“Mlada jo je pogledala v čudu in v očeh se ji je videlo, da išče v obrazu gospe te mehke, idealne črte, ki so se smehljale na sliki. Bilo je dobro, ple-menito lice, ki je zrlo v njo a brez lepote. Ozke ustnice v ravni črti, uvelo lice in trudne oči. Ta gospa se je šele nedavno omožila in trdila je, da je jako, jako srečna. A njeno lice je bilo, kakor nebo zvečer, kadar umirajo zadnji žarki solnca na njegovih oblakih. Zdaj, zdaj izgine zadnji svit in potem bo noč ...”
“Zemlja je gorela krikov in nebesa so jokala bolečin. Joj, joj, joj! Gorje tebi, žena, gorje, gorje! Vse brezmerje je ječalo ženskega joku, vsi svetovi so se prali v njenih solzah. Strašne trombe trpljenja so bučale v vesoljstvo.
Človek se rodi!
Poslušajte, poslušajte!
Človek se rodi!”
“V srcu me je bolelo.
Kaj smo me žene takim stotisočerim možkim?
- Angelj ali zver. -
Le človek ne.”
Zofka was ahead of her time.