Besedi na sledi je dinamičen, izviren in za ljubitelje knjig in potovanj skoraj obvezen potopis, v katerem je pisatelj na inovativen način povezal svoji dolgoletni življenjski strasti: knjige v vsej njihovi raznovrstnosti in potovanja po Indiji ter Jugovzhodni Aziji, na katerih preživlja večino svojega prostega časa. V knjigi je oboje združil v enotno pripoved esejističnega in izpovednega potopisa. V Južno Azijo, v Indijo pa še posebej, ga je velikokrat pripeljalo sodelovanje na literarnih festivalih, potem pa je bivanje podaljšal v raziskovanje manj obiskanih krajev in srečevanja z domačimi in priseljenimi posebneži. Tako vsepovsod po tamkajšnjem svetu že desetletja išče prodajalne in menjalnice rabljenih angleških knjig in se pogovarja z zanesenjaki, ki ta bralna oskrbovališča ohranjajo pri življenju, ob tem pa včasih naleti tudi na knjige, ki jih kasneje objavi v okviru svojega urednikovanja.
Ob popisovanju posameznih popotnih prigod spotoma dobivamo globlji vpogled v južnoazijske dežele, ki jih vse prepogosto zaznavamo prepovršinsko, prek ustaljenih stereotipov, kakršne resničnost že dolgo razveljavlja. Nekateri najpogostejši kulturni obrazci so v tem besedilu preizkušeni tako, da jih srečevanje z njimi izostri skorajda v grotesko.
Andrej Blatnik was born on May 22nd, 1963, in Ljubljana, Slovenia, where he studied Comparative Literature and Sociology of Culture and got his Masters in American Literature and PhD in Communication Studies. He started his artistic career playing bass guitar in a punk band, was a free-lance writer for five years, and now he works as an editor in Cankarjeva publishing house, teaches creative writing and is on the editorial board of the Literatura monthly since 1984. He is currently the president of the jury for the Vilenica prize.
Pričakovano: po knjigi Tukaj ste (David Nicholls, izdala založba Umco), je nekaj naslednjih knjig neprebranih romalo na kupček za kak drug, bolj zanje primeren čas. Ujela me je šele Besedi na sledi, prav tako noviteta založbe Umco. Od vseh literarnih žanrov si najbolj zapomnim prav potopise, a le, če so malo drugačni, posebni. Podnaslov te knjige: Lovljenje knjig v Južni Aziji je obetal prav to. V resnici gre za večplastno knjigo. Že res, da se avtor odpravi na lov za knjigarnami, klasičnimi in tistimi z rabljenimi knjigami v Južno Azijo in primerja kakšno je stanje zdaj (predvsem po famoznih letih 2020-2021) v primerjavi z vsemi leti, ko je zahajal tja iz takšnih in drugačnih razlogov, o čemer prav tako piše v knjigi. - Ali nisi prav rad pohajalec na slepo, ki ga naprej žene radovednost, kaj se bo pokazalo za naslednjim vogalom in še naslednjim, in še naslednjim, saj jih nikoli ne zmanjka? In, navsezadnje, ali nimaš dolgega seznama knjigarn, takšnih in drugačnih, v katere še nisi vstopil? V eni od njih, kaj eni, v vsaki od njih te lahko čaka kaj čisto nepričakovanega! - In tako pisatelja spremljamo v letih 2023 do letošnjega leta po Južni Aziji, pa skozi skoraj dvajset let v Indiji. Z njim sem se sprehajalo po mestih, raziskovala manj turistične znamenitosti in se nekajkrat pošteno nasmejala njegovim dogodivščinam. Pogovori z domačini, pa z vsemi lastniki knjigarn, ki jih je našel in misli o knjigah, ki jih ni malo. - Človek, katerega dom, spomin in srce so polni knjig, se v knjigarni preprosto počuti doma. - Kar bi edino odgovorila pisatelju, je le to, da fotografije knjige z mačko, na družbenih omrežjih, v mojem primeru ne prinesejo večje število všečkov ali srčkov. Sicer pa je bil ta potopis, ki je prvi potopis, ki ga je pisatelj napisal, poln zanimivosti iz vseh vetrov. Popoln bralni užitek in vam toplo priporočam, da ga uvrstite na vaš bralni seznam. Se splača in to ne le ljubiteljem potopisov, temveč tudi vsem ljubiteljem knjig; boste pa v knjigi dobili še precej več všečnega branja, obljubim.