V knjigi so zbrane zgodbe 27 avtoric in avtorjev, ki govorijo o izkušnjah ljudi z demenco oziroma o življenju z ljudmi, ki imajo to bolezen. Kratke zgodbe niso samo temne in nesrečne, ampak tudi prikupne, tople in srčne. So prijetno branje, obenem pa opisujejo simptome in tegobe pri demenci ter nakazujejo pomoč oziroma rešitve. Pospremljene so s strokovnimi komentarji dr. Zdenke Čebašek Travnik, ki je kot specialistka psihiatrije in sistemska družinska terapevtka odlična poznavalka odnosov v družinah, kjer živijo osebe z demenco, ter spremno besedo prof. dr. Zvezdana Pirtoška, ki je vodilni slovenski strokovnjak na področju demence.
Krasna zbirka, ki ponuja izjemno pomemben uvid v stigmatizirano in zapostavljeno tematiko. Vsi se staramo, ne pa nujno na enak način. In kot zdravnik praktično vsakodnevno srečujem scenarije iz te knjige, predvsem pa je eden, ki se stalno ponavlja - nesrečna nemoč svojcev, ki ne vedo več, kako doma skrbeti za osebe z napredovalo demenco. "A ne more vsaj malo ostati v bolnišnici, dohtar?" Tukaj, kjer je pod nadzorom - ker je zvezan na posteljo in zadet od uspaval.
Takšne in podobne dileme in tragike odpirajo zgodbe različnih avtorjev in avtoric. Med njimi so seveda nekatere boljše od drugih, skupno oceno pet zvezdic pa sem dodelil predvsem zato, ker kot celota knjiga enostavno deluje. Zgodbe so kratke, kompaktne, povedne, udarne, komentarji dr. Čebašek pa dodajo strokovno noto izkušnji. Po branju te knjige je nemogoče ostati ravnodušen in marsikdo bo direktno iz fotelja zavil k svoji mami, očetu ali babici ter jih objel in jim iskreno povedal, kako vesel je, da so "tukaj" - v pravem pomenu besede.
Kot soavtorica knjige Kje so moji ključi je seveda ne morem oceniti povsem nepristransko – a jo vseeno iskreno in z vsem srcem priporočam v branje. Gre za zbirko zgodb o ljudeh, ki živijo z demenco ali ob njej, prepletenih z njihovimi osebnimi doživljanji, stiskami, spomini in trenutki svetlobe. Ob vsaki zgodbi so strokovni komentarji, ki ponujajo širši kontekst, dragocene razlage in praktične nasvete. Zato je knjiga zanimivo in prijetno branje tako za laično kot strokovno javnost. Verjamem, da bo knjiga marsikomu v oporo in uteho. Ne ponuja enostavnih rešitev, temveč pokaže, da v težkih izkušnjah nismo sami. V zgodbah je veliko topline, človečnosti in globoko razumevanje. In čeprav govorimo o demenci – temi, ki je pogosto prežeta s strahom – je v knjigi prostor tudi za nasmeh, nežnost in upanje.
Kje so moji ključi? je več kot zgodba o demenci – je ogledalo naši družbi. Ob branju sem spoznal, kako malo v resnici vemo o demenci, kako neuki in nepripravljeni smo, ter kako hitro se približujemo obdobju, ko bo staranje prebivalstva ena ključnih družbenih tem. Knjiga opozarja, da nas prihodnost z več izzivi na področju demence čaka ne glede na to, ali smo pripravljeni ali ne.
Najbolj močan vtis pa pusti spoznanje, da kot družba za zdaj ne delamo skoraj nič: premalo izobraževanja, premalo razumevanja, premalo podpore. Ta knjiga bi morala biti obvezno branje za vsakogar, ki verjame, da se moramo začeti pravočasno pripravljati na izzive staranja – ne šele takrat, ko trkajo na vrata našega doma.
Odlična zbirka kratkih zgodb o različnih vidikih demence, o pojavnih oblikah simptomov, ki jih prizadeti bolniki, njihovi svojci in skrbniki doživljajo vsak iz svojega zornega kota. Zgodbe so pospremljene tudi s strokovnim komentarjem priznane psihiatrinje. Obvezno branje za vse, ki slutite, da so raznovrstne spremembe pri vas ali vaših bližnjih, lahko posledica te krute bolezni, ki nas oropa naše edinstvenosti.