Finishing this book felt like a breakup. Nazadnje me je Alamut tak prevzel s slogom in ubesedovanjem, ampak tale Jancar je pa prekasu vsa druga dela, ki sem jih prebrala, si upam trdit, v zivljenju. Nobena knjiga, ki sm ji dala 5 zvezdic, se ne more primerjat s to. Ta si zasluzi 10 zvezdic.
Kot zgodovinska navdusenka sem itak vedla, da mi bo knjiga zanimiva, ampak nism si pa misnla, da bo tak popolno napisana. Skoz celo knjigo spremljamo razpadanje Johana Ota, najprej pozicijsko, pol pa se dobesedno. Njegovo zivljenje je blo kot tak panoptikon, skos se je bal in pazu nase, ceprav ga v resnici vecino casa ni nihce bolj vneto preganju kot on sam. Res ne morm dovolj prehvalit temeljitega in prepricljivega opisovanja vseh johanovih obcutkov in zaznav. Johan je bil ves cas v objemu zelo krute realnosti, ampak je avtor znal tut najbolj absurdne in ogabne prizore ubesedit na zlo prepricljiv, vcasih celo humoren (grotesken) nacin. Skos sm se smejala vmes, od gnusa trepetala, v zadnjih poglavjih pa cutla tok neke empatije in zelje, da johanu uspe in da lahko zazivi srecno.
Se mi zdi da je ta zgodba v prenesenem pomenu zlo aktualna tut za danasnje case. Oblast ma vedno prav - to vidmo ze v zacetku, ko ga zaslisujejo in obtozujejo za brez veze, sam zato, kr je tujec. Tut dans je tak z migranti, ki so prikazani kot gresni kozel, na katerga mecemo vso krivdo druzbenih problemov, ki pa so v resnici bolj sistemski. Nihce se ne sprasuje, zakaj so tle, ne isce izvora problema. “Primer Johana Ota je bil poučen. Zdaj bo ljudstvo vedelo, koga se mora varovati, pred kom čuvati svoje imetje, žene in otroke, svoja polja, živino in pridelke, svoje duše navdezadnje: pred tujci.” My boy Johan je sam hotu zivet v miru, brez norih in brutalnih ukrepov oblasti in cerkve, ki sta veljali za edini absolutni resnici. Ko so si zmisnli neki o teb, jim nisi mogu dokazat nasprotno. Ljudje so res zblojeni.