Dete iz gozda

by Sergej Curanović

Romaneskni prvenec Sergeja Curanovića ponuja za slovensko literaturo zelo netipičen imaginarij, Dete v gozdu je ekološka kriminalka, skrivnostnica in družbeno-politični roman z elementi nadrealizma. Roman je plod domišljije. Še več, roman je plod domišljije, kakršno v slovenski literaturi močno pogrešamo.

Moški prispe v kraj, v katerem naj bi prevzel podedovano družinsko domačijo. V njej najde dnevniške zapiske pradeda, policijskega inšpektorja iz začetka prejšnjega stoletja. Pradeda je okupiralo izginotje lokalnega profesorja. Tudi ta je zapustil skriti dnevnik, v njem pa zapis o tem, kako je globoko v gozdu v spolni združitvi s starim hrastom spočel naslovno Dete, dekletce, ki je zraslo iz debla – a hkrati ostalo zraščeno z njim. Je to čista fantazija? Je šifriran zapis realnega, a morda spornega dogajanja?

275 pages, Hardcover

Published October 9, 2025

Reviews

[Igor Harb · Rating 4 out of 5]

New weird po slovensko. Iz debla rojeni otroci. Večgeneracijski družinski prepleti na robu incesta. Medica. Tajni policisti. Ogromno seksa. Ogromno otrok. Teme, ideje, koncepti in zapleti niso optimalno zaključeni, pusti pa knjiga nenavadno vzdušje.

[Dejan Kalabić · Rating 1 out of 5]

Kljub potencialu zelo zmedeno, predvsem pa dolgočasno.

[Aljoša Harlamov · Rating 3 out of 5]

Ne vem točno, kaj napisati o tem romanu. Slogovno se po mojem vidi presežek od prvenca. Konsistenten slog, ki zajema tudi v neologizme in arhaizme, ampak zelo izčiščen. Samo vzdušje zanimivo, skrivnostno, kafkozno. Nekje na robu distopije in popolne fantazije. Tudi liki so precej kafkovski, še najbolj glavni s svojimi včasih ne povsem pojasnjenimi (seksualnimi) vzgibi in drobnjakarsko samoanalizo (še nekoliko bolj toksičen v svojih zaključkih in mizoginih pripisovanjih krivde (ženski) žrtvi). Tudi nekaj fantastičnega dogajanja in vzpostavljanje razmerij do tega dogajanja je podobno kot pri Kafki. Po drugi strani pa nisem uspel prodreti do ene ali nekaj relevantnih in razdelanih tem. Ko se že zdi, da se pripoved osredotoči na eno, da bo nekam (pri)šla, preide v drugo, potem nazaj, pri čemer se uklanja neki fabulativnosti in v resnici ne razdela nobene od zadanih tem (človek/narava, begunci, avtoritarna oblast, vprašanja potomstva in pritiska prednikov itd.). Nenavadno, inovativno, a po drugi strani nekako brezsmerno, brezidejno.

[Booker · Rating 5 out of 5]

Zelo dobra knjiga, vredna avtorja Plavalca.

[Tanja Šterman · Rating 2 out of 5]

Precej sistematično sledim novim romanom slovenskih avtorjev in veliko jih tudi preberem. Temu sem se pa vztrajno izogibala. Ko sem prebrala opis vsebine, sem nekako vedela, da ni zame, da mi ne bo všeč, da ga ne bom razumela.

A tik pred razglasitvijo deseterice za kresnika sem se vseeno odločila, da ga preberem.

Protagonist podeduje hišo na podeželju in v njej najde pradedkov dnevnik. Pradedek je preiskoval izginotje nekega profesorja in ob tem naletel na njegov dnevnik. Tako se pisanje kar kmalu zakomplicira v zgodbo v zgodbi v zgodbi. Všeč mi je bilo, da je Curanović v pradedkove zapise vpletel nekaj arhaičnih izrazov - tako je bilo lažje slediti, kdo sploh pripoveduje.

Sama zgodba je pa - bizarna. Fantazija? Distopija? Alegorija? Otrok, ki se rodi (preobrazi) iz drevesa, fantazijska bitja z ostrimi zobmi, ki se potikajo po gozdu, vmes pa realnost: policisti, begunci, ženska, ki dela v muzeju ...
Pri tovrstni literaturi sem izgubljena tudi zaradi sloga, ki je popolnoma stvaren, realističen, pripoveduje pa o neresničnih, fantazijskih rečeh. Očitno moj um preklopi na fantazijo ali pravljico, če je slog poetičen oziroma če je očitno, da gre za otroško pravljico. Tukaj sem pa enostavno zmedena.

Pač. Očitno nisem dojela .... tako nekako kot Kolarjevega Onečejevalca lansko leto ...
(Prebrano aprila 2026)