Ganljiva, iskriva, navdihujoča (avto)biografija, ki nastavlja ogledalo družbi, v kateri živimo, in nas spomni, kaj pomeni biti Človek. Človek, ki ljubi vse do zadnjega diha.
Tako je živela Anita Ogulin
Knjiga ponuja neprecenljiv vpogled v pretresljivo, včasih naravnost filmsko življenje ženske, ki je postala pojem solidarnosti in človekoljubja. Pisanja knjige se je Anita Ogulin sprva lotila sama, ko ji bolezen tega ni več dopuščala, pa jo je po njenem pripovedovanju dokončal priznani novinar Vasja Jager. Ta je skrbno zbral njene misli in jih ob pomoči njenih otrok in moža uredil v pričujoče delo.
Ljubezen do vseh, ki so jo potrebovali
Anita Ogulin je bila človek z veliko začetnico. Rodila se je v skromni družini slepemu očetu in slabovidni materi, življenje jo je preizkušalo že od najzgodnejšega otroštva. Kljub temu je njeno srce ostajalo polno ljubezni – ne le do svojih otrok, temveč do vseh, ki so jo potrebovali. Pomagala je nešteto mladim, ki so tudi zaradi nje dobili priložnosti, za katere jih je življenje prikrajšalo. Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja, a je ta velika humanitarka in zaščitnica otrok kljub vsemu ostajala skromna in predana svojemu poslanstvu. Pokopali so jo z vojaškimi častmi v prisotnosti predsednice republike, premiera in župana.
Kdo ne pozna srčne in preprosto neverjetne gospe Anite Ogulin? Tudi njena zgodba je resnično navdihujoča in lahko samo občudujemo njeno moč. Vse, kar je težkega preživela v življenju, je Anita pretopila v neskončno ljubezen do vseh, ki so potrebovali pomoč. Nikomur ni odrekla minute svojega časa in to vse do zadnjega diha.
Bila je in vedno bo ostala v spominu kot Človek z veliko začetnico. Moj poklon.
knjiga, ki jo prebereš v enem dihu. Besede izjemne osebe, ki je pretrgala travmatične vzorce iz svojega otroštva in ponesla v svet čisto in nesebično ljubezen. Skrb in pomoč z objemom in toplimi besedami za otroke z volčjimi očmi. Knjiga, ob kateri ti je hudo in ti nastavi ogledalo, da ja, žal obstaja tako veliko ljudi, otrok, ki potrebujejo našo pomoč, a nam hkrati da tudi iztočnice, kako lahko to naredimo, samo narediti moramo.
Ne morem sploh dojeti, kaj vse je Anita Ogulin, izjemna dobrotnica in humanitarka, doživela in preživela v svoji (rani) mladosti ter se naposled dvignila kot feniks iz pepela. Prekinila je vzorce iz otroštva in svojim otrokom (ter vsem ostalim, ki jih je srečala) nudila ljubezen. Ne morem razumeti, kako imamo po državi vsako leto milijon nekih kampanj proti nasilju in kako zagovarjamo ničelno toleranco do kakršne koli oblike nasilja, potem pa lahko v tej knjigi preberemo, kako socialne službe, policija in s tem država velikokrat v ključnih trenutkih ne odreagirajo in raje pogledajo stran, ker se jim ne da ukvarjati z nečim ali pa preprosto obupajo. A ne Zveza prijateljev mladine - hvala, da obstajate! In hvala Aniti Ogulin, ki je pomagala številnim mladim, ko so ti izgubili svoje dostojanstvo, upanje in voljo do življenja in so predvsem zaradi nje dobili novo priložnost za boljše življenje.