Prepo-parki

by Nina Valič

Moč prijateljstva in umetnosti, samosvoj humor in topli družinski odnosi so osrednje osi pripovedi, ki se odvija na kulisi urbanega življenja.

Butl in Nonč. Prvi zadržan in previden, drugi sproščen in samozavesten. Prvi je žogo zamenjal za grafitarske spreje, drugi je športnik z dušo in telesom, veže ju tesno prijateljstvo. Njuno domišljijo buri skrivnostno in nevarno zapuščeno gradbeno območje, polno grafitov, ki jih za sabo pušča skejterska gverila SkLJ8. Poskušata odkriti, kako se prebiti do njih, potem pa nekega dne dobita priložnost, da si to, kar je moč videti le na video posnetkih, ogledata še v živo …

Pisateljski prvenec Nine Valič je bil nominiran za nagrado modra ptica 2024. Knjiga prinaša razgibano, vabljivo in motivno svežo zgodbo, ob kateri bralci in bralke ne morejo ostati ravnodušni.

208 pages, Hardcover

Published June 24, 2025

Reviews

[Matic Slapšak · Rating 4 out of 5]

Moje mnenje lahko preberete na https://maticpise.com/2025/09/01/prep...

[Nina · Rating 5 out of 5]

Neverjetno topel in sončen mladinski roman o Butlu in Nonču, dveh zvedavih prijateljih, ki si močno želita videti grafite skejterskega kolektiva, ki ga že dolgo občudujeta na družbenih medijih. Tak bi v resnici moral biti svet, ki obdaja vsakega mladega človeka. Noben lik v knjigi ni zloben, vsi si med seboj pomagajo, se podpirajo in skupaj rastejo. Ta knjiga prav seva ljubezen in prijateljstvo in pomen tega, da smo skupaj. Kar še enkrat jo bom prebrala.

[Tanja Šterman · Rating 3 out of 5]

Preberem kar nekaj mladinskih romanov in očitno sem se že tako navadila na njihovo problemsko naravnanost, da sem tu ves čas čakala, kaj se bo zgodilo strašnega. Idilična (idealizirana) družina z razumnim in ubogljivim trinajstletnikom, ki kliče starše mamulka in dad (oče je Kanadčan) in se najraje od vsega crklja v njuni spalnici. Zavzeti in čuteči učitelji, ki spodbujajo ustvarjalnost otrok. Sošolci, vsak s svojimi talenti in značaji, a vsi po vrsti prijazni in prijateljsko naravnani. Dvajsetletni grafitarji, ki se prijazno družijo s trinajstletniki in njihovim odraslim sorodstvom.

V drugem delu romana sicer pride do resnejših tonov, a ne s tiste strani, kot bi bralec pričakoval. In potem so spet vsi skupaj srečni, ljubeči, prijazni in čuteči.
Ja, saj na nek način se strinjam - zakaj ne bi mladim bralcem za spremembo ponudili nečesa pozitivnega, neko upanje, da obstajajo tudi topli medčloveški odnosi in ne le nasilje, ignoranca in brezobzirnost. A tole je bilo za moj okus žal pretirano osladno in kičasto.