Noč v Evropi

by Polona Glavan

Noč v Evropi je romanizirano potovanje z vlakom po sodobni Evropi. Protagonisti, večinoma mladi iz vseh koncev sveta, se po svoji volji vkrcajo v kompozicijo spominov in ljubezni, ter potujejo skozi noč, ki ne prinaša nič novega, vendar je tudi to dovolj za potešitev želje po novem.

213 pages, Paperback

First published January 1, 2001

About the author

Pisateljica Polona Glavan je diplomirana anglistka in komparativistka. S svojimi kratkimi zgodbami, ki jih je v devetdesetih redno objavljala v literarni periodiki (Mentor, Primorska srečanja, Dialogi, Literatura, Rast, Mladina in drugod), je bila uvrščena v antologiji slovenske kratke zgodbe Čas kratke zgodbe (1999) in O čem govorimo (2004), leta 1997 pa je prejela nagrado za najboljšo študentsko kratko zgodbo. Njen romaneskni prvenec Noč v Evropi iz leta 2001, ki je bil naslednje leto nominiran za nagrado kresnik, povezuje, tako kot Jarmuschev film, na katerega namiguje z naslovom, ljudi z vseh koncev sveta, ki se srečajo na nočnem ekspresu Pariz–Amsterdam. Nenavadne usode se povezujejo tudi v njenih kratkih zgodbah pod skupnim naslovom Gverilci (2004). Posamezne zgodbe iz zbirke so bile prevedene in objavljene v angleščini, hrvaščini, srbščini, italijanščini, madžarščini, španščini, nemščini, češčini, slovaščini in nizozemščini. Leta 2005 je za svoje literarno ustvarjanje prejela nagrado zlata ptica.

Prevaja dela iz sodobne ameriške, angleške in irske književnosti. Poleg številnih besedil, objavljenih v reviji Literatura, je prevedla delo irskega pisatelja Bernarda Maclavertyja Okrasni toni (2002) in skupaj z Natašo Hrastnik izbrane zgodbe Ame Ate Aidoo Vse šteje (2004). Skupaj z Miriam Drev je uredila in prevedla antologijo sodobne britanske proze Začetek nečesa velikega (2004). Zagotovo pomemben prevajalski prispevek pa pomeni njeno sodelovanje v prevodu monografskega dela Izvori totalitarizma (2003) ene najpomembnejših filozofinj sodobnega časa Hanne Arendt.

Reviews

[Lukáš Palán · Rating 1 out of 5]

Tak tady kapitán Palivo říká rezolutní ne a souhlasí s uživatelem Aljazem, který v jednohvězdičkové recenzi napsal "Fini liki in fini zapleti," ať už to znamená cokoliv. Noc v Evropě jsou krátký příběhy z vlaku Paříž - Amsterdam a jsou přesně tím druhem knížky, kterýma bych vystlal prasečí chlívy. Otravný mladý postavy si povídají ve vlaku, přemýšlí nad krávovinama a nebo se pohádají a jelikož jsou mladí a sedí ve vlaku, tak je to asi art nebo já nevím co. Z každý stránky čouhá fakt, že Polona seděla ve vlaku a řekla si, hele, tady jsou nějaký lidi, já napíšu o tom jak si povídaj nebo na co asi myslí. A spojím to dohromady a bude to vypadat jako poselství o mladé Evropě či co a pak za to vyhraju nějaký ceny, i když je to naprosto o hovně a valím tam bomby typu "podíval se na mě svým uhrančivým pohledem.". No mě snad mrdne. Za co Bože! A aby toho nebylo málo, na závěr mě zhnusil i doslov, plný žvástů typu "i v dnešní době superrychlých aut je možné napsat povídky z tak archaického dopravního prostředku jakým je vlak." No to už jsem regulérně na pláži vstal, došel k nejbližšímu koši a mrdl do něj knížku. Palivo out.

[Lubomír Tichý · Rating 3 out of 5]

Tohle je málo... ale vlak. Mé literární nároky klesly velmi hluboko, protože mi už stačí asi jen obyčejnej vlak z Paříže do Amsterdamu. Kdyby v něm nebyli ti lidé, možná by to tomu prospělo.
Pět příběhů, pět lidí/skupin/párů jedoucích směrem Amsterdam. Jsou mladí, i přes opačný názor v anotaci si troufnu říct, že pěkně naivní. A taky pěkně nudní a nezajímaví, pardon. V tom se možná člověk pak může hezky najít, když je taky nudnej a nezajímavej, ale tady fakt nebyla jediná neotřelá postava. Snad jen v příběhu čtvrtém bylo zvláštní souznění kapsáře a extrovertní dívky. Ale americké "the boys", otravné skuhravé páry a tuctovou Ninu si člověk do hlavy vážně neuloží.
A jasně - uzavřené místo vlaku přímo svádí k tomu, aby se tam střetávali různé národnosti, ten koncept by nebyl zas tak špatnej. Ale incidentů se stereotypy je tam minimum a převládá balast s klasickými "dramaty".
Co se třeba Glavanové docela daří, je konstruování dialogů (které jsou mnohdy i rozpačité a trapné, jak to k vlakovým setkáním patří), přesně takový ten moment, při němž řečená věta asociuje vzpomínku z minulosti, která se pak rozvádí do banálních, ale pro danou osobu důležitých okamžiků. Co se Glavanové pro změnu občas vůbec nedaří, je stylistika. Ach božínku. Nevím, jestli je chyba na straně překladatele, ale výrazy typu "Na náměstí před Amsterdamem Centraal se mlčky blýskaly dlažební kostky" nebo "lízala zmrzlinu, studenou jako první podzimní jinovatka" (to jako vypravěč někdy lízal nebo jinak koštoval jinovatku?) jsou typicky zbytečnou, nesmyslnou a nezajímavou jazykovou onanií.
K doslovu - nevím, co překladatel myslí výrazem "nemoderní dopravní prostředek", ale pokud by jel někdy v pátek odpoledne vlakem, asi by tento výrok přehodnotil.
Každopádně je zřejmé, že má Glavanová vlakem "naježděno" a ta atmosféra je vystihnuta vcelku pěkně. Takže jsem mírnej, ale potenciál to má mnohem větší, ach jo.

Na večeři chodili do hospod u fakulty a debatovali o Camusovi a nezkaženosti třetího světa, jako by se do ní někdy troufali vrátit. Pro ně byly ženy zajímavé. Krása jako by neexistovala, tak nějak ji vyloučili jako Kundera.
(s. 19)

[Tinkara V. Kastelic · Rating 4 out of 5]

Luštkano. Tak people watching vajbič.

[Iztok · Rating 3 out of 5]

Noč v Evropi blurb prodaja kot nekakšen slovenski odgovor na Jarmuschevo klasiko Noč na zemlji, a dejansko to ni. Gre za delo, ki piše o mladini na prehodu v odraslost iz določene ironične distance, na način kot da bi bil avtor odrasel, ali pa bolje rečeno bolj dozorel, član te mladinske ekipe in je sedaj kot nenehno prisoten nadnarator, celo režiser, odgovoren za natančno zapisovanje občutkov te obenem izgubljene in najdene združbe mladih odraslih, ki poskušajo poiskati svoj smisel na vlaku med Parizom in Amsterdamom.

Odraščanje je ena klasičnih literarnih tem in tudi avtoričin zanimiv spin na takšno zgodbo ni dovolj originalen, da bi zgodba dobila patino originalnosti. Razdelitev na 5 različno dolgih segmentov, ki jih povezujejo razni skupni motivi (kajenje, ljubezen, rop, potovanja) bolj spominja na serijo kratkih zgodb, ki imajo skupno okolje. Romanu nikoli ne uspe zares vzpostaviti suverene drže do svojih likov, saj fluiden pripovedovalec, ki se giblje med notranjim in zunanjim (torej občasno se premika po notranjosti likov, kjer izvemo drobce preteklosti in čustvena stanja, občasno pa je strogo nevtralen zunanji in se osredotoča samo na golo zapisovanje dialoškega dogajanja) venomer skače med različnimi perspektivami, kar povzroči, da se nikoli ne vzpostavi nek občutek koherence med zgodbami. Ostajajo na nivoju rahlo povezanih kratkih zgodb, kljub epiloškemu trudu avtorice, da bi jih povezala v mrežo.

Same zgodbe so relativno zanimive, čeprav banalne.

Prva zgodba o mladih zaljubljencih iz norveške, ki (pre)živita prvi pravi napad ljubosumja, se kontrastira z notranjo zgodbo Giordanove ljubezni do bosanke Alme, ki ni nikoli bila uresničena in tako ostaja na neki metafizični ravni.

Druga zgodba o slovenki Nini, ki je izgubljena med različnimi mesti in moškimi se sooči z zgodbo o mladi francozinji, ki gre v Belgijo splavit. Splavi že na vlaku in s tem uresniči Ninine notranje misli o temu, da je njena prijateljica spontano splavila in ji je odleglo, ker je tako moralno čista. Zopet se pojavljata dva motiva - Poljska (se pojavi tudi v naslednji zgodbi s poljakinjo Agniezsko) in rop, ker Nino na Poljskem oropajo.

Tretja zgodba je morda najšibkejša. Trije ameriški mladeniči so na potovanju po evropi. Obnašajo se pretežno stereotipno, pijejo pivo in klatijo neumnosti. Srž zgodbe je odnos vseh treh do lepe poljakinje Agnieszke. Tu se pripovedovalec postavi na povsem zunanjo pozicijo - zelo malo izvemo o njihovih notranjih stanjih.

Četrta zgodba je tudi najdaljša - sooči pa belgijskega žeparja Michela in avstralko Rebecco. Oba tekom zgodbe vodita tudi svoj retrospektiven tok misli, ki nam odstre delček njune življenjske zgodbe. Menjavanje perspektiv in kontrast med njunima osebnostima (ter dejstvo, da Rebecca ne ve kdo je Michel zares) ustvari lep občutek dialoga, ki sledi ritmu vlaka. Morda najbolj uspešno izvedena zgodba.

V peti zgodbi srečamo mlada ljubimca irca Aidana in nizozemko Marijke. Če je prejšnja zgodba morda najbolj uspešna, izpade ta najbolj iskrena. Čudovita prva prava ljubezen med dvema ljubimcema, ki ju loči razdalja (dublin-amsterdam. Razdalja cika tudi na stereotip o ljubimcih, ki ju ločijo zvezde) in dejstvo, da je Marijke v zvezi z posredno prisotnim Pietrom nam naslika realistično sliko, ki je še poudarjena z načinom pripovedi - retrospektivno časovno valovanje na prejšnje dni, ko je ljubezen vzbrstela, sedaj pa je že obsojena na konec. Zelo spominja na kultni film Before Sunrise.

V epilogu vidimo, da je imel tudi Pietri afero (z Nino), kar nam razkrije v kratkem pismu, kjer izvemo, da je Nina, ki je imela na koncu svoje zgodbe izbiro med Berlinom in Antwerpnom (ter dvema različnima moškima) izbrala Antwerpen. Epilog izpade precej nepotrebno.

Največji hibi romana sta jezik in zapis dialogov. Jezik poskuša z modernim pristopom, a mu to ne uspe, morda avtorica nima zares posluha za naraven zapis dialogov, ali pa ji je manjkalo prakse. Liki izpadejo neavtentično in uporaba slovenskih frazemov v zapisu 'tujega' govora zelo bode v ušesa. Jezik je drugače bogat z veliko simpatičnimi metaforami in metonimijami. Predvsem mesto in vlak se pogosto preobrazita v različna živa bitja, ki spremljata like na njihovih zgodbah. Žal dialogi izpadejo preveč ceneno in večina zgodb nikoli ne doseže izpiljenosti, ki bi bila potrebna, da bi zares zaživele.

Vseeno dobi knjiga zvezdico gor, ker gre še dandanes (vseeno gre za 17 let staro knjigo) za presenetljivo aktualno delo, ravno lani je kanadsko angleški avtor David Szalay napisal izjemno podobno delo All that man is in bil z njim celo na kratkem seznamu za prestižno nagrado Man Booker. Za slovenski roman resnično pohvalna izbira teme, ki ji zmanjka samo malo obrtniške veščine, da bi dosegla status klasike.

[Наташа Алексовска]

Запознајте ги млади ентузијасти коишто на патување со воз од Париз до Амстердам ќе се присетат на поминати денови, нивните семејства, минатото... Сите незгоди по патот, случки во воз ќе бидат раскажани од самите главни јунаци.

[Tanja Šterman · Rating 4 out of 5]

Roman je izšel leta 2001 in je bil takrat med nominiranci za kresnika.
Sestavljen je iz petih poglavij, pravzaprav kratkih zgodb, ki delujejo same zase, in epiloga. Zgodbe povezujeta kraj in čas dogajanja ter tudi nekatere osebe, kar se pokaže med pozornim branjem.

Nočni vlak med Parizom in Amsterdamom, mladi ljudje na njem, ljubezni, razhajanja, problemi, strahovi, upanja. Odlična ideja, odličen naslov, bi si pa želela več poglobljenosti, več problemskosti, ne le bolj ali manj banalnih zapletov med osebami. Zgodbe bi se lahko dogajale kjerkoli in kadarkoli - začetek 21. stoletja in okolje v vlaku ne igrata skoraj nobene vloge. Škoda.

[Aljaz Deu · Rating 1 out of 5]

Fino branje zgodbe na vzporednih tirih. Fini liki in fini zapleti.