Do kam segajo korenine krivde, se sprašuje Agnes, medtem ko v prostranem gozdu išče svojo sestro, da bi zgladila spor, namesto nanjo pa naleti na skrivnostno skupnost. Kresničevje, romaneskni prvenec Ajde Bračič, nas med svoje strani zvabi kot nežno svetlikanje med praprotjo, kot prodoren klic živali v noči, kot toplo ognjišče sredi zime. Zgodbe enigmatičnega puščavnika Valentina, zloveščega kometa, ki se nezadržno približuje, neobičajne bukve ter drugih prebivalcev gozda se kot micelij razraščajo skozi prostor in čas. V roman vstopajo elementi srhljivke in ekologije, pa tudi motivi iz ljudskega slovstva in zdravilstva. Gozd je namreč večji od posameznih usod, ki se prepletajo med njegovimi koreninami in vejevjem.
Ajda Bračič is an author, editor and architect. Her literary debut, a short story collection Leteči ljudje (Flying People) was awarded the kritiško sito (critics' choice) award and Maruša Krese award for short prose, as well as having been nominated for best Slovenian literary debut of 2022. Her poetry, prose and essays have been published in several Slovenian anthologies, newspapers, magazines and the radio. Some of her stories have been translated to English and German.
Zanimiv roman, ki nekako združuje dandanašnje apokaliptično vzdušje in nemoč v soočenju z (samo)uničevanjem narave in družbe, "kritiko" hipijevstva in njuejdž združb (pa obenem nekakšno fascinacijo z "vrnitvijo k naravi"), družinske travme in njihovo dednost ter katoliško (oziroma mistično, tragično človeško) krivdo. Slogovno večinoma odlično ostaja nad sentimentalnostjo opisov narave in se odpira večpomenskosti in pomenljivosti. Odlični so zlasti Valentinovi deli (posebno konec), kjer slog in vsebina najbolj sovpadata. Nekoliko nenavaden pa je konec romana, ki se izteče precej realistično in celo precej banalno, nerazvito in odrezano (z mešanico grozljivke in kriminalke). Vsekakor od vseh slovenskih romanov z letnico 2025, ki sem jih prebral do zdaj, glavni kandidat za kresnika 2026.
Knjiga se čudovito bere, Ajda Bračič je pač mojstrica prefinjenega jezika in sloga. Me pa vsebinsko ta roman ni povsem prepričal, zdelo se mi je, da je vanj vtkanih kar malo preveč različnih elementov in paralelnih zgodb. Mogoče sporočajo ravno to, kako je vse, kar je na nekem kraju že kdaj bilo, med seboj (duhovno, duševno, ali še kako drugače) povezano.
Slogovno je roman tako fantastično lep in dovršen, da je bila zame vsebina skoraj postranska. Tematika krivde je v literarnem smislu dokaj ... ekhm, "slovenska", ampak podana je tako jezikovno virtuozno, da me to ni zmotilo. Vedno znova sem se čudila, kako se da (in resnično deluje, kot da avtorica to stori zlahka) na novo iznajti ubeseditev stare snovi. Mojstrsko.
Kresničevje. Škopnik. Nočni gozd. Luna. Kapljice rose. Čemaževi popki. Mah. Vzdušje. Zgodba? Je to zgodba o sestrah Agnes in Klari? O njuni mami? O skupini mladih ljudi, ki želijo živeti v sožitju z naravo? O Valentinu in Anici? O gozdu kot poslednjem zatočišču pred uničevalnostjo današnjosti? Zgodba o krivdi in odpuščanju? Morda je bila zame to še najbolj zgodba o bukvi.
In pa, seveda, Kresničevje je zgodba o meni. Najboljše zgodbe, najboljše leposlovje je tisto, ki se me dotakne, ki me nagovori, da se potopim vanj in najdem samo sebe.