Kako pokopati mamo, ki je še živa

by Nadja Ebner

Ko ženska, ujeta med zahtevami materinstva in senco lastne preteklosti, poišče psihoterapevtsko pomoč, upa, da bo našla nov način za pristnejši odnos s skoraj najstniško hčerjo. Toda proces, ki naj bi bil usmerjen v prihodnost, jo neizprosno potegne nazaj – v otroštvo, zaznamovano z napetostjo, alkoholizmom in neizrečenimi bolečinami.

Na terapevtskem kavču se odvije potovanje v njeno notranjost, kjer še vedno prebiva prestrašena deklica. Vprašanja, ki jih je predolgo potiskala v ozadje, zdaj kričijo po odgovoru. Kako zaceliti rano, ki je nikoli ni imela priložnosti poimenovati? Kako ne ponoviti zgodb, ki so ji bile položene v zibelko?

Bo znala najti pot iz temnega psihološkega gozda? Bo zmogla zaceliti materinsko rano, ki jo je sama nehote poglobila? Bo znala pretrgati večni cikel vračanja v prestrašeno deklico, ki lahko le nemočno zmrzne?

246 pages, Paperback

Published July 1, 2025

About the author

Sem ljubiteljica knjig, pisane besede, narave in življenja v drugačnih kulturnih kontekstih. Sobivam s partnerjem, tremi otroki, psom, suhimi južinami, komarji (neprostovoljno), osami, ki si gradijo bivališča na žaluzijah, in mačkom, ki v resnici živi pri sosedih (krivim našega psa – ni zaradi mene, čeprav sem ga enkrat stuširala s protiklopnim šamponom).

Reviews

[Ajda Naklada · Rating 4 out of 5]

Naslov prvenca Nadje Ebner po svojem učinku na bralce malce spominja na uspešnico Vesela sem, da je mami umrla. Vsekakor to ni knjiga, ki bi jo brez dodatne razlage lahko bral na kakšnih družinskih počitnicah in enako zagotovo je to eden od naslovov, ki najbrž bralce istočasno pritegnejo in odbijejo. Vsekakor pa je to tudi knjiga, ki bralca nauči, da je nekatere odnose v življenju res potrebno "pokopati."

Nadja v svoji knjigi na zelo zanimiv način opiše svojo življenjsko zgodbo. Prebiramo jo skozi njene obiske pri terapevtki, ki jo je začela obiskovati zaradi teže odnosov in preteklosti. Sam terapevtski proces je opisan realno in podrobno, brez dajanja občutka, da imajo terapevti nek čudežen gumb, na katerega pritisneš in je v trenutku vse v redu. Opisuje svoj odpor do terapevtskega procesa, zanikanje, težave pri identificiranju samih težav in kasneje tudi kruto soočenje z njimi. Med vsem tem pa nas avtorica ves čas prestavlja v preteklost, v otroštvo z mamo samohranilko, ki se je prevečkrat po uteho zatekla k alkoholu.

Zgodba je vsekakor boleča, a za preveč ljudi še kako poznana. Je odličen prikaz tega, da nasilje ni zgolj klofuta, ampak je oblik nasilja veliko več in tiste ostale včasih bolijo in puščajo posledice še veliko huje, kot fizično nasilje. Odnos med mamo in hčerko je že v osnovi in že brez alkohola in težkega socialnega statusa zapleten in velikokrat naporen.

Ker sama nisem imela takšne izkušnje, se z zgodbo nisem povezala na osebni ravni, sem pa začutila, da je bilo že samo pisanje za avtorico izredno terapevtsko in verjamem, da bo takšno tudi branje za tiste, ki s seboj nosijo podobno zgodbo. Težko ocenim knjigo, ki je tako osebna in surova, saj se mi zdi ka narobe reči, da mi je bila všeč. Nikomur ni namreč všeč, da morajo določeni ljudje prenašati takšne stvari, kot jih (je) Nadja.

Vsekakor knjigo priporočam vsem, ki ste imeli lastno travmatično izkušnjo, podobno Nadjini, in tistim, ki vas zanima podrobnejši vpogled v terapevtski proces.

[Sabina_bere · Rating 5 out of 5]

Potrebujemo še več takšnih spodbujajočih in navdihujočih knjig, kot je Nadjina.
Medsebojni odnosi so kompleksni, posebej težko pa je, če si v težkem odnosu s svojo družino. Odnosa mame z otrokom si običajno ne predstavljamo toksičnega, kot to beremo v knjigi 'Kako pokopati mamo, ki je še živa' (že naslov močno pritegne pozornost). Za marsikaterega bo šokantno dejstvo, da so lahko tudi mame zelo toksične in o tem se bistveno premalo govori.
Knjiga nas vodi skozi terapijo s psihologinjo. Avtorica ob tem razodeva svojo nemoč, bolečino, jezo in ljubezen do matere alkoholičarke, ki z manipuliranjem in prevzemanjem vloge žrtve svojo hči trajno zaznamovala. Žalosti me, kako lahko nekdo, ki ti je dal življenje in naj bi ti predstavljal ljubečega starša, to spremeni v dolgotrajno psihološko vojno. Normalno, da imaš starša rad in bi mu rad pomagal, ampak vedeti moraš tudi svoje meje, sicer to hitro privede do roba razuma. Je pa to zelo, zelo težka situacija. Tako da gredo vse pohvale avtorici za izjemno knjigo, ki da veliko v razmislek.
Pisanje je ganljivo, boleče in pretresljivo, vseeno pa nudi upanje, da se zavemo, kako pomembno je duševno zdravje.

[Sara · Rating 5 out of 5]

Odlično branje. Poglobljeno - brez da bi bilo zateženo. Zelo lep tok in močna pripoved, ki popelje v spomine in vodi po sedanjosti. Knjiga odpira marsikatero vprašanje o družbenih pričakovanjih, lastnih občutjih, poglabljanju vase, razumevanju širše slike, razumevanju samega sebe in še kaj.

Iskreno sem se bala, da bo knjiga težka, v resnici pa je bila prava osvežitev. Zelo lep jezik z zrelimi razmišljanji in bolj ali manj zrelimi miselnimi procesi, s katerimi sem se večkrat lahko poistovetila - četudi ne hodim na psihoterapijo in nimam težavnega odnosa z mamo. Tako da bravo avtorici za ta oris in kvalitetno pripoved, priporočam vsakemu.

[Anja Molan · Rating 5 out of 5]

Knjiga me je prevzela z iskreno in ranljivo pripovedjo o težkih odnosih v družini, nasilju in globokih ranah iz otroštva. Avtorica se odloči prekniti škodljive vzorce in omogočiti boljši odnos s hčerko. Pogumno se poda na pot odkrivanja svojih globin s pomočjo psihoterapevtke. Všeč mi je, kako jasno prikaže terapevtski proces – kot da sediš z avtorico na kavču pri terapevtki. Pokaže, da je delo na sebi proces, ki se nikoli zares ne konča. Ob tem subtilno odpira pomembna vprašanja o podedovanih travmah, odnosih in o tem, kako lahko začnemo razumeti sebe na globlji ravni. Posebej dragocen je opomnik, kako pomembno je poslušati svoje telo, saj nam prav telo pogosto pove, kaj v resnici potrebujemo.

To je knjiga, ki bi jo priporočila vsem, ki jih zanima, kako terapija poteka, ki se želijo soočiti s svojimi demoni ali pa si želijo vsaj začeti pogovor o spremembah. Avtorica piše življenjsko, brez floskul, njen slog je topel, realen in slikovit, zato se knjiga bere hitro, a v tebi pusti odmev, ki te spremlja še dolgo po zadnji strani.

[Eva Kermavnar · Rating 5 out of 5]

Knjiga, o kateri razmišljaš še dolgo po tem, ko obrneš zadnjo stran. Zgodba, ki preizkuša in odkriva, a na nežen in spoštljiv način, kot dobra psihoterapija. Pravzaprav so terapije opisane tako dobro, da sem imela včasih občutek, da avtorica prisluškuje mojim pogovorom na terapiji. Ali pa, da imava isto terapevtko. 😊

Roman, vredna branja, a vsekakor izziv. Slovenci imamo globoko zakoreninjen simbol Cankarjevske matere in zgodbe, ki prikazujejo drugačno resničnost, so delikatne a še kako nujno potrebne.

Čestitke avtorici za tako intimen, ranljiv in hkrati izjemno pogumen roman!

[Mo Ja · Rating 5 out of 5]

Z branjem knjige sem odlašala zaradi njene teme. Mislila sem, da me bo preveč potlačila. Potem pa je preprosto prišlo do tega, ko sem jo morala vzeti v roke in zdaj vem, da je prišla k meni ravno ob pravem času.
Nadja izjemno dobro opiše svet otroka, ki odrašča ob samohranilki in alkoholiku, ter pokaže, kako se z nerešenimi travmami sooča v odraslem življenju.To je knjiga, ki jo iskreno priporočam in ne samo otrokom alkoholikov. Mislim, da bi vsi, še preden postanemo starši, morali skozi podobno terapijo, da ne prenašamo svojih psihičnih bremen in vzorcev na otroke. To bi morala postati praksa, tako kot je danes materinska šola.
Všeč mi je bilo tudi to, da je knjiga napisana brez uporabe osebnih imen (seveda z nekaj izjem, kot so Mel Gibson, Jane Austen, Sokrat …).
Še posebej konec mi je bil všeč. Ponavadi me konci knjig takšne tematike pustijo prazno ali pa so preveč "pocukrani". V tej knjigi pa je konec realističen, iskren in zato toliko bolj ganljiv.Knjiga, ki jo resnično priporočam.

[Matteja LV · Rating 4 out of 5]

Zanimiva zgodba, detajlno gre v pogovore s psihoterapevtko in glavno junakinjo, ki se skušq distancirati od odnosa z mamo. Mislila sem, da je to fiktivna zgodba, zato me je presenetilo, ko sem ugotovila, da Nadja piše po resnični izkušnji. Vsekakor ni bilo lahko in preprosto branje, zato je trajalo dalj časa, da je bila knjiga prebrana. Zaključek me je presenetil.

[Olga Frantar]

malo težka, nisem prebrala do konca. Dobro predstavljen proces psihoterapije

[Leopold spanovic · Rating 5 out of 5]

Po 15 letih skupnega življenja misliš, da poznaš nekoga. Potem pa prebereš njeno knjigo in ugotoviš, da si šele zdaj zares razumel.

"Kako pokopati mamo, ki je še živa" ni lahka knjiga. Je pa nujna.

Nadja piše o terapiji in družinskih odnosih z iskrenostjo, ki te prime za vrat. Ni teoretiziranja, ni pametovanja – samo gola resnica o tem, kako težko je prekiniti vzorce, ki jih nosimo iz generacije v generacijo.

Večkrat sem jo našel za računalnikom ob nespodobnih urah. "Pišem," je rekla. Zdaj, ko sem prebral rezultat, razumem, zakaj je morala pisati ravno takrat, v tišini, ko so vsi spali.

Ta knjiga je kot dobra terapija – boli, ampak zdravi.

Moj najljubši del? Ko opisuje, kako se uči biti drugačna mama svoji hčerki, kot je bila njena mama njej. Tu sem se našel tudi jaz – v vseh tistih trenutkih, ko se trudimo biti boljši starši, partnerji, ljudje.

Za koga je ta knjiga:
- Za vse, ki ste kdaj sedeli na terapevtskem kavču
- Za tiste, ki še zbirate pogum, da bi šli
- Za vsakogar, ki se sprašuje, zakaj ponavljamo iste napake

P.S.: Ja, vem – partner, ki daje 5 zvezdic, sumljivo. Ampak stavim jutranjo kavo, da se boste strinjali. ☕

[Lejla Ebner · Rating 5 out of 5]

Mami, mislim, da bi tvojo knjigo morala prebrati čisto vsaka mami ❤️