Gora ni zadeta : zadet je, kdor gre gor

by Alen Steržaj

Nova knjiga glasbenika in popotnika Alena Steržaja, znanega tudi kot člana skupine Big Foot Mama, je pustolovščina iskanja poti na »konec sveta« – Aziji naproti. Pot, ki se začne na ljubljanski železniški postaji ob bureku, konča pa v Jayapuri na Papui – na skrajni točki kontinenta pred velikim oceanom –, se odvija čez tisoče kilometrov, skozi številne tuje dežele s »čudnimi« kulturami in bizarnimi običaji, monumentalnimi človeškimi in naravnimi stvaritvami ter nepredvidljivimi, stresnimi in nevarnimi situacijami, ki avtorja podzavestno silijo v spoznavanje samega sebe in lastnih psihofizičnih meja. Eden najbolj fascinantnih potopisov leta, napisan z odličnim posluhom za ritem poti in pisanja.

Popotovanje je premikajoča se učilnica življenja. Včasih pekoče, kot močno začinjen kari. Včasih blagodejno, kot odkrit pogled in prijazna beseda popolnega neznanca. Kako biti odprt, da se ti razpre vsa lepota dotlej nepoznanega sveta? Kako biti zaupljiv, a ostati previden? Kako odpihniti predsodke, naphane s stereotipi? Kako se naposled, četudi s težavo, naučiti barantanja – na Teheranskem bazarju ali na nagnetenih ulicah indijskih mest? Trenutki čudenja in veselja, negotovosti in bojazni. Meje, ki jih ne smeš prečkati v kratkih hlačah. Mimobežne podobe zemeljskega raja se menjujejo s prizori bede in razčlovečenja. Templji resnične in templji tržne duhovnosti. Seanse z marihuano. Tudi Nepalci radi pobegnejo iz vsakdanjosti. Sicer pa z marihuano častijo Šivo! V kačji restavraciji ugrizneš v svoj lastni strah. Se nekje na Kitajskem znajdeš v zgodbi, ki se zdi kot kriminalka. Dobiš na krožnik sečuansko raco, ki to ni. Se zaljubiš v lepoto Kitajskega krasa. Predvsem pa srečuješ in tkeš vezi z ljudmi. Od Irana, Pakistana, Indije, Nepala, Kitajske, Burme, Mjanmara, Tajske, Kambodže, Vietnama, Bornea do Papue. Kratke in krhke, vendar nepozabne vezi, ki se spletejo in odpletejo med krajšimi in malo daljšimi postanki na dolgi poti, ki se je začela na Balkanu in zaključila na skrajni točki našega sveta.

370 pages, Paperback

First published January 1, 2025

Reviews

[Sabina_bere · Rating 5 out of 5]

"Če kje, sem se na tej poti prepričal, da civilizacija ni le ena. Da nobena ni bolj civilizirana od druge; kvečjemu drugače. Presenečen? Začuden? Zgrožen? Šokiran? Vse to, ja - toda jaz v tem vidim le raznolikost človeškega bivanja - ne pa manjvrednosti!"

To pa je eden najbolj zanimivih potopisov, kar sem jih kdaj brala. Sproščen slog se prepleta z globokim zajemanjem različnih azijskih kultur, ki so nam tuje (ponavadi so nam predstavljene s predsodki in stereotipi). Sama imam le splošno predstavo o Aziji, zato sem se z veseljem poglobila v izkušnje iz prve roke. Spremljati Alena na poti je bilo neverjetno doživetje, v živo pa je zagotovo bila nepozabna izkušnja. Seveda ni vse lepo in rožnato na potovanju, ampak človeka take izkušnje okrepijo in ga naučijo življenjskih lekcij. Kulture se razlikujejo od države do države, tako kot so različni tudi ljudje. Zanimivo je brati tako razgibane zgodovine ljudstev in človeka kar ima, da bi spakiral nahrbtnik in šel po svetu.

Me pa hkrati grize vpraša, kako bi bilo, če bi šla ženska sama na potovanje v Azijo? Sodeč po prebranem potopisu (in po časopisnih novicah), je za moške definitivno bolj varno, pa tudi vprašanje je, kam lahko gredo ženske popotnice zaradi družbenih pravil določenih držav (patriarhat, šovinizem in seksizem). Da ne bo pomote, previdnost in varnost na mestu veljata za vse.

Pronicljivo, duhovito, sproščeno in niti kanček dolgovezno branje! Toplo priporočam.

[Mojca Rudolf · Rating 5 out of 5]

Teden dni sem se potepala po Aziji. Resnica je, da potovanja človeka bogatijo. Ko spoznaš življenja drugačnih narodnosti, vere in običajev, se spremeniš tudi sam. V nekatere kotičke sveta pa me nikakor ne vleče (beri Indija), vendar pa zelo rada berem o tamkajšnjem življenju. Tudi zato, še boljši vzrok pa je ta, da je avtor v knjigi potoval kar iz Ljubljane (in to ne z letalom!) pa vse do Hongkonga, tam pa se mu je zazdelo da tu še ni konec sveta. Tako je nekako knjiga razdeljena na dva ločena potovanja, med katerima pa mine vrsto let.
Všeč mi je avtorjev pripovedni stil. Prav ničesar ni preveč, predvsem se ne ustavlja ob nepotrebnem obširnem opisovanju. Vsega je ravno prav, predvsem pa doživetij. Neverjetno lepo mi je bilo potovati z njim z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi, se srečevati z raznolikostjo, ki mu jo je prinesla vsaka država posebej. Počutila sem se, kot da sem bila skorajda tam: videla vse tiste ljudi, znamenitosti, razlike med državami; in skorajda okušala vse tiste jedi, le da sem se ob čričkih, žabah, kačah in celo taranteli, malce namrdnila, je pa bilo o tem zanimivo brati, predvsem o pojedinah s kačami in pripravami jedi iz njih...
Malce sem se zabavala z ugotavljanjem, katerega leta je avtor potoval po Aziji in si določila okvir petih možnih let in ob nekem podatku končno ugotovila pravo letnico in da sem imela prav. A bržkone se veliko od takrat ni spremenilo. Ljudje so prijazni ali pač ne. Njihova vera je zgodovinsko pogojena. Ali, kot nekje zapiše:
- V Iranu morajo biti ženske zakrite, pri sikhih morajo biti zakriti moški. V Iranu so lahko moški odkriti, a morajo imeti dolge hlače. V Zlatem templju sem bil lahko v kratkih hlačah, nisem pa smel biti odkritih las! V pakistanski mošeji Vazirja Khana ravno obratno ... In medtem ko se Iranci posmehujejo moškim z dolgimi lasmi, sihki prepovedujejo striženje! Kako naj boga iščoči človek ve, kam naj se včlani - čigav bog ima prav? Čista zmeda! -
Ja, res je hecen ta svet. Če ga ne prepotuješ sam, so tu potopisi. Če so dobro napisani, kar ta nedvomno je, dobiš kup zanimivosti in 'kosti' za razmišljanje ...
Na drugem potovanju se odpravi od Mnjamara (ko se tam situacija dovolj umiri, da lahko tja potuje) pa vse do konca sveta, do Indonezijske Papue na Sentani. Vmes so seveda doživljaji vseh držav skozi katere gre. Vsaka po svoje zanimiva in drugačna. Tako kot ta knjiga, ki je nedvomno pristala na moji lestvici potopisov med top slovenskimi potopisi. Samo upam lahko, da bo Alen nadaljeval z zapisom v knjigi še kakšnega od njegovih številnih potovanj. Izvrstno napisano, kar je najbolj pomembno: težko nehaš brati, res izjemno zanimivo, včasih šaljivo, včasih se zamisliš, kdaj pa kdaj ob napisanem ostrmiš, včasih pa pokimaš, ker ti je znano.