Dohtar in Povodni mož

by Aljoša Harlamov

Poleti leta 1835. Dohtar ponoči vinjen pade v Ljubljanico in se naslednjega jutra zbudi na bregu pred trnovsko cerkvijo. V grozi ugotovi, da je iz reke potegnil napol razpadlo truplo zadavljene ženske … Metternichov čudaški odposlanec z Dunaja trdi, da verjame v njegovo nedolžnost, toda za odkritje pravih storilcev mu da samo deset dni – sicer bo zaprl kar njega. Dohtar med preiskovanjem umora kljub vsej pesniški domišljiji hitro spozna, da se v mestu dogaja marsikaj, o čemer se mu niti sanjalo ni.

Genres: Crime

368 pages, Hardcover

First published November 24, 2025

Reviews

[Boštjan Gorenc · Rating 5 out of 5]

Dokler je knjiga samo v kranjskem jeziku, bom tudi svoje mnenje kar po kranjsko zapisal, akoravno cesarju na Dunaju to ne bo pogodu.

Aljoša Harlamov je v okvire napete zgodbe razpostavil osebe, ki jih bolj ali manj podrobno poznamo iz šolskih klopi in ustvaril prepričljivo zatohlo ter po urinu in kislem vinu zaudarjajočo Ljubljano izpred 190 let. Iskanje zločinca se prepleta s filozofskimi razmisleki o literaturi in svobodi, Harlamovovovovov (nikoli ne vem, pri katerem zlogu se je treba ustaviti) pa z jedkim humorjem anahronistično posega tudi v sedanjost.

Največja hiba knjige je, da sem med branjem želel vrsto navedkov objaviti v IG zgodbah, pa tega nisem mogel, ker mi vest ni dopuščala, da bi z razkrivanjem zgodbe kvaril izkušnjo drugim bralcem.

[Ajda Naklada · Rating 5 out of 5]

Ko me kdo vpraša po mojem najljubšem žanru, še vedno odgovorim, da so to kriminalke, kljub temu, da jih morda zadnja leta preberem še najmanj. Pri kriminalkah je namreč tako kot pri vsakemu žanru zelo velika verjetnost, da avtor zapade v klišeje in da po velikem številu prebranih knjig iz žanra, dobiš občutek, da je vse postalo enako. Dohtar in Povodni mož je zagotovo kriminalka, ki se uspešno izogne vsem klišejem in, ki ustvari takšno vzdušje in like, da samo kriminalno dejanje v resnici kar pozabiš.

Med platnicami te knjige odpotujemo v poletje 1835. Dohtar eno od svojih pivskih turnej konča v Ljubljanici, iz katere se komaj reši, držeč se za razpadajoče žensko truplo. Preiskovalec zločina, skrivnostni Dunajčan, mu namigne, da je zanj bolje, da tudi sam poskusi najti morilca. V primeru, da se le ta ne najde, je prvi in glavni osumljenec namreč kar Dohtar sam. Dohtar se tako loti razreševanja uganke, kdo je sploh bila umorjena, kdo in zakaj jo je umoril in kakšne skrivnosti skrivajo zatohle Ljubljane devetnajstega stoletja.

Nobena skrivnost ni, da se za nadimkom Dohtar skriva dr. France Prešeren in ideja, da bi umor razreševal eden od velikih slovenskih literatov, se mi ne zdi le izredno izvirna, ampak v resnici prav zares genialna. Avtor je Ljubljano v Prešernovem času raziskal do zadnje (razpoložljive) podrobnosti in iz knjige kar veje duh tistega časa. V opisih življenja v tistem času sem tako zelo uživala, da sem na trenutke kar pozabila, da čisto zares preiskujemo umor. Poleg tega avtor nadvse uspešno v zgodbo vpleta resnične osebe in dogodke, ki pa jim pripiše določene izmišljene lastnosti, jih postavi v izmišljene situacije. S tem mu istočasno uspe vzpostaviti tolikšno zaupanje v zgodbo, da bralec skoraj verjame, da se je res zgodila in tolikšno distanco, da mu je povsem jasno, da je izmišljena.

Jezik je ravno dovolj začinjen in arhaičen, da še podpre vzdušje in selitev za 200 let v zgodovino, obenem pa je tekoč in lahko berljiv. Všeč so mi besedne igre in inteligenten humor, ki ga je v tej knjigi res polno.

Knjiga ni lahkotna in bo zadovoljila tudi zahtevnejše bralce. Iskrene čestitke avtorju!

[Blaž Lešnjak · Rating 5 out of 5]

Osvežujoče, pretresljivo, napeto, genialno.

Prosim, Aljoša, napiši še kakšno kriminalko, stvari obvladaš do potankosti.

Večkrat se sprašujem, zakaj sploh posegam po tuji literaturi, ko imamo take mojstre na slovenski sceni 😊.

[Tim Horvat · Rating 4 out of 5]

Najljubše stvari:
- jezik, kajti stavke z užitkom vrtiš po ustih kot čokoladni bonbon
- boysi so vrhunski: Smole je večji od življenja, punchable Kastelic, s tehničnim svinčnikom načrtani Čop, ekscentrični, samovšečni Kopitar
- očitno res dolgi odmori za kosilo v odvetniški pisarni, da lahko med njimi raziskuješ umore (in greš še jest domov!)
- homoerotični toni prvega prizora z Langusom na začetku
- debata z Dunajčanom o literaturi in redu (premalo tega!)
- Dunajčan na začetku romana, ko spominja na Hansa Lando
- roman naredi takšen hype glede Krsta pri Savici, da sem ga šel še enkrat brat (čestitke avtorju), poleg tega, da me je najprej čisto zmedel glede njegovega konca, ki sem ga moral preveriti (srednješolska slovenščina je že daleč)
- cenim, da mora bralec vseeno sam prehoditi zadnjih nekaj metrov, namesto da mu je vse prineseno na pladnju kot pri Agathi Christie
- Hartlovka se mi je zelo dopadla in me je spominjala na Varvaro Petrovno Stavrogino iz Besov Dostojevskega
(se nadaljuje spodaj s kvarniki)

Kaj mi ni bilo preveč všeč:
- Prešeren je sicer pronicljiv in dejansko dober detektiv, ampak je imel čudno motivacijo skozi roman: najprej se začne z grožnjo zapora, ki potem kar izzveni, saj ga vse skupaj začne "zabavati", dokler ga na koncu ne prevzame občutek pravičnosti, ampak potem vseeno "odplača svoj dolg"
- s Katro se nič ne dogaja in je očitno samo poster za tragično usodo neporočene ženske v 19. stoletju
- v bistvu sem jaz kriv, da sem preveč računal na kakšne klišejsko anti-klišejske ženske like
- Dunajčana si nisem čisto uspel predstavljati in se mi je zdel nekonsistenten: najprej je nek Cesarjev Hans Landa, vendar razen z besedami na njem ni trohice krutosti, potem se vklopi v ljubljansko smetano, potem ima neka čustva, obiskuje Dohtarja in mu vse razlaga, nato že skupaj kosita, ta dinamika mi ni bila jasna
- razen tega da je detektiv alkoholik in da se nekaj prizorov dogaja ponoči, se mi roman ni zares zdel noir; detektiv se ne zoperstavi "močnim interesom", vsaj ne v stilu nekega Chinatowna. Pravzaprav je nekaj drugega, z unikatno mešanico slovenskega/ljubljanskega vzdušja ter Dohtarjevih razumnih, umirjenih razmislekov in humornih ocvirkov, pa seveda odličnim odstiranjem skrivnosti Ljubljane v prvi polovici 19. stoletja.


**POZOR, NEVARNOST KVARNIKOV**
- brez večjih kvarnikov: nočno srečanje neke organizacije, ki me je spomnilo na srečanje KKK v Djangu
- nevihtna scena, ko zadržuješ dih, ali bo določena oseba preživela
- anekdota z mesarjem mi ni pasala v zadnjo teorijo o morilcu, zato je konec vrhunski

[Metka (metkapm) · Rating 4 out of 5]

4,5 je moja ocena in to ravno zaradi tega, kar Aljoša sam omeni v zadnjem odstavku Zahvale v knjigi 😅 haha, se mi je prvič zgodilo, da se je avtor že kar vnaprej sam opravičil za tisto kar me je motilo v knjigi 😂 Dobra Aljoša. Drugače bi ji dala 5.

Bi pa dodala, da je konec fenomenalen, mene je totalno navdušil! 

[Igor Harb · Rating 5 out of 5]

Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, a zdaj naenkrat izginule so, izpuhtele. Dunaj hoče krivca in naslovni Dohtar bo prikladno žrtveno jagnje, če ne odkrije morilca. Ljubljana noir zgodnjega 19. stoletja, ko se je pilo poceni vino in ustvarjalo temelje slovenske poezije. No, glede na to knjigo, se je tudi lovilo okrutnega morilca in iskalo pogrešana dekleta in zalezovalo skrivnostne kulte. Ja, napeto je. In presenetljivo zabavno. (No, ali pa ni tako presenetljivo, če poznate Aljošo.)

[Jedrt · Rating 5 out of 5]

Duhovit in drzen krimič, ki me je najbolj nasmejal s podrobnimi in žmohtnimi opisi ljubljanske greznice in svinjarije. Za konec takisto svaka čast — nisem niti pomislila, da bi si upal. Ironično je, da so najbolj virtuozni deli romana (zame) prav tisti najnagravžnejši.

[Anja Drab · Rating 5 out of 5]

Tokrat je Prešeren celo kul.

[Maša · Rating 5 out of 5]

Kako nepričakovano dobra knjiga! Nikoli si nisem mislila, da me bo zamikalo brati kakršnokoli knjigo o Prešernu, ampak s popolnoma noro idejo o kriminlki, so me takoj dobili. Res eno super branje, ki je hkrati zabavno, napeto, pa tudi zgodovinsko poučno. Moram pa priznati, da sem na začetku morala pogooglati Prešernove prijatelje, od učenja o njih je minilo že preveč časa. :)

Priporočam!

[Sabina_bere · Rating 4 out of 5]

**** 4, 5 zvezdic ****

"To je svet, v katerem živimo, dragi Dohtar (...). Tu ni povodnih mož, ki kaznujejo prevzetnost in odplešejo z Uršiko v valove. Tu so pošasti, ki jo brutalno zadavijo v imenu ljubezni do domovine."

To je bila imenitna detektivka, kjer spoznamo Franceta Prešerna v povsem drugačni luči. Kdo bi si mislil, da mu vloga detektiva res pristoji? Sicer se to ne zgodi ravno po lastni volji, ampak kasneje se Prešeren povsem poglobi v primer, ki se razplete na presunljiv način.

[Nina Misson · Rating 4 out of 5]

Dohtar in Povodni mož je napeto branje, v katerega se skoraj dobesedno potopiš (no pun intended). Zgodba je umeščena v trideseta leta 19. stoletja, a liki hkrati delujejo kot hommage filmu noir, ki je dobrih sto let mlajši od Prešerna in druščine. Roman tako presega okvire klasične zgodovinske kriminalke.

Harlamovu s cinizmom in ostrim smislom za humor uspe dobro znane like iz preteklosti približati sodobnemu bralcu, ne da bi pri tem izgubil občutek časa in prostora. Ljubljana je v romanu majhna, meglena in zatohla – žal pa ostaja takšna tudi danes. Morda le nekoliko manj smrdi.

[Zala Čuk · Rating 4 out of 5]

sLOLvenski klasiki 2

[Sašo Kranvogel · Rating 4 out of 5]

Globok poklon avtorju za kriminalni prvenec. Ob branju sem zelo užival predvsem zaradi sloga pisanja. Kot je že omenil David Zupančič, sem se tudi sam na glas zasmejal pri nekaterih humornih vložkih - Modrijani. Iskreno mislim, da bi mladi z večjim veseljem brali Prešerna, če se jim najprej v branje ponudi ta roman.

Zvezdico sem zbil zaradi malenkost povprečnega razpleta, kar pa nikakor ne vzame odličnosti knjigi kot celoti.

Najlepša hvala g. Harlamov za žanrsko delo in na še mnoga!

[Katja · Rating 5 out of 5]

Napeto, zabavno in odlično napisano. Ni šlo na polico prebranih, ampak na polico za vnovično branje. To se že dolgo ni zgodilo.

[Katja · Rating 5 out of 5]

Res fino branje! Sanjam, da dobimo zgodovinsko fikcijo/kriminalko, ki se dogaja na Kranjskem, še za kakšno zgodovinsko obdobje (...Kobilca in Kofetarica?!)

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

Vroče poletje 1835. Dohtar (France Prešeren seveda) kot ponavadi popiva naokrog, se krega s svojo sestro Katro, ki mu gospodinji, od časa do časa pa uredi kakšno pravno zadevo v pisarni. Druži se z Andrejem (Smoletom), Matijo (Čopom), Mihom Kastelicem, Jernejem Kopitarjem, Matevžem Langusom in drugimi znanimi osebami tistega časa. Seveda imata pomembno vlogo tudi Primičeva Julija in njena mati ... In skrivna srečanja prostozidarjev ...

Neke pijanske noči Dohtar naleti na žensko truplo v Ljubljanici. Kdo je bilo dekle? Je edina ali so še druge?

Odlična kriminalka. Slikovit jezik (ne priporočam branja med kosilom), napeta zgodba, duhovite omembe nekaterih znanih Prešernovih del, Prešeren kot Poirot (proti koncu sem dobila to asociacijo).

[Matic Slapšak · Rating 4 out of 5]

Moje mnenje o knjigi si lahko preberete na https://maticpise.com/2026/01/19/doht...

[Žiga · Rating 5 out of 5]

Sam osebno spadam med ljudi, ki jih France Prešeren kljub vsem svojim pesmim ni nikoli navdušil. Naj bo največji slovenski pesnik. Zame že ne. Se mi pa zasnova in izpeljava knjige zdita vrhunski, tako da mu morda dam še eno možnost :)

[DrPrlek · Rating 5 out of 5]

Odlična knjiga. Zelo dobro prikazano okolje, v katerega se brez težav preseliš, saj pisatelj nadgradi poznavanje oseb in okoliščin, ki si ga pridobil v šoli.

[Blaz · Rating 5 out of 5]

“Ljubi Jezus. Bog pomagaj!”

[Slavko Jerič · Rating 5 out of 5]

Enostavno odlično.

[Simon Popek · Rating 4 out of 5]

3,5 ⭐️

[Natalija Križan · Rating 5 out of 5]

Navdušena. Končno roman, zaradi katerega sem na spletu brskala za zgodovinskimi dejstvi tistega časa. To se ni zgodilo dvajset let.

Roman me je pritegnil prvič, zaradi tega kdo je avtor in drugič, zaradi teme same zgodbe.
Naš glavni lik Dohtar, se po noči težkega pijančevanja, zbudi prepleten s truplom neznanega dekleta in postavljen mu je ultimat, najti morilca, drugače ..

Zgodba je zgrajena tako, da se dokazi razkrivajo postopoma, hkrati z Dohtarjevim razmišljanjem. Mogoče je v moji glavi, vendar sem čutila napetost skozi celoten roman, v obliki vročine in sparine, ki je trajala sedem dni, dokler se ne zgodi preobrat z nevihto in »navideznim« razpletom.

Avtor pri tem bralca ne zavaja z namigi ali lažnimi sledmi, kot to vidimo pri mnogih drugih kriminalkah, temveč gradi zgodbo brez odvečnih »bonbončkov« za ugibanje. Pravzaprav sta bila le en ali dva stavka v celotnem romanu tista, ki sta resnično nakazala možnega storilca in prav zaradi tega sem morala sklepati logično in ne sumiti prav vseh po vrsti.

Slog pisanja je večinoma jasen in dostopen, z inteligentnimi in živahnimi dialogi. Kljub temu me je uporaba dialekta nekoliko odnesla, da sem morala kakšen del, še posebej od začetka romana, prebrati ponovno.
Opisi so zelo otipljivi in nazorni, saj sem imela občutek, da prizore ne le vidim, temveč jih skoraj zaznavam z vsemi čuti. Neprijetni vonj je opisan tako prepričljivo, da sem ga lahko skoraj začutila v nosnicah.

V zgodbi so tudi trenutki, ko sem se spraševala »Kam to pelje?«, vendar je avtor določene stvari namenoma razložil ali obnovil za nas, ker so šolski spomini na literarna in zgodovinska dejstva lahko že precej nezanesljivi.

Poleg kriminalne zgodbe roman ponuja tudi vpogled v družbo tistega časa, predvsem v krog intelektualcev in literatov, ki obkrožajo Dohtarja. Zopet, spomin na šolska dejstva je tu zatajil.

Čeprav je bil roman zame manjši izziv, v smislu jezika in večplastnosti zgodbe, je vseeno eden najboljših romanov, ki sem jih prebrala v zadnjem času.
In, ali niso ravno knjige, ki te potisnejo iz cone udobja in dajo hrane tvojim možganom tiste, ki pustijo najglobji pečat?

[Jakob Konda · Rating 5 out of 5]

V Sloveniji imamo problem, ker mladim Prešerna tekom šolanja tako agresivno tlačimo po grlu navzdol, da jim kasneje v življenju postane slabo že samo ob omembi laškega enajsterca, kar je velika škoda, saj je bil Dohtar res izvrsten pesnik in si zasluži vsega občudovanja, ki ga je deležen. Zdi se mi, da je ta roman spretna rešitev te težave, saj Prešerna in njegove pajdaše predstavi v zelo človeški luči, vsakega s svojo edinstveno osebnostjo, kar v bralcu zbudi sočutje in prižge željo, da bi o njih izvedel še več. Enako velja za zgodovinsko in literarno obdobje, v katerega je roman postavljen, Ljubljana tistega časa pa je prav tako mojstrsko poustvarjena. Elementi alternativne zgodovine, ki bi prav zlahka izoblikovali celo vrsto teorij zarote, so bistroumno in naravno umeščeni v zgodbo in do določene mere popolnoma smiselni, kar velja tudi za zadnje veliko razkritje, za katerega me je malo sram, da ga nisem razvozlal že prej. Tudi slog pisanja je bistroumen, lahkoten in zabeljen z resnično slikovitimi primerami, kar ustvari tok zavesti, ki bi prav lahko bil Prešernov. Na koncu se vse skupaj združi v razburljivo in zabavno branje, ki te v želji po tem, da bi končni izvedel resnico ves čas vleče naprej, obenem pa te uspe pošteno nasmejati. Le upam lahko, da Harlamov že dela na naslednji kriminalki, ki nosi naslov v stilu Cankar in usodni tek za vozom.

[David Zupančič · Rating 5 out of 5]

Skorajda bi lahko rekli, da se Aljoši vidi, da svoje življenje posveča žanru. Nič na tej knjigi ni nepremišljeno ali nedovršeno. Okolje je zanimivo. Liki so fantastični, ravno prav podobni zgodovinskim osebam, obenem pa duhovito in prikupno fiktivni. Zaplet je zanimiv. Jezik pa bogat, obenem pa hiter, berljiv, brez nepotrebne navlake, ki jo literarni elitisti čisto prevečkrat označijo za umetnostno. To je knjiga, ki jo je slovenska žanr scena potrebovala, ker dokazuje dvoje; da je naše okolje zanimivo tudi za trilerje in kriminalke, ne le za zgodbe o hlapcih in deklah; in da je žanrska fikcija lahko literarno popolnoma enako kvalitetna kot zapleteni družbeni romani, ki nabirajo prah na vaših knjižnih policah.

[Katarina Meglič · Rating 5 out of 5]

Roman me je pritegnil s prepletom osebnih vtisov in širšega zgodovinskega ozadja. Zgodba je čudovito umeščena v svoj čas, z izjemno natančnostjo in občutkom pa oživi tudi vsakdanje življenje v takratni Ljubljani. Avtor spretno prepleta motive smrti, literarne klasike, političnega dogajanja in prijateljstva, kar daje delu dodatno globino. Konec se zdi neizbežen in prav tak, kot mora biti. Kljub temu pa v meni ostaja rahla senca dvoma glede uporabe resničnih oseb – čeprav prav ta odločitev hkrati deluje tudi kot ena izmed najbolj briljantnih plati romana. Skratka: drugačno, premišljeno in zelo berljivo.