Tam, kjer plešejo tulipani je novi roman Irene Svetek, v katerem avtorica raziskuje zgodbo lastne družine. Skozi preplet resničnih in fiktivnih dogodkov razkriva usode žensk treh generacij. Začenja se leta 1912 v mestu Vršac na srbsko-romunski meji, kjer se v času vojn, političnih preobratov in družbenih sprememb odvija ljubezenska zgodba, ki bo zaznamovala prihodnje rodove. Gre za osupljivo družinsko sago, ki skozi usode osrednjih junakinj, babice, hčere in vnukinje, preigrava vprašanja preživetja, identitete in prenosa travm s prednikov na potomce, ob tem pa v ospredje postavlja moč ljubezni in družinskih vezi.
Irena Svetek (1975) je doktorirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za prvi roman Od blizu je leta 2004 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec in nominacijo za kresnika. Napisala je še romana Sedmi val (2011) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014), zadnja leta pa se ukvarja predvsem s scenaristiko; napisala je scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi …
Knjiga predstavlja izjemno popotovanje po družinski kroniki, ki sega še v čas pred prvo svetovno vojno. Kaj je res in kaj ne, ve avtorica sama (avtobiografski delci se mešajo z izmišljenimi), me je pa zgodba zelo presunila. Zgodovinsko ozadje ima še kako pomembno vlogo v življenjih žensk iz različnih generacij, intimni vpogled v osebna življenja z različnimi usodami pa dodatno obogatijo zgodbo.
Še ena družinska kronika, kronika 20. stoletja. Predstavljam si, da je zelo zanimiva za mlajše, ki določenih dejstev iz zgodovine še ne poznajo, a tudi jaz sem izvedela marsikaj novega. Avstroogrska, 1. svetovna vojna, Banatska republika, kraljevina Jugoslavija, 2. svetovna vojna, holokavst, socialistična Jugoslavija, Sveti Grgur, informbiro. Središče dogajanja je Vršac, mesto v Banatu, blizu meje z Romunijo, kjer živijo različni narodi. Srbi, Avstrijci, Nemci, Romuni, Madžari, Židi, ... osrednji osebi z začetka knjige sta pa Michal Romančik, po rodu Čeh, in njegova žena Maria Madera s španskimi koreninami.
Pisateljica se je odločila za zapis delov dialogov v izvirnih jezikih. Srbskem, nemškem, češkem, romunskem, ruskem ... Prevodi so vključeni v besedilo, v oklepaju. Na začetku se mi je to zdelo čudno in moteče, potem sem se pa navadila in v bistvu je res bolj berljivo kot opombe na dnu strani ali celo na koncu poglavja ali knjige. Brala sem tiskano izdajo, tak zapis je pa gotovo še bolj ustrezen za digitalno izdajo, kjer je 'listanje' naprej in nazaj skrajno nadležno in neudobno.
Roman je osnovan na avtobiografskih elementih; v intervjuju z avtorico sem prebrala, da so nekatera dejstva resnična, nekatera pa ne. Na začetku je narisan rodovnik. Že omenjena Michal in Maria Romančik, njuna hči Katka, vnukinji Matilda in Ana, pravnukinja Tatjana in prapravnukinja Irena. Dramatične usode, ljubezni, tragedije, vojne, zločini ... uživala sem v branju, pogrešala sem le bolj oprijemljivo formo (začetek in konec se sicer povezujeta, a poglavje iz leta 1991 je za moj okus premalo vpleteno), pa nekateri negativci so čisto preveč karikirani. Lepi opisi pokrajine in interierja, živi junaki, ...
Branje te knjige me je spominjalo na Osmo življenje. Slednja knjiga me je pred leti povsem prevzela, saj je prav tako opisovala družinsko sago čez celo stoletje z vidika več različnih protagonistov. In tisto delo je res top of the top. Tudi ta roman je napisan zelo kakovostno, ampak mi v zaključku nekaj zmanjka. Prvih 200 strani je bilo tudi bolj osredotočeno na predvojno obdobje, ko pa so nastopili opisi življenja v vojni, so si dogodki sledili dosti hitreje kot prej. Mogoče bi mi bila knjiga še toliko boljša, če bi se malo bolj spoznala na zgodovino. Mi je pa zanimivo, da naj bi avtorica v tem romanu predstavila zgodbo svoje družine. V kolikšni meri je zgodba prepletena s fikcijo, pa ne morem ugibati.
Na začetku je bil Dogodek. In potem je bilo 400 strani z vsemi dogodki, ki so privedli do Dogodka. Na koncu je bil spet Dogodek. In potem ni bilo zaključka.
Zanimiva zgradba romana, v kateri pa umanjka (zame) ključni del. Vsaj Pes je vpisan v zgodbo. 🖤
Avtorica skozi roman razkriva zgodovino svoje družine ter predvsem življenja svojih ženskih prednic. Zgodbe so deloma prepletene z izmišljenimi deli in deloma resnične, vendar je težko razločiti eno od drugega. Pri romanu me je zmotilo preveč opisovanja svetovne zgodovine, saj se mi je zdelo, da je bilo pri teh skokih težko prehajati med osebnimi zgodbami družine in svetovno zgodovino.