Pred nami je roman Voranc, prva od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca. Najprej smo priča veličastnemu pogrebu pozimi 1950, kakršnega na Koroškem še ni bilo. Nato nas pripoved ponese nazaj k mlademu Vorancu. Ravno je pobegnil od revnega, a toplega doma, ki ga Partljič predstavi tudi v likih matere, očeta in bratov. Voranca v svoj vrtinec kmalu posrka 1. svetovna vojna, sprva med črnovojnike, nato na fronto, kjer pri Doberdobu doživi ognjeni krst. Pozneje na Južnem Tirolskem dezertira iz avstro-ogrske vojske. Vojna in italijanska taborišča mu »ubijejo dušo in srce«. Po koncu se pridruži mladim delavskim upornikom in postane eden prvih komunistov pri nas. Ustvari si družino z ženo Marijo in dvema hčerkama, a ostaja vse podrejeno boju za družbeno solidarnost. V nenehni ilegali, ki jo Partljič obarva z značilnim humorjem, Voranc skrbi za knjige in skrivno spravljanje tovarišev čez mejo v Avstrijo, dokler tja ne prebegne še sam.
Tone Partljič je nedvomno eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Začetki njegovega pisanja segajo v šestdeseta leta, od takrat pa je objavil mnogo odmevnih proznih in dramskih del, scenarijev za televizijske in radijske igre ter filme, znan pa je tudi po literarnih delih za mladino. Za svoje ustvarjalne dosežke je prejel številne nagrade: leta 1980 nagrado Prešernovega sklada za satirično-komedijske igre, leta 1982 Levstikovo nagrado za mladinsko književnost za knjigo Hotel sem prijeti sonce (Mladinska knjiga, 1981), leta 1984 Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo Moj ata, socialistični kulak (krstna izvedba Drama SNG Maribor, 1983) in leta 2006 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Leta 2010 je pri založbi Litera izšla tudi njegova avtobiografija z naslovom Hvala vam, bogovi, za te blodnje.
Ko sem zagledala skoraj 700 strani dolgo, debelo knjigo, me je kar stisnilo, kako se bo to vleklo, kot čreva, pa gre šele za prvo od dveh napovedanih knjig. Prebrala sem jo v nekaj dneh, h knjigi sem se zelo rada vračala, čeprav me je motilo, da se na vsakih nekaj strani ponovijo že prej omenjeni fakti in se vedno znova premlevajo čez več strani. Malce moteče je tudi nagovarjanje pisatelja z imenom Voranc Samorastnik, saj je poznan kot Prežihov Voranc ali Lovro Kuhar. Ko se je (končno) poročil, je omenjeno, da je njegova žena sedaj Marija Samorastnik, medtem ko ni nikjer omenjeno, zakaj se je povsod tako nazival. Gre za zanimivo knjigo o pisatelju s številnimi povestmi, knjigami, eseji, političnem akterju, vojaku, taboriščniku, sinu, očetu, ljubimcu... Nedvomno je imel polno življenje, razpet med mnogimi življenjskimi frontami je v knjigi velikokrat izpadel kot neodločen, celotna knjiga pa pokroviteljska na vseh področjih, tako do njega, kot on do drugih. Velika rana v njegovem srcu je očitno dejstvo, da "nima šole", za kar je bil prikrajšan tudi od družine, ki je preračunljivo poslala v šolo mlajšega brata, ker je kazal vzgibe, da bo postal župnik. Kasneje se je oče odločil, da kmetijo zapusti tretjemu sinu in Voranca prikrajša še za dom, z izgovorom, da vidi, kako ga vleče med knjige, v politiko in mesto. Vse seveda zelo romantično/pokroviteljsko zapakirano. Kljub vsemu sem knjigo z veseljem brala in bom prebrala tudi drugo, ki sledi. Vseeno menim, da bi lahko bila vsaj za polovico ali dvesto strani krajša, za kar krivim izredno slabo uredniško delo. Na skoraj vsaki strani se vsaj enkrat pojavi beseda "frdaman-o-a", velikokrat se mešajo besede (antanta-atlanta, skladnica-stavnica), kar me je pa najbolj vznemirilo je, da je isti dogodek v razmaku dvajsetih strani drugače zapisan. Namreč, ko se je Voranc vračal iz taborišča, je videl svojo bodočo ženo pri potoku prat cunje, se z njo celo pogovarjal, čez cca. dvajset strani pa mu je ona v pogovoru rekla, da ga je videla teči domov, na kar se je on začudil, ker je bilo tako zgodaj in je bil prepričan, da še spi, na kar je odgovorila, da se je ravno zbudila in najprej, še preden je ugledala sonce, videla njega teči po cesti proti domu. Pri tako obsežnem romanu, ki ga je napisal odličen, a precej star pisatelj, bi si zaslužil boljše urejanje in resnega urednika. Tako pa izgleda, kot da je bilo vse skupaj izdano na silo, kot da se mudi. Knjigo kljub vsemu priporočam v branje in se veselim nadaljevanja.
Partljič v romanu Voranc počne to, kar zna najbolje – pripoveduje zgodbe o ljudeh, ne o spomenikih. Knjiga je solidna, berljiva, jezik pa ravno prav začinjen z značilno koroško noto. Avtorju uspe, da Voranca ne kuje v zvezde, ampak ga prizemlji. Morda na trenutke malo preveč romantično za moj okus, a vseeno – tole je obvezno branje za vsakogar, kdo je bil Lovro Kuhar, ko ni bil Prežihov Voranc.
Občudujem Toneta Partljiča. Kar nekaj njegovih romanov sem že prebrala. Nad nekaterimi sem bila navdušena (Grob pri Mariji Snežni je odličen!), nad drugimi malo manj, a vsi njegovi romani so zanimivi in berljivi.
Voranc je 1. del biografije pisatelja Prežihovega Voranca. Solzice, Samorastniki, Koroška, ... vsi poznamo njegova dela, ne? Partljič je podrobno preučil Vorančevo življenje in napisal zanimiv roman. Začne se leta 1950 na pisateljevem pogrebu in se nato vrne na njegova mlada leta. Živi opisi bojišč prve svetovne vojne, nato pa vrnitev na rodno Koroško, življenje v kraljevini Jugoslaviji, ilegalno delovanje med komunisti, ljubezen, otroci, družina. Čisto v redu bi bilo, če bi bil roman kakšnih 100, 200, 300 strani krajši, a tudi tako se lepo bere (samo malo dlje traja 😉). Verjetno bom prebrala tudi drugi del, ko bo izšel, a zaenkrat imam dovolj.