77: Osrečenost v času Luke Dončića Primoža Reparja ni biografija ali športna kronika, temveč poglobljen esej in filozofska razprava o osebi, ki s svojo vztrajnostjo nagovarja sodobni čas.
Avtor skozi refleksijo o Luki Dončiću odpira vprašanja o identiteti, smislu, krhkosti in milosti – o tem, kdo smo, ko vse odpade, in kaj ostane, ko ni več spektakla. V središču knjige ni zmaga, temveč človekova notranja moč, ki se razkriva prav v trenutkih ranjenosti.
Knjiga je napisana v jeziku eksistencialne revolucije, z odmevi Kierkegaarda in Rožanca, ter ponuja bralcu prostor za razmislek, tišino in iskanje resnice, ki ne potrebuje dokazovanja. Luka Dončić je tu več kot športnik – je simbol padcev in vstaj, nežnosti in trdnosti sredi razpadajočega sveta.
To ni knjiga o njem, temveč knjiga o nas – o tem, ali še znamo postati oseba, verjeti v dar, v krhkost, in v resnico drugega.
"Osrečenost v času Luke Dončića je edinstvena knjiga, ki se bere kot esej, filozofska meditacija, predvsem pa kot molitev v času apokalipse, zapiše njen avtor. Knjiga sledi usmeritvi, ki jo je založba Apokalipsa odprla z izdajo eseja Demon Iva Daneua Marjana Rožanca. Sestavljena je iz krajših zapisov nekaterih pomembnih košarkarskih akterjev (Ivo Daneu, Sergio Tavčar, Igor Đurović), fotografij Luke Dončića, predvsem s tekmovanj, iz akcije, in pa Reparjevega eseja, v katerem združuje številko 77 kot apokaliptično-mistični simbol, Kierkegaardov izraz Salighed in Luko Dončića kot ime eksistencialne figure našega časa. Repar piše o njegovi igri in vsem, kar v njej prepoznava, kar se v njej skriva in odkriva: »Luka igra tako, kot bi življenje šele s tem, ko stopiš vanj, postalo resnično.« Piše o tem, kako košarkar ostaja svoboden, pristen, ranljiv in konec koncev presežen."
Bizarna knjiga, ki izvaja intelektualno masturbacijo nad Dončićem s sklici na Kierkegaarda in Merleau-Pontyja. Esej v knjigi je skoraj zanimiv, ampak zakaj je to izšlo kot fotoknjiga? in zakaj so eseju priložene molitve Dončića in religiozni notranji monologi? in zakaj so v njej pesmi o Dončiću kot "junaku resnice"? Tisti del o spontanosti Dončićevega giba kot izmik totalizarijoči sili spektalka je res skoraj zanimiv. Ampak knjiga pa je bizarna.