Roman Rozina, ki je s Sto let slepote leta 2022 osvojil kresnika, je napisal novo zgodbo, ki se povsem razlikuje od vseh njegovih dosedanjih del. V romanu Trafikant sledimo številnim zgodbam in likom, ob čemer imamo občutek, da smo se znašli sredi slik Hieronymusa Boscha. S to razliko, da Rozinove slike ne odslikavajo renesanse, ampak današnji čas, ki ga zaznamujejo politične represije, medčloveška odtujenost, nezmožnost ustvarjanja solidarne skupnosti, epidemije laži in teorije zarot.
Odsotnost sporazumevanja se kaže kot »obilje besed in govorjenja, kar zbuja vtis, da smo močno medsebojno povezani, poslušani in slišani, čeprav predvsem odpiramo usta in si mašimo ušesa,« pravi v sklepni besedi Romana Rozin. Zato iz kaosa in številnih koščkov resnic ne moreta nastati red in monolitna zgodba – pač pa je nastal roman o nastajanju romana Trafikant Romana Rozine, skupaj s številnimi izsledki mlade raziskovalke Romane Rozin, ki skuša pojasniti čim več skrivnosti.
"pa ne še en roman o poštenem čudežnem avtistu", ki ga tekom branja rešuje obet na začetku zastavljene zanimive in izvirne okvirne strukture, ki pa se na koncu izkaže le za trepljanje po hrbtu
Nenavaden roman. Na začetku je predgovor pisatelja, nato predgovor založnika - a kmalu ugotovimo, da je to že del romana, da je fikcija. Sledi osrednji del, roman z naslovom Trafikant, nato pa spet neka kratka poglavja, ki naj bi pojasnjevala nastanek romana. Na koncu predzadnjega poglavja piše, da naj bi literarna dela navduševala z nedoločljivostjo in skrivnostnostjo. Kljub temu sledi še poglavje z naslovom "Nekakšen sklep", kjer naj bi fiktivna Romana Rozin pojasnila vse skupaj. No, še vedno nisem dojela.
Sam osrednji del, zgodba o osamljenem trafikantu in kratke zgodbe o njegovih strankah, mi je bil všeč. Zanimivi liki, obstranci, ganljive usode ljudi, ki jih ponavadi nihče ne opazi. Trafikant vidi iz svoje trafike le roke ljudi, ki plačujejo časopise, cigarete in ostalo, iz svojega kletnega stanovanja pa vidi le njihove noge.