Ta knjiga ni le za ljubitelje športa in športnike. Še posebej je namenjena tistim, ki ne razumete, zakaj nekaterim šport pomeni toliko, da so zanj pripravljeni žrtvovati vse. Športu se je nemogoče izogniti, če vam je to všeč ali ne. Knjiga esejev Kruha in iger vam bo pokazala, da so športne zgodbe v resnici zgodbe o motivaciji, pravičnosti, o pomenu in vrednosti poraza, komercializaciji, enakosti …, so zgodbe o Luki Dončiću, Andreju Agassiju, Petri Majdič in Simone Biles …, o izjemnih, navdihujočih, ujetih in zlomljenih ljudeh.
Dolgoletni športni novinar na šport pogleda osebno – tako skozi oči otroka, ki si je najbolj na svetu želel postati športni zvezdnik, kot očeta mladega športnika, ki mu ne želi, da bi se profesionalno ukvarjal s športom. O športu razmišlja tudi kot o spektaklu in poslu ter polju družbenih napetosti.
Za to, da je knjiga napisana zanimivo in duhovito, pa tudi kompleksno in odprto, je Slavko Jerič dal od sebe 120 odstotkov in pustil srce na papirju.
Čeprav sem športnik, ne spremljam športa prav pogosto ali podrobno. S to knjigo sem se naučil precej novega in dobil vpoglede v vidike športa, ki jih prej nisem poznal. Plus, zelo dobro se bere.
Zase lahko rečem, da sem športna navdušenka. Sem zagreta (nogometna) fenica in obožujem športno (nogometno) statistiko. Zato sem že vstopila v knjigo s prepričanjem, da bom v njej našla nekaj zase. In tudi sem. Knjiga res ponuja vpogled v šport iz različnih perspektiv, tako navijaške, profesionalne, osebne kot tudi poslovne. Avtor se vsake teme loti profesionalno, kar je sicer lepo in prav, a sem po drugi strani dobila občutek, da se ne more popolnoma otresti (poklicne?) strokovnosti in poskuša vsako svoje prepričanje opravičiti. Malo so me zmotile tudi nekatere res nepotrebne razlage, ki bralce nekoliko podcenjujejo (npr. dobesedna razlaga skovanke Fedal, resno?). Ampak zdaj sem že pikolovska. Overall je to super knjiga, ki šport prikaže v vsej svoji veličini (pa tudi bedi). Želim si, da bi jo prebral vsak (kavč) navijač, ki je prepričan, da je njegova ekipa dobra le takrat, ko zmaguje.
Eseji o športu. Uvod in zaključek razmišljata o tem, kaj šport sploh je. Na primeru tekmovanja v goltanju hotdogov avtor prikaže, da definicija športa ni enostavna. Vmes so pogledi na šport s stališča navijača, očeta športnika, nesojenega športnika in športnega novinarja. Nato pa eseji o povezavi športa in motivacije, zdravja, posla in politike.
Lepo sestavljena knjiga, zanimivo branje, a kaj prav posebno novega nisem izvedela. Zelo diplomatsko se loti tudi dveh potencialno eksplozivnih tem - zlorab v športu in ženskega športa (v luči določanja spola tekmoval:k). A drugače pravzaprav ne gre. Sumi zlorab v slovenskem športu (še) niso dosegli sodnega epiloga in do takrat je v javnem diskurzu potrebna obzirnost in upoštevanje nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana. Tema o določanju spola na podlagi kromosomov, hormonov, zunanjega izgleda ... je pa tudi za biologe in medicinsko stroko zelo kompleksna in težko je najti pravo rešitev.