What do you think?
Rate this book
Ultrablues
Trije možje. Trije pisci. Trije tekači. Trije obsedenci. Trije bralci. Trije značaji. Tri življenjske poti. Malo skupne zgodovine, a zajeten kupček skupnih točk. In ena, osem mesecev dolga skupna dogodivščina, ki je kriznega poročevalca (in »nogometaša«) Boštjana Videmška, publicista (in hribolazca) Sama Ruglja ter mladinskega pisatelja (in boksarja) Žigo X Gombača iz zagrizenih individualistov skušala spremeniti v kompanjone in ekipo. Ekipo tekaških navdušencev, ki so se sredi ameriške divjine spopadli s svojim prvim ultramaratonom v življenju. S stotimi kilometri gora in puščav, ki so sledili tisočim kilometrom »pripravljalne« podlage.
Ultrablues je potovanje od ultramaratonske ideje do njenega uresničenja. Je potovanje po tekaški in življenjski premici, ki se le na končnem cilju – pa še to samo za trenutek – spremeni v daljico. Je (dobesedno) potovanje po skoraj neskončnem številu tekaških in življenjskih destinacij. Je potovanje in oblikovanje osebnosti. Je potovanje daleč stran od množičnih in skomercializiranih tekaških prireditev; potovanje k jedru gibanja in bivanja. Je skupno in posamično potovanje privilegiranih, ki se zavedajo, da ni samoumevno prav nič, kaj šele preteči sto kilometrov v divjih in tako ali drugače pionirskih krajih indijanskih legend.
Ultrablues, s fotoaparatom ga je spremljal Drago Videmšek, hkrati je in ni »še ena tekaška knjiga«. Ambicija avtorjev je preprosta: bralki in bralcu povedati, kako se je treba pripraviti na takšno preizkušnjo, ki ne dovoljuje polovičarstva ali omahovanja, hkrati pa ju popeljati v intimni svet treh ustvarjalnih in v svojem celostnem delovanju precej skrajnih ljudi, ki – ne glede na »postransko škodo« – sledijo svojemu življenjskemu kredu. Kredu, ki ga je divjina južnega Utaha s takšnimi ali drugačnimi odločitvami, ki so jih v času priprav in končne preizkušnje morali sprejeti vsak pri sebi, postavila na odločilno preizkušnjo. Ultrapreizkušnjo.
Ultrablues je potovanje od ultramaratonske ideje do njenega uresničenja. Je potovanje po tekaški in življenjski premici, ki se le na končnem cilju – pa še to samo za trenutek – spremeni v daljico. Je (dobesedno) potovanje po skoraj neskončnem številu tekaških in življenjskih destinacij. Je potovanje in oblikovanje osebnosti. Je potovanje daleč stran od množičnih in skomercializiranih tekaških prireditev; potovanje k jedru gibanja in bivanja. Je skupno in posamično potovanje privilegiranih, ki se zavedajo, da ni samoumevno prav nič, kaj šele preteči sto kilometrov v divjih in tako ali drugače pionirskih krajih indijanskih legend.
Ultrablues, s fotoaparatom ga je spremljal Drago Videmšek, hkrati je in ni »še ena tekaška knjiga«. Ambicija avtorjev je preprosta: bralki in bralcu povedati, kako se je treba pripraviti na takšno preizkušnjo, ki ne dovoljuje polovičarstva ali omahovanja, hkrati pa ju popeljati v intimni svet treh ustvarjalnih in v svojem celostnem delovanju precej skrajnih ljudi, ki – ne glede na »postransko škodo« – sledijo svojemu življenjskemu kredu. Kredu, ki ga je divjina južnega Utaha s takšnimi ali drugačnimi odločitvami, ki so jih v času priprav in končne preizkušnje morali sprejeti vsak pri sebi, postavila na odločilno preizkušnjo. Ultrapreizkušnjo.
- GenresBiography
447 pages, Paperback
First published September 1, 2014
5 people are currently reading
46 people want to read
About the author
Samo Rugelj
42 books18 followersEditor of the Bukla Magazin and the Pred-Premiera Magazine, both in Slovene language.
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 3 of 3 reviews
January 29, 2015
Ultrablues je knjiga o teku, ki ni o teku, čeprav fantje tečejo, tečejo, tečejo. In tečejo. V njej boste zaman iskali tekaške nasvete o pravilni prehrani, ustrezni opremi in strukturiranih treningih. Knjiga ni polna alinej napotkov, smernic, navodil, tabel in dolgočasnih številk. O tem je bilo napisanega že veliko in police – tako fizične kot digitalne – se kar šibijo pod težo takšnih knjig. Ne, Ultrablues ni knjiga o teku.
Je osebna pripoved, izpovedna zgodba treh različnih osebnosti, treh prijateljev, pisateljskih kompanjonov, ki se odpravljajo na tekmo svojega življenja. Samo, Boštjan in Žiga se namreč odpravljajo v Zion v Združenih državah, na ultramaratonsko, 100-kilometrsko pot po vijugasti, strmi, prepadni, slikoviti, nadzemeljski pokrajini ameriškega jugozahoda.
Spremljamo jih na osemmesečnih pripravah, ki jih poskušajo smiselno umestiti v svoj družinski in poklicni okvir. Velik zalogaj, če pomislimo, da so fantje izjemno dejavni na svojih področjih.
Samo, med drugim založnik, predavatelj, poslovnež, ki uspešno krmari tudi v družinskih vodah, je glas razuma. Njegovi trezni, premišljeni, smiselno zloženi stavki bralcu ves čas dajejo vedeti, da predstavlja hrbtenico, umirjen veter, ki zna tako zahladiti kot otopliti. Predvsem otopliti. Fantoma mestoma ponudi svoje dragocene nasvete, podkrepljene z izkušnjami. Zato je motor, gibalo, utež za prizemljitev. Z eno besedo, kapetan.
Boštjan, ki je malodane obredel ves svet, ve, kaj je trpljenje. Ve, kaj je poraz človeštva, o katerem lahko mi, v svojih udobnih zahodnjaških foteljih, samo sanjamo. In pametujemo. Je kot vžigalica. Spoštovanja vreden in strasten človek, ki se ob vseh nesmislih sodobnega sveta težko vzdrži komentarja o stanju duha ljudi, ki jih srečuje okoli sebe. Je kot naša slaba vest, ki nam kot očitajoči prst nastavlja ogledalo. Nastavlja pa ga tudi sebi. Morda še preveč, saj svojo krivdo poskuša sprati z brutalnimi teki in drugimi športnimi dejavnostmi. Je namreč tudi vnet nogometaš in smučar.
Žiga pa je zasanjani poet, ki v zanj ključnih trenutkih premore kot rezilo ostro koncentracijo. Kot nekdanji boksar zlahka zleze v te rokavice. V svoji zgodbi nas lahkotno popelje po svojih spominih, ki jih s kančkom otožnosti in ščepcem hudomušnosti kot kamenčke naniza na vrvico življenja in jih prelije na papir. Je fizično najbolje pripravljen član kompanjonske odprave. Boštjan mu pravi žival, kar se lepo izkaže proti koncu knjige, ko Žiga vpreže svoj živalski instinkt in se uglasi s svojim bistvom. Tako zelo, da na kocko postavi trdno vez, ki se je med fanti vzpostavila v teh dolgih mesecih žrtvovanj, odrekanj, vznesenosti in bratskega povezovanja.
Zion kot postaja. Ne končna, ampak vmesna. Postaja, ko si lahko položimo račune in razmislimo, kje smo. Dolga pot, na kateri se odlušči balast.
To je njihova zgodba. In obenem tudi naša.
Je osebna pripoved, izpovedna zgodba treh različnih osebnosti, treh prijateljev, pisateljskih kompanjonov, ki se odpravljajo na tekmo svojega življenja. Samo, Boštjan in Žiga se namreč odpravljajo v Zion v Združenih državah, na ultramaratonsko, 100-kilometrsko pot po vijugasti, strmi, prepadni, slikoviti, nadzemeljski pokrajini ameriškega jugozahoda.
Spremljamo jih na osemmesečnih pripravah, ki jih poskušajo smiselno umestiti v svoj družinski in poklicni okvir. Velik zalogaj, če pomislimo, da so fantje izjemno dejavni na svojih področjih.
Samo, med drugim založnik, predavatelj, poslovnež, ki uspešno krmari tudi v družinskih vodah, je glas razuma. Njegovi trezni, premišljeni, smiselno zloženi stavki bralcu ves čas dajejo vedeti, da predstavlja hrbtenico, umirjen veter, ki zna tako zahladiti kot otopliti. Predvsem otopliti. Fantoma mestoma ponudi svoje dragocene nasvete, podkrepljene z izkušnjami. Zato je motor, gibalo, utež za prizemljitev. Z eno besedo, kapetan.
Boštjan, ki je malodane obredel ves svet, ve, kaj je trpljenje. Ve, kaj je poraz človeštva, o katerem lahko mi, v svojih udobnih zahodnjaških foteljih, samo sanjamo. In pametujemo. Je kot vžigalica. Spoštovanja vreden in strasten človek, ki se ob vseh nesmislih sodobnega sveta težko vzdrži komentarja o stanju duha ljudi, ki jih srečuje okoli sebe. Je kot naša slaba vest, ki nam kot očitajoči prst nastavlja ogledalo. Nastavlja pa ga tudi sebi. Morda še preveč, saj svojo krivdo poskuša sprati z brutalnimi teki in drugimi športnimi dejavnostmi. Je namreč tudi vnet nogometaš in smučar.
Žiga pa je zasanjani poet, ki v zanj ključnih trenutkih premore kot rezilo ostro koncentracijo. Kot nekdanji boksar zlahka zleze v te rokavice. V svoji zgodbi nas lahkotno popelje po svojih spominih, ki jih s kančkom otožnosti in ščepcem hudomušnosti kot kamenčke naniza na vrvico življenja in jih prelije na papir. Je fizično najbolje pripravljen član kompanjonske odprave. Boštjan mu pravi žival, kar se lepo izkaže proti koncu knjige, ko Žiga vpreže svoj živalski instinkt in se uglasi s svojim bistvom. Tako zelo, da na kocko postavi trdno vez, ki se je med fanti vzpostavila v teh dolgih mesecih žrtvovanj, odrekanj, vznesenosti in bratskega povezovanja.
Zion kot postaja. Ne končna, ampak vmesna. Postaja, ko si lahko položimo račune in razmislimo, kje smo. Dolga pot, na kateri se odlušči balast.
To je njihova zgodba. In obenem tudi naša.
December 28, 2021
Super knjiga o pripravah na ultramaraton... Dobra ideja spremljanja doživetij skozi tri različne poglede. Priporočeno!
November 15, 2017
Very good book. I like it.
Displaying 1 - 3 of 3 reviews