Pogovori z Bogom

by Eva Mahkovic

V srcu Pogovorov z Bogom stoji preizkus z ognjem: literarni in resnični. Požar v družinski hiši na božični večer se skozi Pogovore izriše kot vrhunec tega, kar je že leta napovedovala naraščajoča vročina podnebnih sprememb. Pa vendar: kako pisati po tem, ko se vse življenje pripravljaš na najhujše, nato pa najhujše zavzame obliko, ki si jo je bilo nemogoče zamisliti?

Pogovori z Bogom so tretje delo Eve Mahkovic, ki raziskuje meje in oblike avtofikcije. Skozi besedilo skupaj z avtorico ugotavljamo, kje se konča oseba in začne fikcija, kakšne so zakonitosti literarnih postopkov in kakšne življenja, predvsem pa, kako pisati in živeti, ne da bi si prisvajali tisto, kar ni naše, in si pustili vzeti tistega, kar je.

Pogovori so meditacije o strahu, bolečini, samoti in grozi, ki pa ne glede na vse – ali pa prav zato – odpirajo prostor tudi za milost.

Eva Mahkovic je praktična dramaturginja, prevajalka, predavateljica dramskega pisanja na AGRFT in piska avtofikcije, avtorica romanov na tak dan najbolj trpi mastercard (2019) in TOXIC (2023) ter dramskega besedila Alica v deželi strahov (2022), ki je bilo krstno uprizorjeno v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu. Rada ima hibridne žanre, pop, tatuje cvetlic, fotografije smeti, zgodovinsko netočne adaptacije romanov, občutek, ko za stvari, misli in čustva najdeš prave besede, in jesen.

152 pages, Paperback

Published October 1, 2025

Reviews

[Heli · Rating 5 out of 5]

Nihče ne piše kot Eva Mahkovic (Hvalabogu! Ena je dovolj.)

[Brina · Rating 3 out of 5]

pojma nimam, res. mogoče se vrnem nazaj, ampak neke okvirne misli:
a) definitivno drugačna knjiga v primerjavi s "toxic", se mi zdi, da je subjekt še bolj v svoji glavi, v mislih, kar je včasih pelje do tega, da se bralec ne more točno povezati z vsebino (to je popolnoma moja stvar)
b) zunanja struktura knjige je zmedujoča, mogoče bom kasneje, ko se vrnem k njej, bolj jasno videla vizijo pri ločevanju poglavji od podpoglavij od podpodpoglavij, a trenutno mi ta ni bila točno jasna
c) sredinski del je highlight knjige
ko sem dve leti nazaj prebrala toxic, sem bila popolnoma navdušena nad novo obliko pisanja proze, objavljanja proze. še vedno jo iz tega vidika občudujem, pisateljica je edina v slovenskem prostoru, ki na tovrsten način piše prozo ter ji uspeva - drznim si reči, da je bila ta knjiga ena najbolj pričakovanih v letošnjem letu. a včasih sem se vprašala, kdaj bo bralcem dovolj? kdaj se bo tak način literarne forme tako razpasel, da bo delo kričalo izključno samo 'ego,ego, ego'?
ne trdim, da so to moje dokočno izoblikovane misli. nekako sem poskusila transkribirati voice, ki sem ga poslala tjaša tik potem ko sem knjigo zaključila, v povezano in strnjeno obliko.
sej vem, vse bo v redu.

[Anja Drab · Rating 5 out of 5]

Tole je bilo pa daleč največje presenečenje tega leta. Nekako se s prejšnjimi deli Eve Mahkovic nikakor nisem mogla poistovetiti, Toxica niti nisem uspela prebrati do polovice, medtem ko me je Mastercard najbrž našel ob nepravem času, in sem z vsem tem roza imiđem okoli njenih knjig do tovrstne literature postala rahlo (to je seveda samo blaga oblika prislova) cinična. Najbrž sem avtorici s tem delala krivico, še večja verjetnost je, da sem jo sebi. Ne vem. Vem pa, da me je ta knjiga pustila brez besed, ker je na večino mestih povedala točno to in tako, kot bi to in tako povedala sama. Mogoče pa je to (božji?) znak, da dam še eno šanso tudi Toxicu in Mastercardu. Ne vem. Vem pa, da so Pogovori z Bogom nekaj najboljšega, kar se mi je v literarnem pogledu zgodilo letos.

[ela · Rating 3 out of 5]

Kar tako naprej??? I guess??

[Nina Pernina · Rating 4 out of 5]

Ljudje so iz neznanega razloga prepričani, da sem zelo močna, v resnici pa se moje srce vsak dan stisne v majhno škatlico.

Za vse nas bralke Toxic-a nas je Eva Mahkovic z novim delom ne samo prizemljila, ampak dobesedno pahnila na zemljo v “moshfeghovski” dilir vročičnih dni in obsesivnega opazovanja mrtvih živali. Brezizhodno klastrofobično.

Tudi v tej knjigi se Eva preigrava s krščansko ikonografijo s poudarkom na življenjih svetnic. Na način, kako je opisala življenje sv. Neže, si ga bom zapomnila in se ne bo izgubil med številne svetnike, ko več ne veš, kdo je kdo (podobno kot pri antičnih zgodbah).
Najmočnejši del knjige je zame srednji, kjer opisuje nesrečo s požarom in ga lahko beremo kot najbolj realen avtobiografski prikaz iz Mahkovicevega življenja, medtem ko za ostale zapise težko določimo, kje je meja med realnim in fikcijo.
Osrednji del izstopa tudi po tem, da se ne povezuje s prvim in zadnjim delom. Sicer pa, kdo je rekel, da mora biti avtofikcija časovno in vsebinsko sosledna?

Skozi celotno besedilo se avtorica sprašuje: “Ali obstaja manjša različica prostora, kot je hortus conclusus?” Mi kot bralci pa si ne želimo ujetosti v neprijetne in obskurne misli pripovedovalke ter doživljanje katastrofe in ob branju zato iščemo vrata hortus conclusus, da jih odpremo in spet zadihamo.

[tjaša · Rating 5 out of 5]

Kr fire ta knjiga 🔥

[tia · Rating 4 out of 5]

"občutki, ki se jih ne da razumeti, besede zanje ne obstajajo"
nekatere stvari v knjigi pa so, kot bi nekdo ujel moje misli na papir :')

[Lencica · Rating 5 out of 5]

Ta knjiga mi je vsec verjetno zato ker mejim na verskega fanatika ko se obkrozam z marijami in iscem svecke svetnic. Dozivljam jo bolj osebno od predhodnic ker miselno podobno brodim (ali pa zato ker ne folgam TS). I ❤️‍🔥 graficni dizajn.

[Tina · Rating 4 out of 5]

Mogoče se ne bom dotaknila slovenske duše, imam pa vsaj rožnato lavo v rokah, odrezano uho v travi in na črnem ozadju gori bakla.

Skoraj tako dobro kot mastercard, čeprav na znatno drug način. Evo Mahkovic res cenim, ker s svojim pisanjem in s tem, da je nekompromisno ona sama, omogoča, da vidim svet zunaj svojega mehurčka. Pokaže, da si lahko intelektualka in valid kljub predsodkom, ki bi jih imela jaz iz preteklosti do tebe zaradi tvoje afinitete do torbic in botoksa. V resnici je ta zabloda, da si boljši od nekoga drugega zaradi nekih arbitrarnih kategorij, res smešna, ampak človek rabi en tak push, kot je branje Mahkovic, da to res ponotranji. Občudujem pogum za tem, da na papir spraviš svoje manj laskave vzgibe in stojiš za njimi. In slovenska duša je dotaknjena ... vsaj ena.

Ob 14.29 imam na ulici pred službo panični napad. Od zunaj ne bi nihče rekel, da se z mano karkoli dogaja. Medtem ko razmišljam, da bi nujno potrebovala ljubezen in bližino, sicer pa vsaj potrditev in pozornost, opazim plakat Gorenjske banke z geslom: Življenje je prekratko, da bi čakali na nekoč.

Potem je z mano takoj spet vse v redu.

Pogovori z bogom je manj random kot prejšnji dve knjigi. Obstaja rdeča nit vročine, ki precej dobro povezuje poglavja, notri je foreshadowing, veliko časa lahko v veliki meri slediš miselnemu toku. Zelo močan vtis pustijo scene vročičnega delirija z vso ikonografijo živalskih trupel in krščanskih podob. Všeč mi je literarni prijem nekakšnega razširjenega povzetka s komentarjem, ki ga avtorica naredi s Katico iz Heilbronna, pa tudi z dramo Črna žival žalost. Osrednji del knjige je kar težko predelati, ker je zelo boleč, mislim da bom o njem še dolgo razmišljala. Vesela sem bila, da je zaključek vendarle malo optimističen. Eden meni najbolj zanimivih delov ima dober razmislek o odločitvi za materinstvo in o potencialnem obžalovanju. Tudi, zelo lepa uporaba jezika in odlično lektorirano (kar bi lahko bilo samoumevno, ampak žal ni).

[Tanja Šterman · Rating 4 out of 5]

Če bi znala pisati tako kot Eva Mahkovic, bi znala oblikovati svoje misli in ubesediti, zakaj so mi njene knjige všeč. Pa ne znam. Tudi tokrat sem že na prvih straneh padla v njene misli, ideje, njeno gosto nasičeno pisanje in posrkalo me je v vrtinec. Za razliko od njene prejšnje knjige, Toxic, sem imela manj težav z razumevanjem referenc (O Taylor Swift in Gilmore Girls namreč ne vem nič in pri Toxicu sem morala stalno guglati, da sem vedela, o čem sploh govori.) Lahko bi rekli, da je pisanje Eve Mahkovic precej generacijsko pogojeno - sploh kar se tiče pop kulture - a hkrati obravnava strahove, negotovosti, vprašanja, ... ki se tičejo vseh generacij.

Avtofikcija. Poletje. Vročina. Življenje, ki gre mimo okna in se obrne stran. Bog, ki ne odgovarja na vprašanja. Svet, ki se raztaplja v julijski sopari. Katica iz Heilbronna iz igre Heinricha von Kleista. Sveta Neža. Ogenj v drami Črna žival žalost Anje Hilling. In ogenj v družinski hiši avtorice. Po tem zelo osebnem in intenzivnem poglavju mi je bil zadnji del nekako odveč - ni se me tako dotaknil kot ostalo.