Poleti leta 1835. Dohtar ponoči vinjen pade v Ljubljanico in se naslednjega jutra zbudi na bregu pred trnovsko cerkvijo. V grozi ugotovi, da je iz reke potegnil napol razpadlo truplo zadavljene ženske … Metternichov čudaški odposlanec z Dunaja trdi, da verjame v njegovo nedolžnost, toda za odkritje pravih storilcev mu da samo deset dni – sicer bo zaprl kar njega. Dohtar med preiskovanjem umora kljub vsej pesniški domišljiji hitro spozna, da se v mestu dogaja marsikaj, o čemer se mu niti sanjalo ni.
Dokler je knjiga samo v kranjskem jeziku, bom tudi svoje mnenje kar po kranjsko zapisal, akoravno cesarju na Dunaju to ne bo pogodu.
Aljoša Harlamov je v okvire napete zgodbe razpostavil osebe, ki jih bolj ali manj podrobno poznamo iz šolskih klopi in ustvaril prepričljivo zatohlo ter po urinu in kislem vinu zaudarjajočo Ljubljano izpred 190 let. Iskanje zločinca se prepleta s filozofskimi razmisleki o literaturi in svobodi, Harlamovovovovov (nikoli ne vem, pri katerem zlogu se je treba ustaviti) pa z jedkim humorjem anahronistično posega tudi v sedanjost.
Največja hiba knjige je, da sem med branjem želel vrsto navedkov objaviti v IG zgodbah, pa tega nisem mogel, ker mi vest ni dopuščala, da bi z razkrivanjem zgodbe kvaril izkušnjo drugim bralcem.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, a zdaj naenkrat izginule so, izpuhtele. Dunaj hoče krivca in naslovni Dohtar bo prikladno žrtveno jagnje, če ne odkrije morilca. Ljubljana noir zgodnjega 19. stoletja, ko se je pilo poceni vino in ustvarjalo temelje slovenske poezije. No, glede na to knjigo, se je tudi lovilo okrutnega morilca in iskalo pogrešana dekleta in zalezovalo skrivnostne kulte. Ja, napeto je. In presenetljivo zabavno. (No, ali pa ni tako presenetljivo, če poznate Aljošo.)
Duhovit in drzen krimič, ki me je najbolj nasmejal s podrobnimi in žmohtnimi opisi ljubljanske greznice in svinjarije. Za konec takisto svaka čast — nisem niti pomislila, da bi si upal. Ironično je, da so najbolj virtuozni deli romana (zame) prav tisti najnagravžnejši.
Dohtar in Povodni mož je napeto branje, v katerega se skoraj dobesedno potopiš (no pun intended). Zgodba je umeščena v trideseta leta 19. stoletja, a liki hkrati delujejo kot hommage filmu noir, ki je dobrih sto let mlajši od Prešerna in druščine. Roman tako presega okvire klasične zgodovinske kriminalke.
Harlamovu s cinizmom in ostrim smislom za humor uspe dobro znane like iz preteklosti približati sodobnemu bralcu, ne da bi pri tem izgubil občutek časa in prostora. Ljubljana je v romanu majhna, meglena in zatohla – žal pa ostaja takšna tudi danes. Morda le nekoliko manj smrdi.
Vroče poletje 1835. Dohtar (France Prešeren seveda) kot ponavadi popiva naokrog, se krega s svojo sestro Katro, ki mu gospodinji, od časa do časa pa uredi kakšno pravno zadevo v pisarni. Druži se z Andrejem (Smoletom), Matijo (Čopom), Mihom Kastelicem, Jernejem Kopitarjem, Matevžem Langusom in drugimi znanimi osebami tistega časa. Seveda imata pomembno vlogo tudi Primičeva Julija in njena mati ... In skrivna srečanja prostozidarjev ...
Neke pijanske noči Dohtar naleti na žensko truplo v Ljubljanici. Kdo je bilo dekle? Je edina ali so še druge?
Odlična kriminalka. Slikovit jezik (ne priporočam branja med kosilom), napeta zgodba, duhovite omembe nekaterih znanih Prešernovih del, Prešeren kot Poirot (proti koncu sem dobila to asociacijo).
Odlična knjiga. Zelo dobro prikazano okolje, v katerega se brez težav preseliš, saj pisatelj nadgradi poznavanje oseb in okoliščin, ki si ga pridobil v šoli.