Zgodba romana Krvavec je tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču. Ampak kaj zares pomeni ostati živ na najdaljšo noč v letu?
Sodobna slovenska vampirjada! Navdušil me je cinični, zlovoljni, zdolgočaseni in kritično misleči pripovedovalec Ambrož, ki je netipično slovensko zelo konkreten in aktualen - udriha po številnih prepoznavnih elementih slovenske družbe. Ob branju njegovih monologov sem se izredno zabaval, pogosto tudi režal. S prihodom na Krvavec sicer humor nekoliko posega v vzdušje groze, ampak to ne zmoti tako kot mestoma psihološko neprepričljivo in logično pomanjkljivo akcijsko dogajanje (na nevarnost se odziva preveč ležerno, ne poskusi vsega, niti ne vloži posebne energije v prepričevanje žene in/ali družbe, celo mirno gre spat itd.; njegov prijatelj Vid ve vse, pa ni jasno, zakaj je ukrepal šele zdaj itd.). Kakšni dialogi so tudi okorni in slog bi bilo treba izčistiti, ampak tako pač je, ko knjiga izide v samozaložbi. Če upoštevamo to, pa gre znova za oranje ledine slovenskega grozljivega žanra. In avtorja odlikujejo tekoča berljivost, smisel za humor in napetost, zaradi česar tudi precej zlajnan žanr vampirjade deluje izredno zanimivo in ... potentno. Vsekakor ponovim: tole je bolje od marsikatere tuje uspešnice tega žanra, ki sem jo prebral v zadnjih letih, predvsem pa bolj sveže od marsikatere, tudi zelo hvaljene slovenske kriminalke. Zelo se veselim avtorjeve naslednje knjige in res upam, da ga bo opazila tudi kakšna od slovenskih resnejših založb.
Oda nergačem v srednjih letih, ki imajo za odtenek preveč dolgočasno življenje🫣 Na Krvavcu je zdaj sneg… ocitno tudi kri… Super knjiga. Temačno, duhovito, pametno!