Fantastična povest MOR je temačna pot v preteklost, v oddaljeno in nenavadno leto 1816, ki je v zgodovini poznano tudi kot leto brez poletja. Zgodba, ki združuje elemente kriminalke in prave grozljivke, se zvečine odvija v odročni vasici Police na Cerkljanskem, večni boj med svetlobo in temo, vprašanja o pravi (stari) veri, resnici, izvoru in naravi zla pa postavlja v nek nov okvir. Ko mladega orožnika Oskarja Kendo v začetku decembra leta 1816 pošljejo iz Ljubljane v odročno, pozabljeno vas Police na Cerkljanskem, da bi raziskal nepojasnjeno smrt, niti sluti ne, da bo stopil na prag sveta, kjer razžaljene starodavne sile v sencah še vedno prežijo nad človeškimi dušami. Njegova vera v razumni red sveta bo postavljena na težko preizkušnjo. Fantazijska povest o nepojasnjeni miazmi, ki se tiho in vztrajno zažira v speče kotičke vasice, se sprva prične kot vestno iskanje resnice ob nepojasnjenem umoru, hitro pa zdrsne v kalno vrtinčasto globel grenkih osebnih zamer, vaških zamolčanih skrivnosti in mračnih sil, ki prežijo na ta svet onkraj tančice vidnega sveta. Na težki preizkušnji se znajde Oskarjeva vest, ki vztrajno hlepi po pravičnosti, kot tudi vera njegovega sopotnika, župnika Gogolarja. Kajti obstajajo odgovori, ki bi jih bilo modreje pustiti speče v tišini pozabe.
Še ena slovenska grozljivka in izredno solidno spisano žanrsko delo. Zasluži si oceno zelo dobro in tri zvezdice in pol. Kar pomeni, da bo marsikateremu drugemu bralcu za pet. Glede na vse hvale, ki jih med bralci doživljajo slovenske kriminalke, je treba reči, da je to vseeno precej boljše. Bolj resno, celo bolje spisano in strukturirano. Boljše od marsikatere tuje grozljivke, ki sem jo prebral v zadnjih mesecih. Dobro zgradi atmosfero folklorne groze, pojmovno in stilsko dobro približa zgodovinsko obdobje, v katerem se dogaja, in izkoristi lokalne posebnosti kraja, v katerega je postavljena zgodba. Minusi knjige so: mestoma okoren, pretirano kompliciran slog, v katerem se bralec celo kdaj izgubi; nekaj nelogičnosti in nejasnosti glede dogajanja (predvsem nepregledno in nesmiselno mešanje krščanskega oziroma judovskega in slovanskega izročila); precej plitki liki, posebno ker gre za 500-stranski špeh, pri čemer spomini na preteklost ne naredijo ničesar, saj imajo zelo malo oziroma nič posledic na zgodbo; zavlačevanje na koncu (izlet v Ljubljano je popolnoma nepotreben, saj ne prinese ničesar, samo odlaga konec); ter opisi groze oziroma "nadnaravnega", ki preveč temeljijo na superlativih in tako zelo hitro izgubijo vsakršen učinek. Vsekakor pa tako "Dno" Aljoše Hancmana kot tole res toplo priporočam vsem bralcem žanra in upam, da bosta še vztrajala v tem oziroma v žanrskem pisanju. Zares zelo zelo dobro.
Ker sem ljubiteljica shrljive literature, sem se zelo razveselila, ko smo dobili novo srhljivko izpod peresa domačega avtorja - le te namreč niso ravno pogoste. Mor, natanko 500 strani dolga fantastična povest, me je na domači polici čakala kar nekaj časa in prebrala sem jo kot nalašč ravno v dneh, ko se osrednja zgodba knjige tudi dogaja (le dobrih 200 let kasneje).
V prvencu Tomaža Kotnika se preselimo v vasico Police na Cerkljanskem, v december leta 1816. V to odročno vas je bil poslan mlad ljubljanski orožnik Oskar Kenda, da bi raziskal sumljivo smrt vaščana. Še preden uspe prispeti do vasi, se Kendi pripeti nezgoda, ki mu zelo nazorno pokaže, da to ne bo še ena navadna delovna naloga, pa tudi čisto navadna vas ne. Police namreč skrivajo cel kup izročila, skrivnosti in običajev iz prejšnjih časov, pa tudi teme in senc, ki prežijo na vaščane. Bo Kenda uspel ugotoviti, kdo streže po življenju vaščanov in ali je sploh s tega sveta?
Nekdo je o romanu rekel, da je za potrpežljive bralce in s tem se zelo strinjam. Knjiga je napisana v arhaičnem jeziku, čigar ton in tempo povsem sovpadata z dogajalnim časom. Iskrene čestitke avtorju, ki je uspel tako dobro raziskati čas, v katerem se roman dogaja, da bralca zelo uspešno prestavi za 200 let v preteklost. Ravno to ustvarjanje vzdušja in orisovanje časa pa je tisto, kar tempo branja na trenutke upočasni. To ni zgodba, ki bi se odvijala ves čas v hitrem tempu, z zapleti in udarnimi strašljivimi prizori, ampak je zgodba, ki se odvija v zagonih. Vsakič, ko se zgodi nekaj večjega, pomembnejšega, temu sledi počasnejši, bolj umirjen del, ki lahko neučakanega bralca občasno vrže iz bralnega ritma. Kar pomeni zgolj to, da roman vzgaja vztrajnega bralca, pozornega na podrobnosti in je pravo nasprotje modernim trilerjem, ki bralcu servirajo zaplet za zapletom, brez pravega premisleka in bolj poglobljene zgodbe v ozadju.
Zgodba je vsekakor nekaj novega v našem prostoru in četudi nisem ljubiteljica zgodovinskih romanov, se je ta zgodba morala odviti točno takrat, ko se je. Res mi je bilo všeč vpeljevanje folklore, mitologije, poganskih ritualov in simbolike. Veselim se naslednjih romanov!
Pri tej knjigi sem imela občutek, da lezem na nek hrib, skoraj že ugledam vrh, a na vrhu? Čista megla. Zgodba je dobra, vsekakor nekaj precej izvirnega v našem okolju, kjer srhljivke niso ravno pogost žanr. Nastavki so tam, vse že zelo lepo “diši” po strahu… potem pa nič. Uvodna srhljivost zbledi v relativno zdolgočasenost, zametki poganskih šeg in mitološkolih bitij, ki bi prinesli zanimiv razplet na dolgo in široko zapletenega zapredka pa na koncu niti ne odigrajo kake bistvene vloge. Enako je z zgodbami v zgodbi, ki v resnici niso povezane z glavnino in bi čisto lahko tudi letele iz knjige. Konec pa se mi je zdel precej bolj prepričljiv kot jedro zgodbe.
Zgodba se dogaja leta 1816, takoj po napoleonskih vojnah, v odmaknjeni vasici Police na Cerkljanskem, kamor prispe mlad orožnik Oskar Kenda, da bi na prošnjo očeta Gogolarja razjasnil sumljivo smrt.
Pripoved se začne počasi - mogoče prepočasi, ampak ko se začne stopnjevati, pa nastopi psihološka in duhovna drama v kateri odkrivaš človeško ranljivost, notranje boje in vraževerje.
Mor nisem mogla umestiti samo v kriminalko, ali zgodovinski roman ali pa v grozljivko. Vsebuje elemente vseh, vendar avtor to tako lepo zapelje, da si v enem trenutku v vseh teh žanrih.
Knjiga mi je bila všeč, vendar sem pričakovala malo več grozljivega (ali pa sem že imuna na določene stvari), ter kakšno vidnejšo žensko vlogo v ospredju, razen tiste ene, ki to ni? Pa simboli. Potrebujem razlago. In konec. Kaj? A bo kakšna dodatna razlaga? Mogoče z novelico.
Glede na to, da so mi bili všeč avtorjev slog pisanja, dialogi in domišljija, bom prebrala tudi naslednjo njegovo knjigo. To povest pa označim kot zelo berljivo in razburljivo.
Plusi: + spreten jezik, bogati opisi, arhaizmi + pisana druščina likov, ni jih preveč - cigan Makuc in oštir Ličof izstopata, vaški starešina Abram (staroverski dehnar?) in njegovi Letnar, Volaj in Hojsak (črno-vahtovci?) tudi + sočni dialogi + temačno, neprijetno vzdušje, odročen setting + kriminalka in grozljivka v enem - dva peak-a zares, če upoštevam pa še vrinjeno podzgodbo glavnega lika, ki se pojavlja na vsake nekaj poglavij, pa so peak-i trije
Minusi: - razlaga simbolov najdenih na truplih bi lahko bila izčrpnejša - verske debate, in o pentagramih, bi lahko bile krajše - podzgodba glavnega lika Oskarja je prekratka - odkrijemo pa njegovo temačno plat, občasno po nepotrebnem umirja tempo glavne zgodbe in zahteva pozorno branje zaradi stila pisanja, pa brez zamere - podzgodba očeta Gogolarja - ko se odpravi v Ljubljano, izvemo, zakaj je moral zapustiti Oskarja in oditi na Police - je mogoče prepozno umeščena v zgodbo
Knjiga je take vrste, da se prebere na mah. Ena boljših v tem žanru. Super je arhaičnost jezika, zgodba je večplastna in pusti še razvoj. Morana, Lilith, ali Gaja...arhetip ženske energije v svoji moči. Super prvenec.
Izvirna slovenska grozljivka z izvirno izbiro krajevno-časovnega okna, ki prepriča s prepletom zgodovine, kriminalke in temačnih skrivnosti. Zgodba je mojstrsko strukturirana, atmosferična in polna arhaičnega jezika, kar učinkovito pričara temačno vzdušje odročnega kraja. Avtor s premišljenimi liki ter z domiselno simboliko in dialogi oživi svet, ki je hkrati strašljiv in domač. Čeprav bi si razlaga simbolov in nekatere podzgodbe zaslužile več pozornosti, roman s tremi dramatičnimi vrhunci ves čas drži napetost. Stilsko je ambiciozen, pogosto zahteva pozorno branje, a se to bogato obrestuje. Zgodovinsko ozadje in lokalne posebnosti so vključene z občutkom in dodajo zgodbi globino. Gre za izredno dobrodošlo osvežitev slovenskega žanrskega pisanja. Vrhunska atmosfera, inteligentna zgradba in poglobljen pristop k grozljivosti postavljajo roman ob bok najboljšim. Toplo priporočilo za vse ljubitelje žanra – gre za več kot spodbuden prvenec.
Ko ocenjujem prebrane knjige, se pogosto dotaknem sloga pisanja. Kotnikov 'Mor' ni nobena izjema. Njegova kombinacija moderne in arhaične slovenščine je na trenutke delovala neposrečeno. Vendar razumem, da bi knjiga, ki se dogaja leta 1816 izpadla smešno, če bi jo pisali izključno v modernem jeziku; ker je jezik živa stvar, pa samo v stari slovenščini tudi žal ne znamo več ne pisati, niti brati.
Največje razočaranje celotne knjige je bilo spoznanje, da gre za še en hvalospev moškim in zasramovanje žensk. Čeprav se zgodba res odvija pred več kot 200 leti, bi se jo v 2025 dalo spisati vsaj toliko inkluzivno, da bi, četudi le za las, prestala osnoven Bechdelov test. Tako pa skozi celotno buklo spremljamo kup hrabrih in močnih moških, ženski liki pa so odrinjeni na stran, redko omenjeni, pa še tedaj le v kombinaciji z zlimi silami.
Zgodba kot grozljivka sama po sebi se mi zdi solidno spisana. Kot osebo, ki jo koncept religij močno zanima, mi je bilo izredno zanimivo brati o 'boju' med krščanstvom in starodavnimi poganskimi religijami. Želim si, da bi bilo tega še več, tako kot tudi grozljivih prizorov - delo ima vendarle kar 500 strani in se je na trenutke rahlo vleklo. Zaradi tega sem tu in tam brala malo bolj površno in se sprašujem, ali sem kaj zgrešila, ali pa določene zadeve res niso bile razpletene do konca?
Za zaključek še kratko priznanje: Zelo dobro se zavedam, da knjigo ocenjujem malo pristrano, ker je produkt slovenskega avtorja, se dogaja na slovenskih tleh ter predstavi del stare slovenske folklore, četudi bolj fantazijsko, kot realistično.
---- 🇬🇧
When reviewing books, I often touch on the writing style. Kotnik’s 'Mor' is no exception. His combination of modern and archaic Slovenian at times felt a bit awkward. However, I do understand that a story set in 1816 would seem ridiculous if written entirely in contemporary language; but since language is a living thing, we unfortunately no longer know how to write or even read exclusively in old Slovenian either.
The greatest disappointment of the entire book was realizing that it’s yet another praise of men and belittlement of women. Although the story is indeed set more than 200 years ago, in 2025 it could have been written at least inclusively enough to—barely—pass the basic Bechdel test. Instead, throughout the entire novel we follow a bunch of brave and strong men, while women are relegated to side characters, often described only in connection with dark forces.
As a horror story in itself, I think the book is solidly written. As someone deeply interested in the concept of religion, I found it fascinating to read about the “battle” between Christianity and ancient pagan religions. I only wish there had been more of that—as well as more terrifying scenes. After all, the book spans 500 pages and at times dragged on a bit. Because of this, I occasionally skimmed and wondered whether I had missed something, or whether certain plot points truly were left unresolved.
To conclude, a short confession: I’m well aware that I’m judging the book a little subjectively, since it’s the work of a Slovenian author, set on Slovenian soil, and draws from Slovenian folklore—even if presented more fantastically than realistically.
Srhljivka v pravem pomenu besede s filozofskimi razmišljanji o obstoju Boga/bogov, dobrega in zla, poganstva in krščanstva, iz perspektiv zelo različnih ljudi. Nikoli, niti na koncu knjige, ne izveš vsega o tem, kaj se pravzaprav dogaja v vasi, in tako je tudi prav, saj se temačno in skrivnostno vzdušje zato ohrani do zadnje strani.
Toplo priporočam vsem ljubiteljem kriminalk in grozljivk. Mor je pravi knjižni sladkorček, ki preprosto vleče v branje in ki ga želiš imeti na svoji knjižni polici.
Za ljubitelje misterijev, ki v realni čas naše zgodovine elegantno vpletejo nadnaravne podobe groze, bo Mor izredno simpatično odkritje. Historični ‘whodunit’, ki ga vodi mlad mestni orožnik, poslan na vas, da razišče ozadje nenavadne smrti, se kmalu po njegovem prihodu sprevrže v napeto povest o krvavi grozi, ki besni v temačnosti zakotne vasice. Zgodba živi nekje med detektivsko grozljivko Sleepy Hollow in pošastno avanturo The Witcher (kjer je, kot v zgodbi Mor, pošastnost vedno podvržena dilemi svojega nastanka), obenem pa nudi avtentičnost domače krajine in pristnih medosebnih odnosov. Napeto čtivo, ki dodobra razburka domišljijo in spomni, da so včasih pošasti le odsev naše morale. Priporočam, če se le ne bojite senc (in gozda).
Kotnikovi knjigi se komaj pozna, da gre za avtorjev prvenec – tako ambiciozno je zastavljeno prepletanje zgodovine, fantazije in kriminalke. Karakterizacija glavnih likov je odlična, zgodba dodelana, moreča atmosfera prepričljivo ustvarjena, umestitev v drugačen čas in kraj pa posrečena. Gre za več kot samo spodbuden začetek obetavne pisateljske kariere in dobrodošlo obogatitev pri nas zapostavljenega žanra.