Napeta turistična kriminalka za vse ljubitelje skrivnosti, prepleta zgodovine in spoznavanja mest.
Kriminalist Polde se je nerad odpravil na dopust, saj ga je žena Poldka prepričala, da ga bosta, po desetih letih pohajkovanja po slovenskih hribih, preživela na otoku Lošinj. V turističnem naselju Lopari Poldetu pritisk dvigne že mali apartma, ko pa na bližnji plaži Ridimutak odkrijejo moško truplo, začne ves zadovoljen raziskovati na svojo pest. Se je v nevihtni noči res zgodil umor? A kaj, ko je na dopustu. Poldetu prepovejo vpletanje v preiskavo; v celoti jo prevzame hrvaška policija. Pa vendar mu žilica ne da miru in kmalu najde motive pri vseh, ki svoj dopust prav tako preživljajo v turističnem naselju Lopari.
Medtem ko boste s Poldetom odkrivali, kaj se je pravzaprav zgodilo, kako se je zapletlo in kako razpletlo, boste prehodili številne sprehajalne poti po Lošinju in Cresu, spoznali krajevne legende in zgodovino ter raziskovali znamenitosti. Uživali boste na samotnih plažah in plavali v čudovitem morju.
Pisateljica. In bralka. Rada imam drugačne zgodbe. Pišem drugačne knjige. Vsaka je samosvoja, vsaka posebna. Ste vedeli, da ima ena od mojih knjig kar dva konca? Da ima ena namesto naslovov poglavij horoskope? Da v eni od knjig glavna junakinja potuje skozi čas in se znajde v kar nekaj od svetovnih katastrof; med drugim doživi tudi potres v Ljubljani. Da izumim izraz revnomanija in ga pojasnim? Ter se v ZMENIKIH pogovarjam z Ivanom Cankarjem?
Knjiga je napisana na način, da se zelo približa bralcu. Pisateljica zna zgodbo predstaviti tako, da nas hitro pritegne in ohrani našo pozornost do konca. Poleg napete vsebine nas knjiga obogati tudi z zgodovinskim znanjem. Med branjem se tudi večkrat nasmejemo. Konec zgodbe je popolnoma nepredvidljiv, kar knjigi doda še poseben čar. Z veseljem bi jo priporočila tudi drugim, saj je prijetna, zabavna, napeta in hkrati poučna.
Spreten preplet potopisa in kriminalke, kot smo vajeni že iz avtoričinih zadnjih knjig. Za moj okus morda na sredini malo preobsežna, ampak če je hotela s Poldetom in Poldko prehoditi cel Cres, drugače ni šlo :). Prijetno branje, kjer samo krimi dejanje ni v ospredju, tako da po knjigi lahko posežejo tudi nežne dušice, ki ne prenesejo pogleda na kri. V glavnem, mene je knjiga zintrigirala, da se tudi jaz odpravim na Cres in ga prehodim po dolgem in počez. Brez najde trupla na osamljeni plaži, prosim. To prepuščam Poldetu in Poldki, ki mislim da še nista rekla zadnje besede. Zatorej Mojca, piši!
Zelo prijetno branje. Kriminalka v slogu Agathe Christie, kjer samo krvavo dejanje ni v prvem planu, ampak so bolj pomembne zgodbe in razmišljanja ljudi. Zgodba teče gladko, jezik je lep, liki so zanimivi in simpatični. Na zanimiv način je vtkanih veliko zgodovinskih dejstev in turističnih informacij o krajih, kjer se zgodba dogaja. Ravno prava mera humorja in razmišljanja o aktualnih stvareh, s katerimi se lahko poistovetimo. Privlačno, zabavno, z nepričakovanim zaključkom. Vsekakor priporočam.
V svoji knjigi ZADNJI DOPUST, Mojca Rudolf spet razvaja v svojem stilu ☺️ s karakterji, ki jih vzameš za svoje, s humorističnimi vložki in zanimivimi resničnimi dejstvi o Cresu in Lošinju, ki jih premišljeno vpelje v sicer napeto in dobro strukturirano zgodbo, ki te vleče do zadnje strani! Knjigo toplo priporočam v branje, ob njej se boste nasmejali, zadrževali dih in grizli nohte, vmes pa še kaj novega izvedeli in kakšno zanimivo bralno priporočilo dobili ☺️ Sama sem bralni čas za to knjigo 'raztegnila' na dva dni, več pa žal ni šlo 🤭
Tale mi pa ni šla tako hitro kot prejšnja kriminalka. Sem mislila, da bo na lahkotno, pa se nikakor nisem mogla povezati z glavnim junakom. Sama nisem od nekih kriminalk, mora biti še kaj ljubezni vmes.
Sproščujoče branje ob zasneženih večerih, ki te preseli na tople plaže in s soncem obsijane obmorske poti. Ravno prav napeta kriminalka, začinjena s "potopisnimi" vložki, preobrat na koncu, preprosti in zanimivi liki, všečen slog pisanja... Prosim, ne pošljite še kriminalista Poldeta v penzijo! 😃
Prijetno branje za mrzle poznonovembrske dneve. Ko je dopust le še oddaljen spomin, do naslednjega poletja je pa še dolgo. Všeč so mi bili opisi narave, plaž, mestec, ... no, ker je meni najljubši kraj na Cresu Punta Križa, sem pogrešala kaj več o tem kraju, a je Poldka lepo povedala, da je zanjo to preveč samoten kraj za dopust. Zame pa ni lepšega kot ovce, jeleni, minimarket, odprt par ur dnevno in vaška gostilna. In kup knjig v prtljagi, seveda.
Če ne bi bilo kratkega prologa, sploh ne bi vedeli, da beremo kriminalko - skoraj pol knjige traja, da pridemo do trupla! A pravzaprav me to niti ni motilo; z užitkom sem brala lahkotno zgodbo o paru srednjih let na dopustu, o ljudeh, ki sta jih srečevala in o izletih, na katere sta šla. In o knjigah, ki jih je Poldka brala na plaži.
Odlična ocena torej za lahkoten berljiv roman in malo nižja ocena za kriminalko. Proti koncu se zadeve malo nenavadno razpletajo, za trenutek sem dobila vtis, da prihaja še preobrat ... Pa, ja, saj vem, da to ni bistveno - ampak: Polde in Poldka? Res? V romanu je celo opisano, kako sta dobila ime, a kljub temu. Polde in Poldka mi zveni tako kot Mujo in Haso ali Pipi in Melhijad ali ... pač kot neka lika iz risanke ali absurdnega vica.
Kljub temu pa se ne bi branila nadaljevanj serije o kriminalistu Poldetu. Naslovnica malo namiguje na to.