Ne morem sploh dojeti, kaj vse je Anita Ogulin, izjemna dobrotnica in humanitarka, doživela in preživela v svoji (rani) mladosti ter se naposled dvignila kot feniks iz pepela. Prekinila je vzorce iz otroštva in svojim otrokom (ter vsem ostalim, ki jih je srečala) nudila ljubezen. Ne morem razumeti, kako imamo po državi vsako leto milijon nekih kampanj proti nasilju in kako zagovarjamo ničelno toleranco do kakršne koli oblike nasilja, potem pa lahko v tej knjigi preberemo, kako socialne službe, policija in s tem država velikokrat v ključnih trenutkih ne odreagirajo in raje pogledajo stran, ker se jim ne da ukvarjati z nečim ali pa preprosto obupajo. A ne Zveza prijateljev mladine - hvala, da obstajate! In hvala Aniti Ogulin, ki je pomagala številnim mladim, ko so ti izgubili svoje dostojanstvo, upanje in voljo do življenja in so predvsem zaradi nje dobili novo priložnost za boljše življenje.