Obraz

by Vesna Lemaić

Turisti so že tu, lačni mestnih zanimivosti. Zakaj ne bi iz njih izvlekli denarja in popravili zamakajoče strehe? Zakaj jih ne bi povabili v prostor, v katerem naj bi strašilo, in jim tam izpulili še nekaj dodatnih evrov za spominke iz kosti? Ker se potem začnejo dogajati nepojasnljive stvari.

Zgodba, ki nam jo predstavi pisateljica Vesne Lemaić, se poda v somrak, v cono nespoznavnega, ki se razpira v konkretni realnosti sodobne družbe. Roman posredno naslavlja socialno razslojenost, vprašanje gentrifikacije, turistifikacije in dostopa do stanovanj. Knjiga se spogleduje z žanrom grozljivke.

312 pages, Hardcover

First published January 1, 2025

Reviews

[Sergej Novaković · Rating 3 out of 5]

ful odstekan sam mal šund

[mo · Rating 5 out of 5]

Zelo, zelo prijetno presenečena. Roman se mi zdi nekaj posebnega in ob njem sem nekako postala lačna še več slovenskih zgodb, ki se "spogledujejo z žanrom grozljivke". Stisko glavne junakinje res čutiš, nekateri prizori vzbudijo grozo, ob drugih se lahko hahljaš. Sploh pa je tematika prekomernega turizma in stanovanjske krize še kako aktualna (da ne omenajmo tudi celotne sage s tovarno Rog).

Udarnost se mogoče nekoliko izgubi na koncu, saj sama ne maram, da se zadeve razjasnijo v monologih, ampak oprostim. Zelo všečna mi je bila tudi vključitev Župančičevih otroških pesmi, mislim, to je pa res neka klasična poteza grozljivk, ne? Vsekakor ne bo po godu vsakemu bralcu, ampak meni je odštekanost, ki jo Vesna Lemaić pokaže tu res ugajala in se zdaj zelo zanimam za njene ostale romane in zbirke kratkih zgodb.

[Tanja Šterman · Rating 3 out of 5]

Roman govori o mladih ljudeh, ki prebivajo v skvotu. V ospredju je Bruna, dekle z opazno brazgotino na obrazu, ki jo skriva pod kapuco. Izpostavljeni so problemi mladih danes, pomanjkanje stanovanj, služb, ki bi zagotavljale več kot golo preživetje, gentrifikacija, množice turistov, za katere so prebivalci le kulisa ...
Bruna, Ula, Jan in Pero dobijo idejo, da bi služili denar z vodenjem turistov po skvotu. Izmislijo si zgodbo o sobi, v kateri straši duh Josipa Broza - in ta zgodba dobiva nove in nove razsežnosti z vsako skupino turistov.

Roman nato prehaja v fantazijske sfere (na platnicah piše, da se poigrava z žanrom grozljivke). V sobi se dogajajo čudne stvari in Bruna počasi izgublja nadzor nad situacijo. Postane obsedena z Davorjanko Paunović - Zdenko, Titovo medvojno ljubeznijo, nato z neko tajnico, ki je nekoč delala v tej zgradbi, vmes pa njena brazgotina živi svoje življenje, prerašča ji obraz, ... in kljub temu, da ne maram nerealističnih, fantazijskih leposlovnih del, so mi bili ti odlomki fascinantni in v bistvu najboljši del romana. Realističen del romana me zaradi precej suhoparnega sloga ni tako pritegnil.
Vmes se pa kot bizarna protiutež pojavljajo odlomki pesmi za otroke Otona Župančiča ...

Skrajno čudno vse skupaj, nihala sem med očaranostjo in wtf občutkom - na nek način me je branje spominjalo na Kolarjevega Onečejevalca, le da je bilo tam bolj ali manj le wtf brez očaranosti.