What do you think?
Rate this book
Техника психоанализа
141pages. in8. broché. Un vol. couv. imp. illustré, cachet de bibliothèque sur page de titre n'affectant pas le texte.
- GenresPsychology
304 pages, Hardcover
First published January 1, 1975
7 people are currently reading
85 people want to read
About the author
Sigmund Freud
4,367 books8,498 followersDr. Sigismund Freud (later changed to Sigmund) was a neurologist and the founder of psychoanalysis, who created an entirely new approach to the understanding of the human personality. He is regarded as one of the most influential—and controversial—minds of the 20th century.
In 1873, Freud began to study medicine at the University of Vienna. After graduating, he worked at the Vienna General Hospital. He collaborated with Josef Breuer in treating hysteria by the recall of painful experiences under hypnosis. In 1885, Freud went to Paris as a student of the neurologist Jean Charcot. On his return to Vienna the following year, Freud set up in private practice, specialising in nervous and brain disorders. The same year he married Martha Bernays, with whom he had six children.
Freud developed the theory that humans have an unconscious in which sexual and aggressive impulses are in perpetual conflict for supremacy with the defences against them. In 1897, he began an intensive analysis of himself. In 1900, his major work 'The Interpretation of Dreams' was published in which Freud analysed dreams in terms of unconscious desires and experiences.
In 1902, Freud was appointed Professor of Neuropathology at the University of Vienna, a post he held until 1938. Although the medical establishment disagreed with many of his theories, a group of pupils and followers began to gather around Freud. In 1910, the International Psychoanalytic Association was founded with Carl Jung, a close associate of Freud's, as the president. Jung later broke with Freud and developed his own theories.
After World War One, Freud spent less time in clinical observation and concentrated on the application of his theories to history, art, literature and anthropology. In 1923, he published 'The Ego and the Id', which suggested a new structural model of the mind, divided into the 'id, the 'ego' and the 'superego'.
In 1933, the Nazis publicly burnt a number of Freud's books. In 1938, shortly after the Nazis annexed Austria, Freud left Vienna for London with his wife and daughter Anna.
Freud had been diagnosed with cancer of the jaw in 1923, and underwent more than 30 operations. He died of cancer on 23 September 1939.
In 1873, Freud began to study medicine at the University of Vienna. After graduating, he worked at the Vienna General Hospital. He collaborated with Josef Breuer in treating hysteria by the recall of painful experiences under hypnosis. In 1885, Freud went to Paris as a student of the neurologist Jean Charcot. On his return to Vienna the following year, Freud set up in private practice, specialising in nervous and brain disorders. The same year he married Martha Bernays, with whom he had six children.
Freud developed the theory that humans have an unconscious in which sexual and aggressive impulses are in perpetual conflict for supremacy with the defences against them. In 1897, he began an intensive analysis of himself. In 1900, his major work 'The Interpretation of Dreams' was published in which Freud analysed dreams in terms of unconscious desires and experiences.
In 1902, Freud was appointed Professor of Neuropathology at the University of Vienna, a post he held until 1938. Although the medical establishment disagreed with many of his theories, a group of pupils and followers began to gather around Freud. In 1910, the International Psychoanalytic Association was founded with Carl Jung, a close associate of Freud's, as the president. Jung later broke with Freud and developed his own theories.
After World War One, Freud spent less time in clinical observation and concentrated on the application of his theories to history, art, literature and anthropology. In 1923, he published 'The Ego and the Id', which suggested a new structural model of the mind, divided into the 'id, the 'ego' and the 'superego'.
In 1933, the Nazis publicly burnt a number of Freud's books. In 1938, shortly after the Nazis annexed Austria, Freud left Vienna for London with his wife and daughter Anna.
Freud had been diagnosed with cancer of the jaw in 1923, and underwent more than 30 operations. He died of cancer on 23 September 1939.
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 3 of 3 reviews
February 28, 2023
Povzemam.
Duševno zdravje (1890)
Sigmund Freud je že kot otrok izkazoval strast do vednosti. Pri osmih letih je prebiral Shakespeara, kasneje pa se je navduševal tudi nad filozofijo, gledališčem grške tragedije, literaturo, zgodovino, religijo in mitologijo. Po gimnaziji se je odločil, da bo postal zdravnik, pa ne zato, da bi pomagal, temveč zato, da bi vedel. Vživel se je v vlogo znanstvenega raziskovalca in se vse življenje trmasto držal treh značilnosti znanstvene natančnosti, to so opazovanje, odkritje in teorija, ki jih je poosebljal njegov takratni (1876 \textendash 1882) učitelj Ernst Wilhelm Brucke.
Znanost medicine je duševno najprej prikazovala kot nekaj, kar je (nad)določeno s telesnim. Med drugim se je v Freudovem času poudarjalo, da so duševne zmogljivosti odvisne od normalno razvitih in dobro prehranjenih možganov, da vsakršno obolenje tega organa pripelje do motenj duševnih zmogljivosti, da se sanje spreminjajo glede na dražljaje, s katerimi v poskusne namene zdravnik deluje na spečega in da se nakopičena čustva ne izrazijo zaradi slabe električne prevodnosti (centralno) živčnega sistema. Zdi se, da je znanstvenike bilo strah priznati kakršnokoli samostojnost duševnega življenja, češ da bi s tem priznanjem zapustili oprijemljiva znanstvena tla.
Ta enostranska naravnanost medicine pa je doživljala postopno spremembo, h kateri je veliko prispeval Freud, saj so njegove raziskave vodile k ideji vzajemnega odnosa med telesnim ter duševnim. Vse več je bilo namreč število lažjih in težjih bolnikov, katerih motnje in tožbe so za zdravniško veščino postajale prevelik izziv, saj pri njih kljub vsemu napredku v metodah medicine ni bilo mogoče najti nobenih vidnih in oprijemljivih znakov kakršnihkoli bolezenskih procesov. Eden izmed mnogih primerov, ki jih je Freud izpostavil, je bolnik, ki je imel želodčne težave le takrat, ko je bil doma. Raziskave so pokazale, da takšnih ljudi ne gre obravnavati kot bolnike, ki imajo npr. želodčno bolezen, temveč gre pri njih očitno za bolezen celotnega živčnega sistema Domneva takratnjega časa.. Tudi (posthumano) preiskovanje (pod mikroskopom) živcev in možganov ni pripeljalo do nobenih oprijemljivih sklepov. Za nekatere poteze nekaterih bolezenskih slik pa sploh ni bilo moč pričakovati, da bi lahko z natančnejšimi raziskovalnimi metodami prišli do razlag, s katerimi bi lahko pojasnili bolezen. To stanje so poimenovali nervoznost, histerija ali (v nadaljevanju) nevrotičnost Freud izraza nervoznost in nevrotičnost v (prvih) esejih uporablja izmenično..
\begin{figure[ht]
\centering
\includegraphics[width=1\textwidth]{porazdelitev.jpg
\caption{Funkcija gostote verjetnosti (normalna porazdelitev) občega nevroticizma ljudi, ki jo je na svojih predavanjih skiciral psihoanalitik prof. dr. Donald L. Carveth z Univerze York.
\label{fig:normalna_porazdelitev
\end{figure
Zdravniki so bili takorekoč prisiljeni v raziskovanje narave in izvorov bolezenskih simptomov pri nevrotičnih bolnikih in odkrili, da vsaj pri nekaterih bolnikih znaki bolezni izvirajo iz modificiranega vpliva njihovega duševnega življenja na njihovo telo. Na podlagi tega so prišli do sklepa, da je potrebno vzroke teh motenj iskati v območju duševnega. Freud je kot vsakdanji primer delovanja duševnega na telo izpostavil tako imenovano izražanje čustvenih vzgibov - skoraj vsa duševna stanja človeka se izražajo skozi delovanje obraznih mišic, prekrvavljenost kože, obremenjenost govornega aparata, gibanje rok itd. Tu Freud uporabi izraz afekti kot določena duševna stanja, pri katerih je vloga telesa izredno očitna in se lahko manifestirajo navzven (poleg prej omenjenih primerov še npr. potenje zaradi strahu) ali navznoter (npr. potrtost ali zaskrbljenost lahko povzročita osivelost ali pomanjkanje asimilacije maščob v krvnih žilah). Afekti, ki se manifestirajo navznoter, pogosto predstavljajo vzroke za bolezni živčnega sistema in nekaterih organov. Tudi volja in pozornost lahko vplivata na telesne procese, npr. belečine se pojavijo ali stopnjujejo, če jim začnemo posvečati pozornost in lahko izginejo, če jim jo odtegnemo.
Freud pravi tudi o vplivu pričakovanja na bolezen. Tesnobno pričakovanje v precejšnji meri vpliva na izid bolezni, dočim je pričakovanje obarvano z upanjem in vero učinkovita sila, na katero mora zdravilec (npr. terapevt, zdravnik, duhovnik) v strogem smislu računati pri vseh njegovih poskusih obravnave in zdravljenja. Vpliv pričakovanja povezuje s tako imenovanimi čudežnimi ozdravljenji, ki se že od nekdaj pojavljajo pri vernikih zaradi vpliva obredov, ki so primerni za stopnjevanje religioznih občutkov. Ozdravitve se pojavljajo na krajih, kjer se časti kakšno čudodelno podobo, hrani relikvijo kakega svetnika ali na krajih, kjer se je komu prikazala božanska oseba. Takšna ozdravljenja se pojavljajo tako pri boleznih duševnega porekla, kot tudi pri organskih bolezenskih stanjih. Moč religiozne vere je v teh primerih podkrepljena s številnimi pristno človeškimi gonskimi silami in nobene potrebe ni, da bi morali za razlago privzeti neko silo, ki ne izvira iz duševnosti. Pobožna vera posameznika, in posledično njegovi duševni zgibi, se stopnjujejo z navdušenjem verske množice. Tudi ko nekdo sam na nekem svetem mestu išče ozdravljenje, lahko do tega pride zaradi moči množice. Pri nereligioznih ljudeh lahko pravtako pride do ozdravitve, saj pri njih ugled in vpiv verske množive v polni meri nadomestita religiozno vero. Vedno so obstajali modni načini zdravljenja in modni zdravniki, ki so posebej izvedeni za visoko družbo, v kateri je najmočnejša duševna gonilna sila ravno prizadevanje prekositi druge in početi tisto, kar počnejo najimenitnejši ljudje.
Upravičeno nezadovoljstvo ob pogosti nezadostni moči znanosti (in morda tudi notranji upor proti doslednosti znanstvene misli) je že od nekdaj ustvarjalo plodna tla za zdravilno moč ljudi in sredstev (npr. alternativna medicina). Do zaverovanosti bo prišlo le, če tak zdravilec ni zdravnik, če se lahko pohvali, da nima nobenega znanstvenega znanja o znanstveni utemeljitvi zdravilstva in če postopek ni natančno preverjen, temveč zgolj obče priljubljen. Freud z določeno mero gotovosti trdi, da taki naravni zdravilci v splošnem prinašajo več škode kot koristi.
Podobna sila podpira tudi prizadevanja zdravnika. Zaverovanost, s katero se bo bolnik predal vplivu zdravniškega ukrepa, je odvisna od tega, kako močno je njegovo prizadevanje po okrevanju in od zaupanja v to, da je zdravnik pravilno ravnal, torej od njegovega spoštovanja zdravniške stroke nasploh - od moči, ki jo pripisuje zdravnikovi osebnosti in od gole človeške naklonjenosti, ki jo je v njem vzbudil zdravnik. Te sile so lahko tako močne, da lahko bolnik občuti olajšanje takoj, ko stopi v sobo k zdravniku.
Freud pravi tudi o moči besed. Besede so najpomembejši posredniki, s katerimi lahko nekdo nekdo vpliva na duševno stanje osebe, na katero so besede naslovljene. S prizadevanjem, da bi najugodnejše duševno stanje izsilili, se je pričelo sodobno duševno zdravljenje.
Sledila je cela vrsta načinov zdravljenja, med katerimi je tudi hipnoza. To je posebno duševno stanje, podobno snu, v katero je mogoče človeka spraviti z določenimi blagimi vplivi. Bolj kot je človek nevrotičen, težje ga je hipnotizirati, psihotični bolniki pa naj bi bili na hipnozo popolnoma odporni. Pomembna lastnost hipnoze je, da hipnotizirani postane podrejen hipnotizerju, postane poslušen in zaupljiv. Moč slednjega lahko privede tudi do halucinacij hipnotiziranega; ta lahko res vidi, in v to, kar je videl, je kasneje prepričan, kar mu je hipnotizer rekel, da naj vidi. Takšnemu govoru hipnotizerja, ki ima na hipnotiziranega učinek, Freud in Breuer pravita sugestija. Ta deluje tudi v posthipnotičnem stanju; hipnotizirani se drži postavljenega roka in v budnem stanju opravi sugestirano dejanje, ne da bi bil sposoben navesti razlog za to.
Freud se je več kot desetletje raziskovalno ukvarjal s hipnozo v upanju, da bi bolniku vsilil tisto, kar bi zadostovalo za razrešitev bolezni. Ugotovil je, da so res globoke hipnoze, pri katerih pride do popolne poslušnosti bolnika, dokaj redke; vsekakor niso tako pogoste, kot bi bilo zaželeno z vidika terapevtskega interesa. Vpliv sugestije na bolnika je namreč veliko bolj odvisno od bolnika kot pa od zdravnika. Pri delu s hipnozo je ugotovil tudi, da imajo osebe do sugestij določen odpor, na podlagi česar je zaključil, da sugestija tudi v najglobji hipnozi nima neomejene moči. Bolj kot je oseba nevrotična, močneje se upira sugestijam. Bolezen pa se vrne kljub večkratni ponovitvi zdravljenja s sugestijo pod vplivom hipnoze.
Freudova psihoanalitična metoda (1903/1904)
Psihoanaliza se je kot posebna oblika psihoterapije razvila iz tako imenovane katarzične metode, o kateri sta poročala Freud in Breuer v Študijah o histeriji (1895).
Metoda predpostavlja, da je bolnika mogoče hipnotizirati, sama metoda pa temelji na razširitvi zavesti, do katere pride v hipnozi. Cilj katarzične metode je odprava bolezenskih simptomov, kar je mogoče doseči tako, da se pacienta pripravi do tega, da se vživi v psihično stanje, v katerem se je njegov simptom pojavil prvič. Pri tem pacient zdravniku poroča o spominih, asociacijah in afektih, ki se ob omenjenem vživljanju potencialno pojavijo. Katarzično metodo sta pojasnila z razlago, da simptom nadomešča zatrte in neozaveščene psihične procese. Torej metoda kot pretvorba simptomov, odvajanje ukleščenega afekta. Značilnost katarzične metode je torej v tem, da njena terapevtska učinkovitost ni posledica zdravnikove sugestije, temveč v preusmeritvi toka psihičnih procesov iz njihovega prejšnjega tira, ki je vodil do tvorbe simptomov.
S katarzično metodo se je Freud odpovedal hipnozi in sugestiji. Odslej svojim bolnikom več ne dodaja, temveč jih povabi, naj se uležejo na zofo (ker je edini preostanek hipnotične metode) in od njih zahteva, naj povedo vse notranje, torej o čustvih, občutkih, asociacijah, spominih, nehotenih, motečih, neprijetnih in sramotnih mislih, sanjah, spodrsljajih (npr. če se zagovori, spozabi). Freud ugotovi, da se pri bolniku že med pripovedovanjem o zgodovini bolezni pokažejo vrzeli v spominu; bodisi da pozabi dejanske dogodke ali pa pomeša časovna sosledja in vzročne povezave, katerih pomena ni mogoče dojeti. V vsaki nevrotični zgodovini bolezni so navzoče takšne ali drugačne amnezije Amnezija je stanje, ko je spomin moten., za katere Freud meni, da so posledica procesa, ki ga imenuje potlačitev. Psihične sile, ki so povzročile potlačitev, pa imenuje odpori. Tej nasprotujejo obuditvi izgubljenih spominov. Večji kot je odpor, večja je papečenost slednjih. Freud je na podladi tega, kar bolnik pove, izoblikoval umetnost interpretacije povedanega. Menil je, da če so vse spominske vrzeli zapolnjene in vsi nerazumljivi učinki psihičnega življenja pojasnjeni, potem nadaljnji obstoj bolezni ni več mogoč. Torej opiral se je na upanje, da bi iz bolnika izvlekel objektivno realnost, ki se je zgodila v preteklosti; da nezavedno postane dostopno zavesti, kar dosežemo s tem, da pri pacientu premagujemo odpore.
O psihoterapiji (1904/1905)
Metoda interpretacij besed, ki jo je predlagal Freud, dolgo ni bila priznana v nobenem krogu; prej je veljala za produkt modernega misticizma in za nekaj neznanstvenega in nevrednega pozornosti naravoslovcev. V tem eseju Freud zagovarja psihoterapijo.
Prvo poudari, da psihoterapija ni moderna metoda zdravljenja, temveč je najstarejša terapija, ki jo uporablja medicina (npt. tolažba Vse bo vredu, ki jo pogosto pravi zdravik). Da bi zdravnik bolnika ozdravil, ga je vedno moral spraviti v stanje zaupljivega pričakovanja. Večina zdravnikov uporablja psihoterapijo, pa če jim je všeč ali ne in če o tem kaj vedo ali nič. Tudi če bi se zdravnik rad psihoterapiji odpovedal, si bolnik tega ne želi, zato je na mestu, da psihičnega dejavnika pri zdravljenju zdravnik ne preloži izklučno na bolnika. Freud se opre na star pregovor Zdravi zdravnik in ne zdravila in na dejstvo, da so določene bolezni bolj dovzetne na psihične vplive kot na zdravila.
Freud svoji metodi odslej pravi analitična. Za njo pravi, da seže najglobje in da doseže najizdatnejše spremembe. Zaveže se, da se metodi posveti raziskovalno.
Analitično metodo so v času, ko je Freud napisal ta esej, zamenjevali s hipnotičnim zdravljenjem s sugestijo Freud takrat hipnoze ni uporabljal že približno 8 let.. Poudari razliko med sugestivno in analitično tehniko; terapija s sugestijo nalaga, v pričakovanju, da bo dovolj močna in bo patogeni ideji preprečila manifestacijo, dočim analitična terapija ne nalaga in ne vnaša nič novega, temveč želi odvzeti stran. V tam namen se ukvarja z genezo bolezenskih simptomov ter s psihičnim kontekston patogene ideje, katere odpravo si je zadala za cilj.
Kljub temu, da analitična metoda - na tej točki ima že ime psihoanaliza - ni splošno priznana, jo izvaja ogromno zdravnikov. Freud ugotovi, da jih izvajajo tudi zdravniki, ki ne vedo ničesar o tehniki psihoanalize ter podvomi v uspešnost metode, če jo izvaja neuki.
Za tem piše o indikacijah, kontraindikacijah in omejitvah analitične psihoterapije. Ta naj ne bi bila primerna za zdravljenje nevropatične degeneriranosti ali za zdravljenje pri osebah, ki se zanjo ne odločijo same, zavoljo svojega trpljenja, temveč se zanjo vključijo le zaradi avtoritete svojih sorodnikov. Prav tako so psihoze, stanja zmedenosti in globoke depresije za psihoanalizo kontraindikacije, čeprav Freud omeni, da so glede tega potrebne nadaljnje raziskave. Starost bolnikov oz. plastičnost psihičnih procesov tudi vplivata na uspešnost terapije, poudari pa tudi, da je psihoanaliza dolgotrajna terapija.
Pojavi se tudi vprašanje o možnostih, da se pri uporabi psihoanalize povzroči škoda. V časih, ko se je izvajala hidro in elektroterapija, Freud odgovori, da do škode za bolnika zelo verjetno ne more priti. Pretres, ki spremlja vstop nezavednega v zavest bolnika, slednjemu ne bo škodil. Telesni in afektivni učinek ozaveščenega vzgiba nikoli ne more biti tako velik kot učinek nezavednega vzgiba.
Psihoanaliza temelji na uvidu, da so nezavedne predstave - nezavednost določenih psihičnih procesov - neposredni vzrok bolezenskih simptomov. Njeno obravnavo se lahko razume kot prevzgojo v premagovanju notranjih odporov.
Možnosti za razvoj psihoanalitične terapije v prihodnosti (1910)
Ta esej je otvoritveno predavanje, ki ga je imel Freud na Drugem mednarodnem psihoanalitičnem kongresu, ki je potekal marca 1910 v Nürnbergu.
Freud se loti teme napredka psihoanalitične terapije in sicer poudari, da se v (bližnji) prihodnosti lahko pričakuje občutno izboljšanje terapevtskih možnosti analitičnih terapevtov zaradi notranjega napredka, naraščanja avtoritete in splošnega učinka dela, ki ga izvajajo psihoanalitiki.
Notranji napredek
Pod besedno zvezo notranji napredek Freud razume napredek v analitičnem znanju in tehniki. Zaveda se, da se še zdaleč ne ve vsega, kar bi se moralo, da bi se razumelo nezavedno in da vsak napredek znanja o psihoanalizi pomeni naraščanje moči na to terapijo. Brez razumevanja ni dosežka; človek ne more brez teoretskih konceptov razumeti ničesar.
Psihoanalitično zdravljenje deli na dva dela. Prvi je sestavljen iz tega, kar zdravnik ugane in pove bolniku, drugi pa iz zdravnikovih interpretacij. Analitik bolniku poda zavestno vnaprejšnjo predstavo o tem, kar utegne najti, nakar bolnik pri sebi odkrije potlačeno, nezavedno predstavo na podlagi njene podobnosti s to vnaprejšnjo analitikovo predstavo. Veliko močnejši mehanizem, ki se uporablja pri analitičnem zdravljenju, je transfer.
Na kratko se dotakne področja interpretacij ter simbolike sanj in nezavednega, predvsem da se je na tem področju podrebno še veliko naučiti.
Psihoanalitična tehnika si zastavlja dva cilja: prihraniti zdravniku trud in dati bolniku karseda neomejen dostop do njegovega nezavednega. Psihoterapija se je pričela s pojasnjevanjem simptomov (iz časa katarzičnega zdravljenja), nato je prešla k razkrivanju kompleksov Ta izraz, ki je prvič uporabil Carl G. Jung., na koncu pa je postala neposredno naravnana na odkrivanje odporov. Freud meni, da bodo kompleksi prišli na dan, ko bodo odpori spoznani in odpravljeni.
Freud prvič omeni termin nasprotni transfer. Ta nastopi pri zdravniku zaradi pacientovega vpliva na njegovo nezavedno občutenje, zaradi česar se mora zdravnik nagibati k spoznanju in razrešitvi le tega. Poudari tudi, da lahko vsak psihoanalitik pride le tako daleč, kot mu dopuščajo njegovi lastni kompleksi in notranji odpori, zaradi česar naj bi se zahtevalo, da mora psihoanalitik svojo prakso pričeti s samoanalizo Kasneje Freud poudarja nujnost učnih analiz, ki jih izpelje \textbf{druga oseba..
Naraščanje avtoritete
Redki ljudje so sposobni živeti brez opiranja na druge ali pa vsaj izraziti samostojno stališče. Človekove odvisnosti od avtoritet in njegove notranje nestanovitnosti se ne da predstaviti v dovolj hudi luči. Freud povečanje nevrotičnih obolenj pripisuje oslabitvi moči religij, kot vzrok pa izpostavlja obubožanost jaza zaradi velike porabe energije za potlačitev, ki jo kultura nalaga posamezniku.
Ko je terapevt uporabljal tehniko sugestije, je na nek način bil boj proti bolniku. Freud je v tem trenutku presenečen, da je omenjena tehnika sploh dosegla kakšen uspeh. Navaja primere svojih bolnikov, ki so izpostavili njegov neznaten sloves in naziv, ter ga obravnavali kot posestnika nekega zanesljivega sistema, kot nekoga, ki zagotovo ve. Trdi, da se s povečevanjem splošnega zaupanja v psihoanalizo povečuje tudi njen blagodejen vpliv V tem času so še vedno bolj prilubljene elektro in hidroterapije, kot pa psihoanaliza..
Družbi se ni nikoli - tako v letu 1910, kot v letu 2023 - mudilo priznati avtoritete psihoanalitikov. Zdi se, kot da mora družba do psihoanalize čutiti odpor, saj se ta do družbe vede kritično; opozarja jo, da ima tudi sama veliko vlogo pri povzročanju nevroz. Odpora ne gre zaznati le pri posamezniku, ko se ta dotika svojih potlačenih delov, temveč tudi pri družbi. Psihoanalizi se očita, da ogroža ideale, saj ruši iluzije. Po drugi strani pa je intelekt tudi sila, ki se počasi uveljavi. Najbolj ostre resnice so slišane, ko se pomirijo čustva in afekti, ki so jih zbudile.
Splošen učinek psihoanalize
Ko je uganka bolezni rešena in jo bolniki tudi sprejmejo, bolezen izzveni. Kot analogija so na mestu pravljice (filmi in risanke), v katerih se moč zlih duhov zlomi, ko se izgovori njihovo ime. Na mesto posameznika lahko postavimo družbo, ki kot celota pravtako boleha za nevrozami. Uspeh, ki ga psihoterapija doseže pri posamezniku, se nujno pokaže tudi pri družbi, namreč vsak posameznik je v odnosu z drugimi posamezniki in je del družbe. Vsako zdravljenje posameznika implicira na zdravljenje družbe.
Duševno zdravje (1890)
Sigmund Freud je že kot otrok izkazoval strast do vednosti. Pri osmih letih je prebiral Shakespeara, kasneje pa se je navduševal tudi nad filozofijo, gledališčem grške tragedije, literaturo, zgodovino, religijo in mitologijo. Po gimnaziji se je odločil, da bo postal zdravnik, pa ne zato, da bi pomagal, temveč zato, da bi vedel. Vživel se je v vlogo znanstvenega raziskovalca in se vse življenje trmasto držal treh značilnosti znanstvene natančnosti, to so opazovanje, odkritje in teorija, ki jih je poosebljal njegov takratni (1876 \textendash 1882) učitelj Ernst Wilhelm Brucke.
Znanost medicine je duševno najprej prikazovala kot nekaj, kar je (nad)določeno s telesnim. Med drugim se je v Freudovem času poudarjalo, da so duševne zmogljivosti odvisne od normalno razvitih in dobro prehranjenih možganov, da vsakršno obolenje tega organa pripelje do motenj duševnih zmogljivosti, da se sanje spreminjajo glede na dražljaje, s katerimi v poskusne namene zdravnik deluje na spečega in da se nakopičena čustva ne izrazijo zaradi slabe električne prevodnosti (centralno) živčnega sistema. Zdi se, da je znanstvenike bilo strah priznati kakršnokoli samostojnost duševnega življenja, češ da bi s tem priznanjem zapustili oprijemljiva znanstvena tla.
Ta enostranska naravnanost medicine pa je doživljala postopno spremembo, h kateri je veliko prispeval Freud, saj so njegove raziskave vodile k ideji vzajemnega odnosa med telesnim ter duševnim. Vse več je bilo namreč število lažjih in težjih bolnikov, katerih motnje in tožbe so za zdravniško veščino postajale prevelik izziv, saj pri njih kljub vsemu napredku v metodah medicine ni bilo mogoče najti nobenih vidnih in oprijemljivih znakov kakršnihkoli bolezenskih procesov. Eden izmed mnogih primerov, ki jih je Freud izpostavil, je bolnik, ki je imel želodčne težave le takrat, ko je bil doma. Raziskave so pokazale, da takšnih ljudi ne gre obravnavati kot bolnike, ki imajo npr. želodčno bolezen, temveč gre pri njih očitno za bolezen celotnega živčnega sistema Domneva takratnjega časa.. Tudi (posthumano) preiskovanje (pod mikroskopom) živcev in možganov ni pripeljalo do nobenih oprijemljivih sklepov. Za nekatere poteze nekaterih bolezenskih slik pa sploh ni bilo moč pričakovati, da bi lahko z natančnejšimi raziskovalnimi metodami prišli do razlag, s katerimi bi lahko pojasnili bolezen. To stanje so poimenovali nervoznost, histerija ali (v nadaljevanju) nevrotičnost Freud izraza nervoznost in nevrotičnost v (prvih) esejih uporablja izmenično..
\begin{figure[ht]
\centering
\includegraphics[width=1\textwidth]{porazdelitev.jpg
\caption{Funkcija gostote verjetnosti (normalna porazdelitev) občega nevroticizma ljudi, ki jo je na svojih predavanjih skiciral psihoanalitik prof. dr. Donald L. Carveth z Univerze York.
\label{fig:normalna_porazdelitev
\end{figure
Zdravniki so bili takorekoč prisiljeni v raziskovanje narave in izvorov bolezenskih simptomov pri nevrotičnih bolnikih in odkrili, da vsaj pri nekaterih bolnikih znaki bolezni izvirajo iz modificiranega vpliva njihovega duševnega življenja na njihovo telo. Na podlagi tega so prišli do sklepa, da je potrebno vzroke teh motenj iskati v območju duševnega. Freud je kot vsakdanji primer delovanja duševnega na telo izpostavil tako imenovano izražanje čustvenih vzgibov - skoraj vsa duševna stanja človeka se izražajo skozi delovanje obraznih mišic, prekrvavljenost kože, obremenjenost govornega aparata, gibanje rok itd. Tu Freud uporabi izraz afekti kot določena duševna stanja, pri katerih je vloga telesa izredno očitna in se lahko manifestirajo navzven (poleg prej omenjenih primerov še npr. potenje zaradi strahu) ali navznoter (npr. potrtost ali zaskrbljenost lahko povzročita osivelost ali pomanjkanje asimilacije maščob v krvnih žilah). Afekti, ki se manifestirajo navznoter, pogosto predstavljajo vzroke za bolezni živčnega sistema in nekaterih organov. Tudi volja in pozornost lahko vplivata na telesne procese, npr. belečine se pojavijo ali stopnjujejo, če jim začnemo posvečati pozornost in lahko izginejo, če jim jo odtegnemo.
Freud pravi tudi o vplivu pričakovanja na bolezen. Tesnobno pričakovanje v precejšnji meri vpliva na izid bolezni, dočim je pričakovanje obarvano z upanjem in vero učinkovita sila, na katero mora zdravilec (npr. terapevt, zdravnik, duhovnik) v strogem smislu računati pri vseh njegovih poskusih obravnave in zdravljenja. Vpliv pričakovanja povezuje s tako imenovanimi čudežnimi ozdravljenji, ki se že od nekdaj pojavljajo pri vernikih zaradi vpliva obredov, ki so primerni za stopnjevanje religioznih občutkov. Ozdravitve se pojavljajo na krajih, kjer se časti kakšno čudodelno podobo, hrani relikvijo kakega svetnika ali na krajih, kjer se je komu prikazala božanska oseba. Takšna ozdravljenja se pojavljajo tako pri boleznih duševnega porekla, kot tudi pri organskih bolezenskih stanjih. Moč religiozne vere je v teh primerih podkrepljena s številnimi pristno človeškimi gonskimi silami in nobene potrebe ni, da bi morali za razlago privzeti neko silo, ki ne izvira iz duševnosti. Pobožna vera posameznika, in posledično njegovi duševni zgibi, se stopnjujejo z navdušenjem verske množice. Tudi ko nekdo sam na nekem svetem mestu išče ozdravljenje, lahko do tega pride zaradi moči množice. Pri nereligioznih ljudeh lahko pravtako pride do ozdravitve, saj pri njih ugled in vpiv verske množive v polni meri nadomestita religiozno vero. Vedno so obstajali modni načini zdravljenja in modni zdravniki, ki so posebej izvedeni za visoko družbo, v kateri je najmočnejša duševna gonilna sila ravno prizadevanje prekositi druge in početi tisto, kar počnejo najimenitnejši ljudje.
Upravičeno nezadovoljstvo ob pogosti nezadostni moči znanosti (in morda tudi notranji upor proti doslednosti znanstvene misli) je že od nekdaj ustvarjalo plodna tla za zdravilno moč ljudi in sredstev (npr. alternativna medicina). Do zaverovanosti bo prišlo le, če tak zdravilec ni zdravnik, če se lahko pohvali, da nima nobenega znanstvenega znanja o znanstveni utemeljitvi zdravilstva in če postopek ni natančno preverjen, temveč zgolj obče priljubljen. Freud z določeno mero gotovosti trdi, da taki naravni zdravilci v splošnem prinašajo več škode kot koristi.
Podobna sila podpira tudi prizadevanja zdravnika. Zaverovanost, s katero se bo bolnik predal vplivu zdravniškega ukrepa, je odvisna od tega, kako močno je njegovo prizadevanje po okrevanju in od zaupanja v to, da je zdravnik pravilno ravnal, torej od njegovega spoštovanja zdravniške stroke nasploh - od moči, ki jo pripisuje zdravnikovi osebnosti in od gole človeške naklonjenosti, ki jo je v njem vzbudil zdravnik. Te sile so lahko tako močne, da lahko bolnik občuti olajšanje takoj, ko stopi v sobo k zdravniku.
Freud pravi tudi o moči besed. Besede so najpomembejši posredniki, s katerimi lahko nekdo nekdo vpliva na duševno stanje osebe, na katero so besede naslovljene. S prizadevanjem, da bi najugodnejše duševno stanje izsilili, se je pričelo sodobno duševno zdravljenje.
Sledila je cela vrsta načinov zdravljenja, med katerimi je tudi hipnoza. To je posebno duševno stanje, podobno snu, v katero je mogoče človeka spraviti z določenimi blagimi vplivi. Bolj kot je človek nevrotičen, težje ga je hipnotizirati, psihotični bolniki pa naj bi bili na hipnozo popolnoma odporni. Pomembna lastnost hipnoze je, da hipnotizirani postane podrejen hipnotizerju, postane poslušen in zaupljiv. Moč slednjega lahko privede tudi do halucinacij hipnotiziranega; ta lahko res vidi, in v to, kar je videl, je kasneje prepričan, kar mu je hipnotizer rekel, da naj vidi. Takšnemu govoru hipnotizerja, ki ima na hipnotiziranega učinek, Freud in Breuer pravita sugestija. Ta deluje tudi v posthipnotičnem stanju; hipnotizirani se drži postavljenega roka in v budnem stanju opravi sugestirano dejanje, ne da bi bil sposoben navesti razlog za to.
Freud se je več kot desetletje raziskovalno ukvarjal s hipnozo v upanju, da bi bolniku vsilil tisto, kar bi zadostovalo za razrešitev bolezni. Ugotovil je, da so res globoke hipnoze, pri katerih pride do popolne poslušnosti bolnika, dokaj redke; vsekakor niso tako pogoste, kot bi bilo zaželeno z vidika terapevtskega interesa. Vpliv sugestije na bolnika je namreč veliko bolj odvisno od bolnika kot pa od zdravnika. Pri delu s hipnozo je ugotovil tudi, da imajo osebe do sugestij določen odpor, na podlagi česar je zaključil, da sugestija tudi v najglobji hipnozi nima neomejene moči. Bolj kot je oseba nevrotična, močneje se upira sugestijam. Bolezen pa se vrne kljub večkratni ponovitvi zdravljenja s sugestijo pod vplivom hipnoze.
Freudova psihoanalitična metoda (1903/1904)
Psihoanaliza se je kot posebna oblika psihoterapije razvila iz tako imenovane katarzične metode, o kateri sta poročala Freud in Breuer v Študijah o histeriji (1895).
Metoda predpostavlja, da je bolnika mogoče hipnotizirati, sama metoda pa temelji na razširitvi zavesti, do katere pride v hipnozi. Cilj katarzične metode je odprava bolezenskih simptomov, kar je mogoče doseči tako, da se pacienta pripravi do tega, da se vživi v psihično stanje, v katerem se je njegov simptom pojavil prvič. Pri tem pacient zdravniku poroča o spominih, asociacijah in afektih, ki se ob omenjenem vživljanju potencialno pojavijo. Katarzično metodo sta pojasnila z razlago, da simptom nadomešča zatrte in neozaveščene psihične procese. Torej metoda kot pretvorba simptomov, odvajanje ukleščenega afekta. Značilnost katarzične metode je torej v tem, da njena terapevtska učinkovitost ni posledica zdravnikove sugestije, temveč v preusmeritvi toka psihičnih procesov iz njihovega prejšnjega tira, ki je vodil do tvorbe simptomov.
S katarzično metodo se je Freud odpovedal hipnozi in sugestiji. Odslej svojim bolnikom več ne dodaja, temveč jih povabi, naj se uležejo na zofo (ker je edini preostanek hipnotične metode) in od njih zahteva, naj povedo vse notranje, torej o čustvih, občutkih, asociacijah, spominih, nehotenih, motečih, neprijetnih in sramotnih mislih, sanjah, spodrsljajih (npr. če se zagovori, spozabi). Freud ugotovi, da se pri bolniku že med pripovedovanjem o zgodovini bolezni pokažejo vrzeli v spominu; bodisi da pozabi dejanske dogodke ali pa pomeša časovna sosledja in vzročne povezave, katerih pomena ni mogoče dojeti. V vsaki nevrotični zgodovini bolezni so navzoče takšne ali drugačne amnezije Amnezija je stanje, ko je spomin moten., za katere Freud meni, da so posledica procesa, ki ga imenuje potlačitev. Psihične sile, ki so povzročile potlačitev, pa imenuje odpori. Tej nasprotujejo obuditvi izgubljenih spominov. Večji kot je odpor, večja je papečenost slednjih. Freud je na podladi tega, kar bolnik pove, izoblikoval umetnost interpretacije povedanega. Menil je, da če so vse spominske vrzeli zapolnjene in vsi nerazumljivi učinki psihičnega življenja pojasnjeni, potem nadaljnji obstoj bolezni ni več mogoč. Torej opiral se je na upanje, da bi iz bolnika izvlekel objektivno realnost, ki se je zgodila v preteklosti; da nezavedno postane dostopno zavesti, kar dosežemo s tem, da pri pacientu premagujemo odpore.
O psihoterapiji (1904/1905)
Metoda interpretacij besed, ki jo je predlagal Freud, dolgo ni bila priznana v nobenem krogu; prej je veljala za produkt modernega misticizma in za nekaj neznanstvenega in nevrednega pozornosti naravoslovcev. V tem eseju Freud zagovarja psihoterapijo.
Prvo poudari, da psihoterapija ni moderna metoda zdravljenja, temveč je najstarejša terapija, ki jo uporablja medicina (npt. tolažba Vse bo vredu, ki jo pogosto pravi zdravik). Da bi zdravnik bolnika ozdravil, ga je vedno moral spraviti v stanje zaupljivega pričakovanja. Večina zdravnikov uporablja psihoterapijo, pa če jim je všeč ali ne in če o tem kaj vedo ali nič. Tudi če bi se zdravnik rad psihoterapiji odpovedal, si bolnik tega ne želi, zato je na mestu, da psihičnega dejavnika pri zdravljenju zdravnik ne preloži izklučno na bolnika. Freud se opre na star pregovor Zdravi zdravnik in ne zdravila in na dejstvo, da so določene bolezni bolj dovzetne na psihične vplive kot na zdravila.
Freud svoji metodi odslej pravi analitična. Za njo pravi, da seže najglobje in da doseže najizdatnejše spremembe. Zaveže se, da se metodi posveti raziskovalno.
Analitično metodo so v času, ko je Freud napisal ta esej, zamenjevali s hipnotičnim zdravljenjem s sugestijo Freud takrat hipnoze ni uporabljal že približno 8 let.. Poudari razliko med sugestivno in analitično tehniko; terapija s sugestijo nalaga, v pričakovanju, da bo dovolj močna in bo patogeni ideji preprečila manifestacijo, dočim analitična terapija ne nalaga in ne vnaša nič novega, temveč želi odvzeti stran. V tam namen se ukvarja z genezo bolezenskih simptomov ter s psihičnim kontekston patogene ideje, katere odpravo si je zadala za cilj.
Kljub temu, da analitična metoda - na tej točki ima že ime psihoanaliza - ni splošno priznana, jo izvaja ogromno zdravnikov. Freud ugotovi, da jih izvajajo tudi zdravniki, ki ne vedo ničesar o tehniki psihoanalize ter podvomi v uspešnost metode, če jo izvaja neuki.
Za tem piše o indikacijah, kontraindikacijah in omejitvah analitične psihoterapije. Ta naj ne bi bila primerna za zdravljenje nevropatične degeneriranosti ali za zdravljenje pri osebah, ki se zanjo ne odločijo same, zavoljo svojega trpljenja, temveč se zanjo vključijo le zaradi avtoritete svojih sorodnikov. Prav tako so psihoze, stanja zmedenosti in globoke depresije za psihoanalizo kontraindikacije, čeprav Freud omeni, da so glede tega potrebne nadaljnje raziskave. Starost bolnikov oz. plastičnost psihičnih procesov tudi vplivata na uspešnost terapije, poudari pa tudi, da je psihoanaliza dolgotrajna terapija.
Pojavi se tudi vprašanje o možnostih, da se pri uporabi psihoanalize povzroči škoda. V časih, ko se je izvajala hidro in elektroterapija, Freud odgovori, da do škode za bolnika zelo verjetno ne more priti. Pretres, ki spremlja vstop nezavednega v zavest bolnika, slednjemu ne bo škodil. Telesni in afektivni učinek ozaveščenega vzgiba nikoli ne more biti tako velik kot učinek nezavednega vzgiba.
Psihoanaliza temelji na uvidu, da so nezavedne predstave - nezavednost določenih psihičnih procesov - neposredni vzrok bolezenskih simptomov. Njeno obravnavo se lahko razume kot prevzgojo v premagovanju notranjih odporov.
Možnosti za razvoj psihoanalitične terapije v prihodnosti (1910)
Ta esej je otvoritveno predavanje, ki ga je imel Freud na Drugem mednarodnem psihoanalitičnem kongresu, ki je potekal marca 1910 v Nürnbergu.
Freud se loti teme napredka psihoanalitične terapije in sicer poudari, da se v (bližnji) prihodnosti lahko pričakuje občutno izboljšanje terapevtskih možnosti analitičnih terapevtov zaradi notranjega napredka, naraščanja avtoritete in splošnega učinka dela, ki ga izvajajo psihoanalitiki.
Notranji napredek
Pod besedno zvezo notranji napredek Freud razume napredek v analitičnem znanju in tehniki. Zaveda se, da se še zdaleč ne ve vsega, kar bi se moralo, da bi se razumelo nezavedno in da vsak napredek znanja o psihoanalizi pomeni naraščanje moči na to terapijo. Brez razumevanja ni dosežka; človek ne more brez teoretskih konceptov razumeti ničesar.
Psihoanalitično zdravljenje deli na dva dela. Prvi je sestavljen iz tega, kar zdravnik ugane in pove bolniku, drugi pa iz zdravnikovih interpretacij. Analitik bolniku poda zavestno vnaprejšnjo predstavo o tem, kar utegne najti, nakar bolnik pri sebi odkrije potlačeno, nezavedno predstavo na podlagi njene podobnosti s to vnaprejšnjo analitikovo predstavo. Veliko močnejši mehanizem, ki se uporablja pri analitičnem zdravljenju, je transfer.
Na kratko se dotakne področja interpretacij ter simbolike sanj in nezavednega, predvsem da se je na tem področju podrebno še veliko naučiti.
Psihoanalitična tehnika si zastavlja dva cilja: prihraniti zdravniku trud in dati bolniku karseda neomejen dostop do njegovega nezavednega. Psihoterapija se je pričela s pojasnjevanjem simptomov (iz časa katarzičnega zdravljenja), nato je prešla k razkrivanju kompleksov Ta izraz, ki je prvič uporabil Carl G. Jung., na koncu pa je postala neposredno naravnana na odkrivanje odporov. Freud meni, da bodo kompleksi prišli na dan, ko bodo odpori spoznani in odpravljeni.
Freud prvič omeni termin nasprotni transfer. Ta nastopi pri zdravniku zaradi pacientovega vpliva na njegovo nezavedno občutenje, zaradi česar se mora zdravnik nagibati k spoznanju in razrešitvi le tega. Poudari tudi, da lahko vsak psihoanalitik pride le tako daleč, kot mu dopuščajo njegovi lastni kompleksi in notranji odpori, zaradi česar naj bi se zahtevalo, da mora psihoanalitik svojo prakso pričeti s samoanalizo Kasneje Freud poudarja nujnost učnih analiz, ki jih izpelje \textbf{druga oseba..
Naraščanje avtoritete
Redki ljudje so sposobni živeti brez opiranja na druge ali pa vsaj izraziti samostojno stališče. Človekove odvisnosti od avtoritet in njegove notranje nestanovitnosti se ne da predstaviti v dovolj hudi luči. Freud povečanje nevrotičnih obolenj pripisuje oslabitvi moči religij, kot vzrok pa izpostavlja obubožanost jaza zaradi velike porabe energije za potlačitev, ki jo kultura nalaga posamezniku.
Ko je terapevt uporabljal tehniko sugestije, je na nek način bil boj proti bolniku. Freud je v tem trenutku presenečen, da je omenjena tehnika sploh dosegla kakšen uspeh. Navaja primere svojih bolnikov, ki so izpostavili njegov neznaten sloves in naziv, ter ga obravnavali kot posestnika nekega zanesljivega sistema, kot nekoga, ki zagotovo ve. Trdi, da se s povečevanjem splošnega zaupanja v psihoanalizo povečuje tudi njen blagodejen vpliv V tem času so še vedno bolj prilubljene elektro in hidroterapije, kot pa psihoanaliza..
Družbi se ni nikoli - tako v letu 1910, kot v letu 2023 - mudilo priznati avtoritete psihoanalitikov. Zdi se, kot da mora družba do psihoanalize čutiti odpor, saj se ta do družbe vede kritično; opozarja jo, da ima tudi sama veliko vlogo pri povzročanju nevroz. Odpora ne gre zaznati le pri posamezniku, ko se ta dotika svojih potlačenih delov, temveč tudi pri družbi. Psihoanalizi se očita, da ogroža ideale, saj ruši iluzije. Po drugi strani pa je intelekt tudi sila, ki se počasi uveljavi. Najbolj ostre resnice so slišane, ko se pomirijo čustva in afekti, ki so jih zbudile.
Splošen učinek psihoanalize
Ko je uganka bolezni rešena in jo bolniki tudi sprejmejo, bolezen izzveni. Kot analogija so na mestu pravljice (filmi in risanke), v katerih se moč zlih duhov zlomi, ko se izgovori njihovo ime. Na mesto posameznika lahko postavimo družbo, ki kot celota pravtako boleha za nevrozami. Uspeh, ki ga psihoterapija doseže pri posamezniku, se nujno pokaže tudi pri družbi, namreč vsak posameznik je v odnosu z drugimi posamezniki in je del družbe. Vsako zdravljenje posameznika implicira na zdravljenje družbe.
November 21, 2021
Psyche este un cuvânt grecesc, ce se traduce în germană prin suflet. Tratamentul psihic se va numi atunci tratament al sufletului. Am putea fi deci de părere că prin aceasta se înţelege tratamentul manifestărilor patologice ale vieţii sufleteşti. Dar nu aceasta este semnificaţia expresiei. Tratamentul psihic vrea mai curând să însemne tratament pornind de la suflet, tratamentul tulburărilor sufleteşti sau trupeşti cu mijloace care acţionează imediat şi nemijlocit asupra psihicului oamenilor. Un astfel de mijloc este reprezentat în primul rând de cuvânt, şi cuvintele sunt şi principalul instrument al tratamentului psihic. Profanii vor putea cu greu să conceapă că tulburările patologice ale trupului şi sufletului pot să fie înlăturate prin „simplele“ cuvinte ale medicului. Ei vor fi de părere că li se cere să creadă în magie. Şi nu se vor înşela foarte mult: cuvintele din vorbirea noastră cotidiană nu sunt altceva decât vrăji diluate. Va fi însă necesar să o apucăm pe o altă cale pentru a face înţeles modul în care ştiinţa reuşeşte să redea cuvintelor cel puţin o parte din vechea lor forţă magică.
Read
December 17, 2025 #تقنية_التحليل_النفسي
#سيغموند_فرويد
- لقد تم إنشاء التحليل النفسي عن طريق دراسة المرضى غير القادرين على التوافق مع الحياة ومع مبتغياتهم و هي من أكثر الطرق سبرًا للأغوار، حيث يمكن اعتباره، نوعًا من إعادة التأهيل الذي يعلم التغلب على المقاومات الداخلية وإنه لانتصار عظيم معاينة كثير من هؤلاء التعساء وقد استعادوا القدرة على الحياة بفضله
- إننا لن نتمكن من التحكم في نزواتنا إلا باستعمالنا طاقاتنا النفسية الأكثر سموًا، وفي ارتباط دائم مع حالة الوعي
- مهما بلغت تعرية أفكارنا أمام شخص غريب من شقاوة وألم، فإنها لابد ستؤتي خيرًا ومنفعة
ان هذا الكتاب، مجموعة مقالات عبارة عن محاضرات ألقاها #فرويد على حفنة من طلاب الطب على فترات متباينة، وقد وجهها خصيصًا للمحللين الواعدين الشباب حتى يتجنبوا الأخطاء الفادحة التي وقع فيها من سبقهم
#سيغموند_فرويد
- لقد تم إنشاء التحليل النفسي عن طريق دراسة المرضى غير القادرين على التوافق مع الحياة ومع مبتغياتهم و هي من أكثر الطرق سبرًا للأغوار، حيث يمكن اعتباره، نوعًا من إعادة التأهيل الذي يعلم التغلب على المقاومات الداخلية وإنه لانتصار عظيم معاينة كثير من هؤلاء التعساء وقد استعادوا القدرة على الحياة بفضله
- إننا لن نتمكن من التحكم في نزواتنا إلا باستعمالنا طاقاتنا النفسية الأكثر سموًا، وفي ارتباط دائم مع حالة الوعي
- مهما بلغت تعرية أفكارنا أمام شخص غريب من شقاوة وألم، فإنها لابد ستؤتي خيرًا ومنفعة
ان هذا الكتاب، مجموعة مقالات عبارة عن محاضرات ألقاها #فرويد على حفنة من طلاب الطب على فترات متباينة، وقد وجهها خصيصًا للمحللين الواعدين الشباب حتى يتجنبوا الأخطاء الفادحة التي وقع فيها من سبقهم
Displaying 1 - 3 of 3 reviews