Роман «Червона Шапочка» — це перша книга з трилогії відомої письменниці Ірени Светек, яка у Словенії здобула славу майстрині детективно-психологічного жанру. Посеред засніженого парку виявляють тіло вбитої тринадцятирічної дівчини, одягненої лише в червоний плащик із відлогою. Кримінальним розслідуванням керує окружний прокурор Міо Ауреллі, а шлях до правди приводить його до маленького містечка на півдні Сербії, в якому колись було жорстоко вбито молоду жінку. Ауреллі доведеться з’ясовувати, як ці дві трагічні історії пов'язані між собою, і тут йому в пригоді стане щоденник таємничого незнайомця. Окрім того, читач із цікавістю зможе стежити і за особи
Irena Svetek (1975) je doktorirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za prvi roman Od blizu je leta 2004 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec in nominacijo za kresnika. Napisala je še romana Sedmi val (2011) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014), zadnja leta pa se ukvarja predvsem s scenaristiko; napisala je scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi …
4,5/5. Avtorici so bili iz otroških dni prostori ljubljanskega sodišča in forenzičnih laboratorijev dodobra poznani (mama je znana državna tožilka), zato ji itinerarij kriminalke ni bilo težko sestaviti, še več, to je storila prepričljivo. Zgodba bolje izraža "twinpeaksovski" stil kot Komelov poskus v Medsočju - umorjena deklica ni zavita v plastično vrečko, le razmesarjena v rdečem plašču čaka, da organi ljubljanske kriminalistike odprejo Pandorino skrinjo. Ker se Golobovi krimiči zdijo malce izpeti, je Rdeča kapica prijetna osvežitev žanra.
Якщо чесно, то очікувала набагато цікавішого, а отримала майже дратуючу книжку, кінець якось не вразив, плюс тут оповідь від 3 особи, і ще є розділи, де розповідається про минуле прокурора. По анотації я чекала якийсь великий проміжок того, що буде розслідувати в тому селище, або щось про нього більше розповідять з його точки зору, але ні.
***3, 5 zvezdic*** Hitro berljiva in pretresljiva knjiga z grozljivo tematiko, sem pa pričakovala več psihološke napetosti in dodelanosti zgodbe (pa likov tudi) glede na to, da se knjiga oglašuje kot "psihološka kriminalka".
Поразітєльно, як на 300 з хвостиком сторінках вмістилася абсолютно непотрібна біографія стількох персонажів (включно із вчителькою, роль якої в сюжеті зводилася виключно до "передати листочка, знайденого в зошиті вбитої дівчинки"), і геть не знайшлося місця саме для того, задля чого детективи пишуться — для розслідування 💀
🐈⬛ Поки читала, так наче і норм було, а коли книжка закінчилася, то питань виникло надто багато для того, аби закривати на них очі.
🔞 Питущий прокурор, залежний від азартних ігор. Підлітки, які п'ють, нюхають та роблять мінєта однокласникам за 35 євро (до речі, хто знає, це дорого чи ні? не орієнтуюся просто в цінах). Неврівноважена псіхіатриня. Бувша дружина прокурора, яка і в казіно, і на яхті, і у ліжку в батька однієї з тих самих питущих підлітків — скрізь. Жодної здорової людини, всі травмовані, всі в депресії та розлученнях — включно із вчителькою, про яку мені, як читачці детективу, взагалі не треба було знати більше, ніж рівно два абзаци!
📍 Враження, наче не детектив прочитала, а передачу "Сєльская жізнь: наша відповідь Санта-Барбарі".
☠️ Розв'язка взагалі ні до чого і описується фразою "коротше, всі умірлі".
❎ Ні, це більше #Дафа_не_радить, аніж рекомендація. Знаю, що там вже є друга частина трилогії, то я її брати не стану.
Po dolgem času spet knjiga, ki je nisem mogla odložiti in sem jo prebrala v manj kot enem dnevu. V parku na Kodeljevem najdejo truplo brutalno umorjenega dekleta, praktično še otroka, odetega le v rdeč plašček. Glavni tožilec Mio Aurelli se znajde pred nemogočo nalogo, saj nanj pritiskajo mediji in javnost, ki bi radi čim prej dobili krivca, predvsem pa razlago za ta na videz povsem nepotreben in nerazložljiv zločin. A na poti do resnice se sooči predvsem z dejstvom, da ima človeška psiha številne plasti, ki se med seboj prepletajo, izključujejo, skrivajo ali pa le spijo, dokler ob travmatičnem dogodku ne vzklijejo na plano.
Odlična kriminalka, ki po mojem mnenju vsekakor presega doslej najbolj uveljavljene in priljubljene slovenske kriminalne romane. Avtorica ima talent za prirejanje situacij in puščanje sledi, ki bralca mnogokrat speljejo na povsem napačno sled. Kar mi morda ni bilo najbolj všeč je ogromno število oseb, ki jih avtorica zelo podrobno opisuje tudi v primeru, ko to za zgodbo morda ni nujno potrebno. Zaradi tega sem se včasih kar malo zmedla in nisem več vedela kdo je kdo, saj so osebe med seboj tudi povezane in je potrebno dobro premisliti o vseh povezavah, ki med njimi obstajajo. V knjigi je tudi ogromno spolnosti, tudi ko to ne bi bilo nujno, kar mene sicer ne moti, velja pa opozorilo za tiste, ki so na takšne teme občutljivi. A za takšne bralce knjiga o spolno zlorabljeni in umorjeni deklici najbrž že v začetku odpade, kajne? Odličen kriminalni roman za razmišljujoče bralce, ki se ne zadovoljijo s precenjeno zgodbo razvlečeno na 500 strani. Čestitke!
Третій у моєму житті словенський трилер-детектив нагадав інші два прочитані: повільно, з відгалуженнями, криваво, але тут якось ці відгалужень було багато і тут вони, мені здається, не надто впливало на сюжет.
Починається цікаво. Священнику дають щоденник, він починає читати, й кривиться від гиді.
А другий розділ — про прокурора, що розслідує вбивство. Але далеко не про саме розслідування чи вбивство. Про його алкоголізм, ігроманію, схильність до часто випадкового жорсткого сексу.
Далі діти п’ють алкоголь із дитинства; чи то подобається п'яний стан, чи то не вставляє так, як очікували; підлітки пробують наркотики.
Наступні сторінки читати взагалі важко, проте все ще трилерно всупереч блювотній речі — такій, як катування пеніса.
А далі, ніби в мемі, коли на будь-яке запитання чи питання кажеш «Так» — стільки трешаніни насипано. Тому після 148 сторінки читання тягнулося, бо як не ремені, то кокс — тьху; причому якщо вони взагалі відіграють якусь роль у сюжеті — то доволі незвично, бо я її там не побачив. Перепрошую, що довго тримав і довго читав.
Але загалом, можливо, колись спробую другу частину, однак не можу написати, що книжка мені суперова — багато всього надто і не по темі. Проте якщо прибрати це все — трилерно-детективна складова, як на мене, непогана.
To je zadnjič, da sem prebrala slovenski kriminalni roman, ki je opevan kot nevemkaj. XD
Pritegnila me je prispodoba pravljice, a je bila zavita v nezanimivo, stereotipično zgodbo z nezanimivimi osebami. Poglavja so kratka, kar je plus, ampak delujejo nepovezano, tudi ni takoj očitno, z vidika katere osebe je. Glavna oseba je državni tožilec, ločen pijanec z odvisnostjo od iger na srečo, kar ga pa naredi še manj zanimivega… Pogovori so napisani na precej nenavaden način, z ležečimi črkami, kar me je motilo in vedno vrglo iz zgodbe. Na polovici knjige sem začela preletavati strani, a tudi konec ni popravil vtisa. Pač tipično, mogoče za bralca začetnika kriminalk.
Knjiga Rdeča kapica Irene Svetek se mi je zdela zelo dober kriminalni roman z nekaj psihološkimi elementi. Zaplet je zanimiv, potek raziskave napet, razplet pa dobro izpeljan. Knjiga se lepo bere, saj ima kratka poglavja in sodoben, preprost jezik. Malo me je motilo, da je v zgodbi precej likov, ki imajo podobne težave, ter veliko podrobnih opisov lokacij. Kljub temu so liki zanimivi in zgodba dovolj napeta. Knjiga me je prepričala, zato bom z veseljem prebrala tudi naslednjo knjigo iste avtorice.
Na kratko... zelo všeč. Če bi imel toliko časa kot v mladih letih, bi jo najbrž bral ves dan in dolgo v noč, do zadnje strani. Čeprav - po drugi strani - me pa niti enkrat ni prijelo, da bi šel gledat na konec, kdo je morilec.
Kvalitetna kriminalka, posebno ker je domača, dober jezik, predvsem pa izjemen zaplet peljeta bralca po poti zanimivosti in hkrati raziskovanja človekovih nagibov in njegovih ran, iz katerih se vse poraja. Razumeti storilca, ne samo obsoditi ga, to je tisto, kar daje tej knjigi njeno dobro oceno in priporočilo, da jo preberemo. Ker s tem nekako razumemo tudi našo sedanjost.
Zelo dobro zamišljena zgodba. Sicer me je razplet malo razočaral, pa tudi izbor morilca ni ravno v skladu s pravili pisanja kriminalk. Dobro je, če ima avtor občutek, kdaj lahko pravila prekrši, pa bo kljub temu izpadlo dobro. Ni vedno tako.
Všeč mi je bila struktura kriminalnega romana in dokaj zapletena zasnova. Pisanje se mi je zdelo zanimivo in razgibano. Zasnova oseb se mi je zdela precej verjetna. Zdi se mi, da je, kot mnogokrat pri kriminalnih romanih, vseeno verjetnost, da bi se vse osebe in dogodki zapletli ravno na tak način nekoliko manj verjetna. Prijetno me je pretresla neposrednost pri opisu raznoterih obrazov spolnega nagona. Celokupno mi je bil roman zelo prijetno branje.
Мій другий словенський автор детективів і третій детектив з цією країни. Вимальовується певний шаблон- детективи дуже і дуже неквапливі, наповнені подробицями життя слідчих/прокурорів/поліцейських, серед яких немає бездоганних, що й добре, бо так є і в житті. Трохи забагато негараздів в родинах героїв, які як по той бік закону, так і законники. Але все рівноїх досить цікаво читати. Щодо саме "Червоної шапочки" - багато побічних гілок, тебе відволікають від центарльного сюжету, прописуючи минуле, весь час скеровуючи твою увагу на когось із персонажів-чоловіків. Спочатку думаєш, що це трилер і атмосфера досить довго саме така, а потім таки детектив, чесний, не пафосний, але в житті таке рішення буває часто.
3,5/5 Ena izmed tistih knjig, ko sem si res res želela, da bo fantastična, pa me je na koncu malo razočarala. Najbolj ji očitam pravzaprav to, da je v knjigi enostavno preveč, za zgodbo ne tako zelo pomembnih, oseb, ki jim avtorica namenja ogromno pozornosti (npr. Viola, Leja, itd.). Sploh pa mi je bil končni razplet, kdo je morilec čisto mimo, tolko prostora je dobila recimo Viola, morilec pa praktično pade v zgodbo z neba. Je pa zgodba strašno berljiva, lepo teče in jo zlahka prebereš na mah. Všeč mi je bila tudi struktura okolja v katerega je zgodba postavljena. Res upam, da me bo Beli volk bolj prepričal!
This entire review has been hidden because of spoilers.
The first book that I rated it with one star, because I wanted to finish it, but I was struggling as hell. So many unnecessary characters, descriptions. Every beginning of the chapter confused me, which I think it was on purpose, to make it more mystrious but it was just annoying. Also the ending (not talking about the murderer!) was - oh, come on. The coincidence is just too much!
Ker je to prva kriminalka slovenskega avtorja, ki sem jo dejansko težko odložila in prebrala skoraj na dušek, ji dajem mogoče nekoliko višjo oceno, kot bi to storila sicer. V knjigi se pojavi veliko število likov, ki so medsebojno močno prepleteni, a kljub temu jim ni težko slediti (razen Nine Kozamernik, ki je nekoliko odveč in bi lahko bil tudi nek neimenovan lik). Mogoče bi nekoliko manjše število likov pripomoglo k poglobitvi preostalih, a dejansko so, čeprav mogoče kanček premalo oblikovani, zanimivi in zgodbo vlečejo naprej. Presenetilo me je, da sem skoraj za vsakogar izvedela kaj vozi, istočasno pa ne nujno prav podrobno tudi kako izgleda. Izbira morlica me je presenetila, navajena sem namreč, da o njem v kriminalki lahko vsaj bežno slutim, tu pa je, vsaj po mojem mnenju, nekoliko "padel z neba". Knjiga ima, kot je omenil že nekdo pred menoj, pridih Tween Peaksa, se pa lepo bere in ima konstanten ritem.
"Kraljica slovenske kriminalke"? sem se muzal. Ko sem zdaj končno prebral Rdečo kapico, lahko samo prikimam. Odličen, živ roman, če pri drugih mojstrih cenim, ko se zgodba sredi žanra prelomi denimo v družbeno kritičnost, v enega Lorce vredno ljubezensko zgodbo, sem pri Rdeči kapici nekajkrat skomignil 'evo, tako lepo je šlo, zdaj pa v slepo ulico', potem pa me je presenetilo, kako tudi tak zavoj vstran sede v celoto. Če kaj, morda nastopajo trije, štirje odvečni ljudje, upam, da jih je avtorica porabila kje v prihodnjih delih (na primer tista neskončno simpatična knjižna urednica), vse ostalo štima. Oziroma ne štima. NE štima, ker je svet RES takšen kot v Rdeči kapici, svet je ena sama prenešena travma, ki vpliva na idiotske, včasih tudi tragične odločitve. Tako živih likov trenutna slovenska proza ne premore. Evo, sleduje mi ves opus. Spet gre par knjig na konec vrste ...
Običajno je napaka pisateljev, da likov ne razvijejo dovolj. Tu gre avtorica v drugo skrajnost, likov je veliko, morda preveč, in vsak ima svojo zgodbo. Najbolj moteči v knjigi pa so začetki poglavij, kjer se avtorica trudi, da čim dlje časa ne zvemo, za koga sploh gre. Če je to še razumljivo v začetnih poglavjih, kjer se z liki še seznanjamo, pa kasneje postane zelo moteče.
Zgodba je temačna, pravzaprav ima vsak lik, tako tisti vpleteni v zločin, kot tisti, ki ga raziskujejo, nek travmatičen dogodek v preteklosti, ki jih je zaznamoval. Menim pa, da je v knjigi preveč naključij in tudi nelogičnosti.
Odlično napisano, vendar pa je uporabljenih toliko klišejev, da lahko poruši (skoraj) vse dobro. Pa tudi nekaj fact napak, ki bi jih lahko z par klikov na Googlu odpustila — recimo to, da je “mama voli bebu” otroška pesmica stara 15 let, ne pa 40+ Ne vem, ali je zanalašč uvod v vsako poglavje toliko zapleten, ampak je zelo moteče. Ne pomaga niti to, da so dialogi formatirani na čis nenavaden način.
This entire review has been hidden because of spoilers.
Avtorica ima popolno kontrolo nad dogajanjem, njen slog pisanja je izjemno prepričljiv. Gre za zgodbo ki bralca v isti sapi vleče naprej in odbija stran.
The author exercises complete control over the plot, communicating the story with a convincing writing style. This is a book you are both attracted to and repulsed from at the same time.
Na splošno mi knjiga ni všeč, veliko preveč oseb, da namesto sproščenega uživanja v branju premišljuješ kdo kam "paše". Dialogi so pisani poševno ker me je tudi "metalo" iz zgodbe. Včasih ugotavljaš kdo sploh govori. Tudi konec me je razočaral, zaključek nekako brez pomena, morilec ni imel nekega "pravega" razloga, dobiš občutek da je konec na hitro napisan samo zato da se zgodba zaključi.
Naklada isto kot Golob, alergična je na odstavke in misli, da je druga Sally Rooney s tem, da ne uporablja narekovajev. Vsaj razplet zgodbe je nekoliko boljši od Golobovih. V knjigi je milijon in ena nepotrebna informacija (npr. pol strani o tem zakaj je izbral Toyoto Rav4 namesto passata), milijon in en nepotreben lik, da se vmes že izgubiš kdo je kdo in zakaj je tam.
I should give 5 stars, the book touched me deeply, but I couldn't sleep and I always drive my daughter to Kodeljevo ever since (and pick her up). Still getting together the courage to read White wolf.
Že dolgo nisem brala tako dobrih kriminalk, kot sta Rdeča kapica in Beli volk. Hitro berljiva presenetljiva zgodba, ki pa te po eni strani, kljub temu da veš, da gre za izmišljeno zgodbo kar malo pretrese.