Jezik v tej knjigi je naravnost cudovit, bogat z metaforami in notranjimi monologi, zaradi katerih se zamislis nad svojim zivljenjem in dejstvom, da se odnos ljudstva do umetnosti v sto letih se vedno ni spremenil na bolje. Nauk te zgodbe je res pomemben in klanjam se Cankarju, ki mu je uspelo razumeti zenske do te mere, da se je lahko postavil v vlogo prvoosebne pripovedovalke, zavite v cinicno ogrinjalo, ki na bolec nacin opisuje tegobe hrepenece cloveske duse in ob tem ostaja druzbenokriticen.