Če je kaj nenavadnega, zanimivega v zvezi z maloumjem, je ponavadi o tem v Sloveniji že nekaj napisal Miha Mazzini. Tako pač je. Nelogično ga v pisanju neizmerno privlači, kot magnet privlači vso žalost, ki je neumnost. Priznanje mu je treba dati tudi, da mu pri temu pisateljskemu delu ne primanjkuje humorja.
Cela knjiga je polna neumnosti in humorja in veselja do tega, da je potrebno razumeti človeško neumnost v luči tega, da je to le strategija preživetja. kjerkoli že smo, karkoli že delamo, če je Egon lahko zmagovalec, potem je lahko to vsak.
Ampak tu gre za veliko več kot za malumje. Ta knjiga je bila deležna pozornosti ob izdaji, ampak to lahko rečemo za vsa Mazzinijeva dela. Vsak bralec ve, da bo dobil berljivo čtivo polno zapletenih slovenskih labirintov in psihološke rešitve na koncu. To je postal vedno bolj tradicionalen slog filmskega scenarija in filmičnih knjig. Vedno bolj se tudi zavedamo, da smo na tanki meji, kjer podoba pomeni več kot misel, saj podoba pričara podobnost, pozornosti pa nihče več nima za zapleteno misel, sploh če izhaja iz preteklosti.
No, to je knjiga o otroštvu. Celo izredno dobro napisana knjiga o otroštvu. Vse ima in vse ponuja, zato je zlahka berljiva in niti ne potrebuje opisovati neprijetno ali žalostno, lahko se je opira na predstave in razočaranja bralcev. Jesenice, drugačnost, nezakonski sin, dovolj bodi. Bralec se mora počutiti udobno v svoji koži. Pisatelj pa se prav tako počuti dobro v svoji koži, ko ponuja podobe, fotografije, avtentičnost, ki je v pospešenem tehnološkem razvoju vse naredi še bolj avtentično. Ja, žeton so dali v trolo? Kako zastarelo! Meni genialna je izbira gramofona, takorečeno edine tehnologije, ki še ni umrla četudi obstajajo cedeji, devedeji.
Toliko lepega je za reči o tej knjigi. Vsega pa ne dobi. Zato, ker je to verzija 4,88, a cela knjiga tehnološko ne prebije vizije praga gramofona, ki lahko igra pet plošč zapored in ga Iskrafon ne pozna.