Najprej je izginila lestev. Nato so pomrli golobi. Potem se je pojavil fond 47, kamor so se stekale devizne dajatve vseh republik nekdanje Jugoslavije. Česa tako zagonetnega kriminalistični inšpektor Robert Obrh, stari znanec iz Čmrljevega žleba, v svoji ne prav dolgi in ne ravno blesteči karieri še ni videl. A to le zato, ker še nikoli prej ni srečal človeka, kakršen je »jugoslovanski Christiaan Barnard«: upokojenega srčnega kirurga dr. Vladimirja Baumgartna, ki je morda nekoč (morda pa tudi ne) življenje podaljšal samemu Titu.
»Ušabti« je izraz za drobno figurico, grobni pridatek iz časa starega egiptovskega kraljestva, kakršne je danes vsaj nespodobno, če ne kar prepovedano imeti doma. Pravzaprav je služabnik, ki gospodarja spremlja do konca ─ v smrt in onstran, če je treba … Kdo tu komu služi? Je to sploh še kriminalka? Ali morda popis neke manipulacije? Odgovore na vprašanja ponuja branje tega inteligentnega romana, ki se ne pusti umestititi v noben žanr.
Če pričakujete kriminalko, boste ostali praznih rok. Kriminalistični inšpektor Robert Obrh je daleč od briljance. Še nobenega primera ni razrešil. Zato ga pošiljajo na banalne, nepomembne naloge. Tokrat mora ugotoviti, kdo je ukradel lestev upokojenemu srčnemu kirurgu, Vladimirju Baumgartnu. (Cel roman mi je šel na živce nejgov priimek ... ni Baumgartner, kot bi mi bilo logično, ampak Baumgarten. Ampak ok, to ni bistveno.)
In potem se začne pleteničenje, nakladanje, zavlačevanje, ... v nedogled. Obrh skuša nekako priti do problema ukradene lestve, a Baumgarten vodi pogovor, kamor njemu ustreza. Govori o svojih potovanjih v Afriko, o umetninah, ki jih je prinesel od tam, med njimi je tudi ušabti, drobna figurica, ki predstavlja služabnika.
Vmes izvemo tudi nekaj več o Robertu Obrhu, o njegovi izvorni družini, njegovi odločitvi za poklic, njegovih kompleksih. "Robertu so bili od nekdaj ljubši porazi; v njih je našel varno pribežališče pred odgovornostjo."
Kljub temu, da je Ušabti bolj psihološki roman kot kriminalka, konec prinese zanimiv preobrat. In kljub neskončnemu zavlačevanju in okolišenju je roman daleč od dolgočasnega. Lepo se bere in to je zasluga spretnosti pisateljice. Napisati 200 strani o ... pravzaprav o ničemer, a doseči, da je branje privlačno in zanimivo, gotovo ni enostavno.