Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom. Mladi junak romana se iz protagonista, ki je želel svetu vtisniti svojo enkratno in neponovljivo podobo, preobraža v nemočnega marginalnega opazovalca. In vsak korak naprej je že tudi korak nazaj, morda tudi korak navzdol, skupaj z družbo, ki se pogreza v svoje močvirno životarjenje.
Drago Jančar je končal Višjo pravno šolo v Mariboru. Med študijem je bil kulturni, glavni in odgovorni urednik študentskega lista Katedra. Po študiju je bil najprej zaposlen kot novinar pri dnevniku Večer, nato je bil svobodni pisatelj, za tem dramaturg pri Viba filmu in nazadnje tajnik in urednik pri založbi Slovenska matica v Ljubljani. Študijsko je večkrat bival v tujini, v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji. Od leta 2001 je redni član SAZU. Je največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj. Jančar je najprej začel s pisanjem pripovednih del v modernistični pripovedni tehniki in pod vplivom francoskega novega romana. V pripovednih delih obravnava spore posameznika z aktualnim družbenim okoljem (roman Petintrideset stopinj, novele O bledem hudodelcu) in pripoveduje o tragičnem spopadu med individualno človeško eksistenco in kaosom objektivnega sveta (romana Galjot, Severni sij, novele Smrt pri Mariji Snežni). V Jančarjevih pripovednih delih v osemdesetih letih dvajsetega stoletja so opazne postmodernistične prvine, pozneje pa se tem pridruži še tematski premik k intimnim eksistencialno odločilnim problemom (novele Pogled angela, roman Posmehljivo poželenje). Pisatelj je v svojih delih uporabil tudi zgodovinsko tematiko (romana Galjot, Katarina, pav in jezuit). Jančar v svojem dramskem opusu upodablja posameznika, ki v sporu s posplošujočim in neobčutljivim sistemom praviloma propade. Pri tem izbira predvsem zgodovinsko snov in jo alegorično povzdigne (Disident Arnož in njegovi, Veliki briljantni valček, Dedalus, Klementov padec, Halštat). Groteska Zalezujoč Godota je variacija besedila S. Becketta. Pomembna je tudi Jančarjeva esejistika, ki se ukvarja z eksistencialnimi in političnimi vprašanji intelektualcev v sodobnem, posebej socialističnem svetu. Drago Jančar je za svoj književni opus prejel številne nagrade: leta 1982, 1985, 1989, 1995 Grumovo narado, leta 1979 nagrado Prešernovega sklada, leta 1993, 1995 Rožančevo nagrado, leta 1993 Prešernovo nagrado, leta 1999, 2001 nagrado kresnik, leta 1994 evropsko nagrado za kratko prozo in leta 2003 Herderjevo nagrado.