Note sudbine je ena tistih knjig, ki pridejo potiho, kot nežna melodija, ki jo sprva komaj slišiš, in potem ostane.
Zgodba o Pii, mladi glasbenici z darom in prekletstvom absolutnega sluha, ter Dorianu, skrivnostnem in magnetičnem glasbeniku, me je posrkala vase. Brala sem jo z zagonom, kot da želim dohiteti nekaj neulovljivega, in hkrati s trepetom, ker sem vedela, da me bo zadela globlje, kot sem pričakovala.
Na trenutke se mi je zdelo, da ne berem knjige, ampak poslušam simfonijo čustev. Vsaka beseda ima svoj ton, vsak stavek vibrira s pomenom. Med branjem, nekje okoli strani 82, sem doživljala občutke, ki jih nisem čutila od najstništva. Zgodilo se ni nič, a hkrati vse. Kot tisti trenutek v pesmi, ko ton zadene točno tam, kjer si najbolj živ.
Dylana je napisala zgodbo, ki presega čas. Morda zveni klišejsko, a v meni je prebudila tisti del, ki si srčno želi čustvenih, iskrenih besedil, takih, ki te pobožajo po duši, ne da bi se spraševala, zakaj.
Knjiga dokazuje, da za dobro zgodbo ni treba premikati gora, da bi se dotaknila srca. Včasih zadošča le borba. Tiha, nežna, vztrajna. Za ljubezen, za srečo, za tisti občutek, da si živel, ker si čutil.