Stephan Schäfer - 25 zadnjih poletij
Nekega poletnega dne se ob jezeru po naključju srečata dve povsem različni osebi. Pripovedovalec romana je družinski mož in oče, ki mu življenje krojijo urniki, obveznosti in telefon. Na drugi strani je Karl; kmet, ki mu življenjski ritem narekuje zgolj krompir, ki ga goji. Spontanemu pogovoru sledi vabilo na kavo, ki se razvleče v druženje, ki pripovedovalcu spremeni pogled na življenje. Čemu dajemo pozornost in čemu dovolimo, da obvladuje naš vsakdan?
Ta kratek roman (ima le nekaj več kot 150 strani) je prava zakladnica življenjskih modrosti, ki se ne dotaknejo le prvoosebnega pripovedovalca, ampak tudi nas bralcev. Zagotovo se s pripovedovalcem vsi poistovetimo, sploh v časih, ko se nam zdi, da moramo biti ves čas na voljo, sicer bomo kaj zamudili ali koga pustili na cedilu. Karl nas skozi svoje lekcije uči, da skoraj vsaka stvar v življenju lahko počaka in da smo mi tisti, ki nepomembnim rečem dajemo težo. Če vse to drži, smo mi tudi tisti, ki lahko odločamo, kaj pač ni pomembno in kdo ali kaj si ne zasluži naše pozornosti in časa.
Knjigo bi najbrž pol leta nazaj brala povsem drugače, kot jo berem danes. Ko se ti zaradi bolezni ustavi čas, ko vidiš, kaj je v resnici pomembno, ko ugotoviš, da čisto vse lahko teče brez tebe, tisto, kar ne more, pa bo počakalo, se šele zaveš, da si ti sam tisti, ki si nalaga nepotrebne pritiske. Svet se na videz vrti hitreje, kot se je sto let nazaj, v resnici pa smo mi tisti, ki življenju narekujemo tempo. Narava še vedno potrebuje zimo, da si spočije. Krompir še vedno potrebuje okrog 100 dni, da obrodi. Le mi mislimo, da se nam mora vse zgoditi tukaj in zdaj – in da moramo vse izvedeti (in sporočiti) zdaj, točno v tem trenutku. Pa nam ni treba!
25 zadnjih poletij je popolna knjiga, da se ob njej malce ustavimo in zadihamo. Toplo priporočam.