Končno prihaja težko pričakovani življenjepis najbolj slavnega televizijskega športnega reporterja, ki je marca 2024 v Planici po ekipni tekmi skakalcev dokončno pospravil mikrofon v predal – in septembra praznuje častitljivih 70 let. Njegov fan klub ima več članov kot marsikatera politična stranka in sicer več kot trideset tisoč. Njegov slog komentiranja je razdeljeval narod bolj kot referendumi: eni so ga hvalili kot oraklja športne zgodovine in medicine, drugi pa bi raje utišali zvok na TV. Avtobiografija razkriva Stareta v polni širini: ne le kot legendarnega športnega novinarja, ampak tudi kot zdravnika, ki je s stetoskopom v enem in mikrofonom v drugem žepu prepotoval večino sveta. Brez dlake na jeziku razkrije tudi svojo zasebno plat: od srčnih vezi s predniki, materjo in sestro, prek napetih trenutkov z očetom in svoje večne muze, do propadle zakonske zveze in sina Urbana, ki je v mladinskih dirkah pustil precej gume na asfaltu. Ko boš knjigo bral, bo Krpan navdušeno ploskal, Brdavs bo zardel in pogledal v tla, minister Gregor pa bo morda prvič v življenju ostal brez komentarja.
2/5. Morda bi se bolje prodajala in brala Staretova biografija, poskus avtobiografije s pomočjo ghostwriterja je žal namenjeno le ožjemu krogu bralstva, to pa niti niso Staretovi oboževalci, temveč bolj ertevejevski dolgoletni sodelavci. Skupek nepovezanih anekdot od odraščanja do komentatorskih "ocvirkov". Kot komentator se je na tekme (skoraj) vedno odlično pripravil, tole je pa bilo napisano z "levo zadnjo".
Knjiga Minister Gregor pa nič bralca popelje skozi bogato življenjsko zgodbo Andreja Stareta – zdravnika in prepoznavnega športnega komentatorja, ki je s svojim glasom zaznamoval generacije. In najboljše pri vsem? Med branjem sem imela ves čas v ušesih njegov glas. Kot bi res sedel zraven mene in pripovedoval.
Ni pa vse idealno. Pogoste ponavljajoče se fraze in kopica datumov včasih delujejo nekoliko suhoparno, ponekod celo obremenjujoče. A ker Stare ni literat, temveč predvsem zdravnik, komentator in pričevalec časa, mu to lahko odpustimo. Pomembnejše je, da knjiga iskreno in odkrito beleži njegovo izjemno življenjsko pot, polno srečanj, dogodkov in doživetij.
Minister Gregor pa nič ni popoln roman, je pa dragocen dokument, ki ujame življenjsko energijo človeka, ki je veliko videl in še več povedal.
Knjiga me žal ni prepričala. Ves čas sem imel občutek, kot da je v tisk ušel nedodelan osnutek avtobiografije. Besedilo je površno, plitvo in presenetljivo neosebno – predvsem gre za nizanje dejstev, začinjeno z nemalo samohvale. Škoda. Dr. Stare je bil priča mnogim dogodkom in imel dostop do zanimivih ljudi, a teh izkušenj ni znal preliti v berljivo in doživeto pripoved. Želel je povedati preveč in dosegel premalo. V tem primeru bi resnično veljalo pravilo "manj je več". Iskreno verjamem, da bi bila biografija vrhunska, če bi jo v roke vzel vešč pisec biografij.
Andrej Stare je meni simpatičen in zanimiv človek. Ne gledam veliko športa, a kadar sem ujela atletiko ali skoke, so me pritegnili njegovi nekonvencionalni komentarji. Občudovala sem njegovo široko znanje, smisel za humor in jezikovne eskapade. Tako sem se z zanimanjem lotila njegove avtobiografije. In bila razočarana. Kaj je počel urednik? Osnovnošolski slog, prazno naštevanje dogodkov, ... Stare odkrito pove, da je po srednji šoli prebral le tri knjige (v bistvu le eno leposlovno - Vampirja z Gorjancev; Miklavčičeva in Däniken ne štejeta). In to se pozna. O slonu v sobi ne bom povedala nič. Preberite sami, če vas zanima, kako Stare opisuje afero glede svoje odstavitve in upokojitve.