September leta 1532. Turki so pred vrati Maribora. Vodi jih sam Sulejman Veličastni. Z vidika zgodovine človeštva je to mimobežna epizoda. Za ljudi, ki so bili tam, je ta dogodek neskončno več. In prav o njih piše Dragan Potočnik. Ne v črnobeli maniri zgodb o junakih in strahopetcih, ljubezni in sovraštvu ter zvestobi in izdaji. Potočnik svojim junakom dovoli, da so ljudje. Kajti naj bodo na tej ali oni strani zidu, so vsi del iste zgodbe. Zgodbe, ki je z zornega kota zgodovine človeštva epizoda, za njih pa neskončno več. Zgodbe, ki je večna, vedno ista in vselej drugačna, predvsem pa brez izjeme kompleksna in večplastna. Ker »sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda ga lahko tudi odložimo.«